Četrtek, 24. 2. 2011
jasna
The Dirtbombs zopet berejo avtentične detroitske žanre! Deset let po soulovskim in r'n'b-jevskih priredbah na plati Ultraglide in Black, se skupina z najnovejšim albumom Party Store oprime operiranja in humanizacije tamkajšnjega zgodnjega techna ... (v celoti!)
* Da detroitski kvintet The Dirtbombs rad koplje po različnih zvokih, ni neznanka. Vodja skupine Mick Collins ima že od nekdaj željo, da bi bilo njegov bend čim težje žanrsko umestiti. Kljub vsemu, od splošno garažno, nikoli pa samo garažno-rockovsko usmerjenega benda tipičen fen ne bi pričakoval priredb elektronske zvrsti, ki se nahaja na diametralno nasprotni strani „umazane“ estetike Dirtbombsov. Ravno ta pa je avtentičen del istega Detroita: Collinsova ekipa se je namreč lotila operiranja starih klasikov tamkajšnjega techna.
Močni regionalni soulovski sceni iz njihovega rojstnega kraja so The Dirtbombs že izkazali spoštovanje - prav tako prek priredb - na albumu Ultraglide in Black. Rezultat, zdaj star že desetletje, je bil naravnost sijajen: plata je bila sočna, utripajoča, otipljiva, življenjska. Pri najnovejšem albumu Party Store oz. „trgovini s pijačami“, v prevodu iz detroitskega slenga, so stvari nekoliko bolj komplicirane.
Album, ki si je zastavil izziv rockovskega barvanja klasikov zgodnje detroitske sintetike, pravzaprav poskuša humanizirati techno. In ta naloga je bistveno bolj zahtevna od tiste, ki so jo imeli Dirtbombs pri obravnavanju r'n'b-jevskih ali soulovskih klasikov – že zaradi ekstremnih razlik v inštrumentariju, razlik v čustveni nabitosti žanrov in ne nazadnje tudi profilu akterjev scene. Collins je s svojo ekipo k zadevi pristopil dokaj artistično in nalašč čudaško, saj je hotel ostati kolikor se da zvest originalu, hkrati pa mu dodati kak „twist“. To je poskušal doseči s prislovično ljubko razglašenimi kitarskimi rifi, nepopolno intonacijo glasu, a tudi z lažnim francoskim naglasom in prebrisano uporabo krautrockovskih prvin, ki jih lahko postavimo natanko med elektronsko repetitivne na eni strani in organsko rockovske na drugi.
Kitara, bas in boben v album naravnost vdrejo v priredbi komada Cosmic Cars, ki mu sledi mišičasto nagruvana in temačna plesnost Share Vari. Oba originalna komada imata v svetu techna status prvih reprezentantov „Detroita“. Kot najuspešnejšo priredbo albuma Party Store pa bi vendar izpostavila svetovno znano himno detroitskega housea, in sicer Good Life skupine Inner City Kevina Saundersona. Sijajni Collinsovi vokalni aranžmaji z močno, drvečo podlago zvenijo bistveno prepričljivejše in naprednejše od originala, komad pa zaživi novo, bogatejše življenje. Na žalost preostale priredbe, kakršni sta velika klubska hita Derricka Maya in DJ-ja Rolanda, ki jih pozna malodane vsakdo, ki je kdaj obiskal kak rejv – Strings Of Life in Jaguar -, zvenita bolj kot kurioziteta. Sintetika, ki je zgolj prelita v rockovski inštrumentarij, se preprosto ne obnese.
Na plati najdemo tudi tipični garažni priredbi Cybotrona in DJ Assaulta, ki pa s svojo estetiko težko funkcionirata na albumu, ki je na splošno nepovezan in nekako nametan. Tako na primer zaključni, neimenovani komad v t. i. Detoroito Mixu ne zveni kot ponovno branje techna, temveč kot techno sam in torej težko sodi v logiko preostanka plate. Prav tako bolj kot ne jalovo dvajsetminutno eksperimentiranje v priredbi Bug in the Bass Bin ne prinaša nagrad po svojem uvodnem delu, zato se poraja neprijetna ugotovitev, da je kar polovica plate slabo izkoriščena.
Party Store sicer postreže z nekaj sladkimi grehi, ki verjetno najbolj poživljajoče delujejo šele, ko so izolirani kot komad, zavrten v klubu. Reinterpretacije in poskusi povezovanja nasprotnih podtalnih žanrov so vsekakor dobrodošle prakse, žal pa Party Store z izjemo dveh ali treh komadov po vnovičnih poslušanjih konzumenta ne bogati preveč. Čeprav gre dejansko za kompilacijo, bi bilo na ravni celote vendarle pričakovati vsaj neko rdečo nit na nivoju zvočnosti in ne zgolj abstraktni notranji smislenosti. Drži že, da pesmi ne delujejo le kot nostalgična reminiscenca, a žal niti kot zares uspela reinterpretacija.
pripravila Jasna Črnjarič
Komentarji
komentiraj >>