Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 1. del (6455 bralcev)
Petek, 25. 2. 2011
APR



POLITIČNE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

INSTRUMENT OBLASTI

Instrument oblasti je prvi politični problem, s katerim se soočajo ljudske skupnosti. Spor znotraj družine je velikokrat posledica te težave. Tovrstni problem je postal zelo občutljiv, potem ko so se oblikovale sodobne družbe. Narodi se nenehno srečujejo s tem problemom in številne skupnosti trpijo zaradi nevarnih ter dolgoročnih posledic, ki jih prinaša, saj ga še niso uspele rešiti v celoti in na demokratičen način. Zelena knjiga zato daje dokončno rešitev problema instrumenta oblasti.

Vsi današnji politični sistemi v svetu so rezultat bojev instrumentov oblasti za prevlado, pa naj si gre za borbo na miren ali oborožen način, kot so, denimo, spopadi med razredi, sektami, plemeni, strankami ali posamezniki. Rezultata vsega tega sta zmaga enega od instrumentov oblasti: posameznika, skupine, stranke, razreda … in pa poraz naroda, torej prave demokracije.

Politična borba, ki se konča z zmago kandidata, ki dobi, denimo, 51 odstotkov skupnega števila glasov, pripelje do vzpostavitve diktatorskega sistema, preoblečenega v masko demokracije, saj se bo 49 odstotkov volivcev znašlo pod vladavino instrumenta oblasti, ki ga niso izbrali, temveč jim je bil vsiljen. In to je pravzaprav diktatura.

Takšna politična borba se lahko konča tudi z zmago instrumentov oblasti, ki predstavljajo manjšino, ko se, denimo, glasovi volivcev porazdelijo na več kandidatov in eden od njih dobi več glasov kot ostali posamično. Toda če bi se odstotki volilnih izidov poraženih kandidatov združili, bi predstavljali veliko večino, pa vendar in vseeno je uspeh pripisan kandidatu z manjšim številom glasov in njegova zmaga se smatra za legitimno ter demokratično! Tako nastane diktatura, preoblečena v masko demokracije. To je stvarnost velike večine političnih sistemov v svetu, ki so očitno ponaredki resnične demokracije. To so diktatorski režimi.


PREDSTAVNIŠKI DOMOVI

Sodobni predstavniški domovi so hrbtenica tradicionalne demokracije, ki dominira v svetu, toda tu gre za lažno predstavljanje naroda, predstavniški sistemi pa so demagoške rešitve problema demokracije. Predstavniški dom je ustanovljen zavoljo predstavljanja naroda in ta osnova je sama po sebi nedemokratična, saj demokracija predvideva oblast naroda ne pa tistega, ki ta narod predstavlja. Obstoj predstavniškega doma tako predvsem pomeni odsotnost naroda.

Predstavniški domovi so postali legitimna ovira med ljudmi in oblastjo, saj je prebivalstvu odvzeta pravica do ukvarjanja s politiko, medtem ko so poslanci monopolizirali oblast v njihovem imenu. Narodu tako ne preostane nič drugega razen lažnega predstavljanja demokracije, medtem ko volivci stojijo v dolgih vrstah, zato da bi odvrgli lističe v glasovalne skrinjice.

Da bi razkrinkali predstavniški dom, moramo razodeti, kako nastane. Sestavljen je na podlagi delitev na volilna okrožja, stranke, koalicije ali z imenovanjem. Niti ena od teh poti ni demokratična. Razdelitev prebivalstva na volilna okrožja pomeni, da en član predstavniškega doma predstavlja na tisoče, sto tisoče ali milijone ljudi, odvisno od velikosti števila prebivalstva. To hkrati pomeni, da poslanca z njegovimi volivci ne povezuje nikakršna organizacijska vez, saj se ima za predstavnika celega naroda.

Čim dobi glasove svojih ljudi, poslanec postane monopolist oblasti. Tako vidimo, da dominantna demokracija v svetu njemu zagotavlja nedotakljivost, ki je ne priznava pripadnikom naroda. To pomeni, da so predstavniški domovi postali instrument prilastitve oblasti in manipulacije nad ljudmi. A narodi imajo danes pravico, da se skozi narodno revolucijo borijo proti instrumentom monopola nad demokracijo ter oblastjo in da dvignejo svoj glas pod geslom: nihče ne predstavlja naroda!

Ko predstavniški dom sestavijo člani ene stranke po njeni zmagi na volitvah, potem je to strankarski in ne narodni dom. Izvršni svet, ki imenuje predstavniški dom, je organ oblasti zmagovalne stranke in ne organ narodne oblasti. Isti primer je s predstavniškim domom, v katerem več strank dobi določeno število sedežev.

To so predstavniki svojih strank, ne naroda. Vlada, ki jo formira takšna koalicija, je zgolj vlada teh strank in v takšnih sistemih je narod žrtev medstrankarskih bojev. Izkoriščajo ter zapeljujejo ga politični instrumenti, ki se borijo za njegove glasove in narod molče stoji v kolonah, da odvrže lističe v glasovne skrinjice, kakor se pač meče papir v koš za smeti.

Če predstavniški dom nastane z imenovanjem ali nasledstvom, se v teh primerih ne more uvrščati v nobeno obliko demokracije. Ker je sistem volitev za predstavniške domove zasnovan na propagandi, katere namen je pridobivanje glasov, tu lahko govorimo le o demagoškem sistemu v polnem pomenu besede. Glasovi se lahko kupujejo in z njimi se da manipulirati. Tako siromašni ne morejo sodelovati v volilnem boju, v katerem vedno zmagujejo le bogati.

O teoriji predstavništva so pridigali že filozofi, misleci in pisci, ko so bili narodi še vedno vodeni kot govedo s strani kraljev, sultanov ter zavojevalcev. V teh časih so narodi najbolj težili k temu, da bi imeli predstavnika med vladarji, ki pa tega niso hoteli. Zaradi tega so se ljudje dolgo in mukotrpno borili, da bi uresničili svoje težnje.

Tako je nerazumljivo, da je zdaj – po zmagi epohe republike in začetka epohe naroda (al džamahir) – cilj demokracije manjše število predstavnikov, ki naj bi predstavljali veliko populacijo. To je zastarela teorija in nekoristna izkušnja. Oblast mora biti popolnoma narodna. Najbolj surove diktature, ki jih je spoznal svet, so se vzdignile iz sence predstavniških domov.



POLITIČNA STRANKA


Politična stranka je sodobna oblika diktature. Je najnovejši diktatorski instrument vlade, s katero del vlada celoti. Obsegajoč skupino in ne individuuma, je politična stranka kljub vsemu sposobna prikazati lastnosti demokracije skozi ustanovitev svetov in odborov in skozi propagandne aktivnosti njenih članov. Toda politična stranka ni v nobenem pogledu demokratični instrument. To je organizacija, sestavljena iz posameznikov, ki delijo enake interese, ideje, kulturo, prostor ali doktrino. Združijo se in ustanovijo stranko, vse z namenom uresničevanja lastnih interesov ali pa vsiljevanja svojih idej, svoje doktrine na družbo kot celoto, s ciljem se polastiti oblasti kot instrumenta uveljavljanja njihovega političnega programa.

Demokratično gledano, noben od teh posameznikov oziroma članov politične stranke ne more vladati ljudstvu kot celoti, ki vsebuje različne interese, mnenja, dispozicije, prostor in verovanja. Politična stranka je diktatorsko orodje vlade, ki omogoča tistim z enakimi idejami ali interesi, da vladajo celotnemu ljudstvu. Dejansko pa stranka predstavlja zgolj majhno manjšino. Namen organiziranja politične stranke je kreacija orodja, s katerim se vlada ljudstvu, ne-strankarskim članom prebivalstva. V osnovi politične stranke temeljijo na teoriji dominantnosti in despotizma, to je manipulaciji ljudstva s strani strankarskega vodstva. Vodstvo trdi, da je namen njenega vzpona na oblast uresničevanje strankarskih ciljev in ta predvideva, da njeni cilji predstavljajo tudi težnje ljudstva. Tovrstno teoretiziranje predstavlja opravičilo za strankarsko diktaturo in je teorija, ki ji sledi katera koli diktatura.

Ne glede na raznolikost, politične stranke predstavljajo teorije, ki so v osnovi enake. A vendar je ravno strankarska pluralnost tista, ki stopnjuje boj za oblast in navadno izpodrine in uniči dosežke ljudstva ter spodkoplje kakršne koli družbeno koristne plane. Tovrstna destrukcija in spodkopavanje je namenjena kot opravičilo opozicijskim strankam, da spodnašajo vladajočo stranko. V medsebojnem boju se stranke redko poslužijo orožja, raje se zatečejo k blatenju kot taktiki diskreditacije. Boj se neizogibno širi nad družbeno najvitalnejše interese in nekateri od teh, če ne celo vsi, postanejo žrtev tega rivalstva in so v procesu tudi uničeni. Ta situacija služi argumentom opozicijskih strank napram vladajoči stranki ali koaliciji.

Če želi opozicijska stranka vladati, mora premagati obstoječe orodje vladavine. Da to doseže, mora opozicija spodkopati vladne dosežke, vreči seme dvoma na njihove plane, četudi bi ti bili dobrohotni za družbo, saj s tem dokaže nekompetentnost vladajočega orodja. Potemtakem interesi in družbeni programi postanejo žrtev boja moči med strankami. Dasiravno borba za oblast med političnimi strankami stimulira politično dejavnost, ima vendar na koncu poguben učinek na politično, družbeno in gospodarsko raven. Stalno kulminira zgolj v triumfu drugega orodja oblasti, torej zatonu ene stranke na račun druge, a tudi v porazu ljudstva, torej porazu demokracije. Treba je dodati, da so politične stranke odprte za raznorazno korupcijo in podkupovanja kot posledice notranjih in zunanjih interesov.

Prvotno se stranka formira kot predstavnica ljudi. A ne traja dolgo, ko strankarsko vodstvo postane predstavništvo svojih članov, kmalu zatem pa predstavlja le še elito. Jasno je, da je to igra sleparske farse, ki temelji na napačni obliki demokracije, njene prioritete pa so sebične in avtoritativne, ki jim goljufivo sledijo s političnimi igricami. To potrjuje dejstvo, da je strankarski sistem sodobno orodje diktature, ki ga svet še ni izkoreninil. Je diktatura moderne ere.

Ko se ustanovi parlament z zmagovito stranko, postane ta predstavniški dom te stranke, izvršna oblast, ki jo izvoli tovrstni parlament, pa postane strankarsko orodje za avtoriteto nad ljudstvom. Tako je stranka, ki naj bi svojo moč uporabljala za interes vseh ljudi, dejansko smrtni sovražnik večjega dela prebivalstva, najbolj pa opozicijski stranki ali strankam ter njenim podpornikom. To ne pomeni, da je opozicija ljudski varuh, ki bdi nad dejanji vladajoče stranke, temveč sama čaka na priložnost, ko bo stranko zamenjala. Legalni varuh, ki bdi nad vladajočo stranko je po principih sodobne demokracije parlament. Toda ker večino v parlamentu sestavljajo člani vladajoče stranke, ti tudi nadzorujejo delo svojih strankarskih kolegov v izvršni oblasti, torej stranka nadzoruje samo sebe. To stanje ilustrira potegavščino, napačnost in nedoslednost prevladujočih političnih teorij po svetu danes in te so tudi vir sodobne tradicionalne demokracije.

Politična stranka je sodobni ekvivalent plemenu ali sekti. Družba, ki ji vlada enostrankarski sistem, je podobna družbi, ki ji vlada eno pleme ali sekta, ker, kot smo omenili prej, politična stranka predstavlja vizijo ene skupine, interese ene družbene skupine, eno vero ali prostor, zatorej predstavlja manjšino prebivalstva. Podobno pleme ali sekta predstavlja manjšino prebivalcev in ima svoje posebne interese in vero, iz katere izhaja njihova vizija. Zgolj krvna žila predstavlja razliko med plemenom in politično stranko, vsekakor bi lahko bilo pleme temelj ustanovitve stranke. Ni razlike med strankarskim bojem za oblast in plemenskim ali sektaškim bojem za oblast. Kot je plemenski in sektaški režim politično obsojen in zavrnjen, bi tudi strankarski sistem moral biti obsojen in zavržen, saj vsi sledijo isti smeri, ki vodi k enakim izidom. Vpliv strankarske borbe na družbo je enako škodljiv in poguben, kot katere koli plemenske ali sektaške borbe.



RAZRED

Razredni politični sistem je enak kot strankarski, plemenski ali sektaški sistem v pomenu, da razred dominira družbi na enak način kot stranka, pleme ali sekta. Razred – tako kot stranka, pleme ali sekta – je družbena skupina ljudi s skupnimi interesi. Slednji izhajajo iz obstoja množice ljudi, med seboj povezanih na ravni krvnega sorodstva, prepričanja, kulture, lokalnosti ali življenjskega standarda. Tako razred, stranka, sekta in pleme nastajajo iz podobnih faktorjev, ki vodijo k podobnim rezultatom, nastanejo torej zaradi tega, ker krvno sorodstvo, prepričanje, življenjski standard, kultura in lokalnost ustvarjajo skupen pogled na dosego skupnega cilja. Tako se vzpostavi družbena struktura v obliki razreda, stranke, plemena ali sekte, ki eventuelno postane političen koncept, usmerjen k realizaciji pogleda in cilja te skupine.

V vseh teh primerih ljudje niso ne razred, ne stranka, niti pleme niti sekta, slednje namreč niso nič drugega kot del prebivalstva in predstavljajo manjšino. Če razred, stranka, pleme ali sekta dominirajo družbi, celoten sistem postane diktatura. Pa vendarle, razred oziroma plemenska koalicija sta boljša od strankarske koalicije, ker ju sestavljajo ljudje iz izvora skupine plemen. Redko najdemo koga, ki ne pripada plemenu in vsi ljudje pripadajo določenemu razredu. V nasprotju s tem pa nobena stranka ne zajame vseh ljudi in tako stranka ali strankarska koalicija predstavlja manjšino v primerjavi z množicami izven njenega članstva.

V resnični demokraciji ni nobenega izgovora, da en razred zatira druge zavoljo svojih koristi, da stranka zatira druge stranke zavoljo svojih interesov in tako dalje. Dovoliti takšna dejanja pomeni zapustiti logiko demokracije in se poslužiti logike sile. Takšno dejanje je diktatorsko, ker ni v interesu celotne družbe, ki ni sestavljena samo iz enega razreda, plemena, sekte ali članov ene stranke. Diktatorski izgovor je, da je družba res sestavljena iz večih delov in da se eden izmed njih loti likvidacije drugih, da lahko sam stoji na oblasti. To dejanje potem ni v interesu celotne družbe temveč v interesu določenega razreda, plemena, sekte ali stranke, torej v interesu tistih, ki želijo nadomestiti družbo.

Družba, ločena narazen zaradi strankarskih bojev, je podobna tisti, ki je ločena narazen zaradi plemenskih ali sektaških bojev. Družba, ki je oblikovana v imenu razreda, avtomatično postane substitut za ta razred in se ohranja, dokler ne postane nadomestitev za njemu sovražni razred. Kateri koli razred, ki postane dedič družbe, istočasno podeduje njene karakteristike. Če denimo delavski razred zatre vse druge, postane dedič družbe in torej postane materialna ter socialna baza te družbe. S tem podeduje lastnosti prejšnjega sistema, četudi to ni takoj očitno.

Ko čas mineva, se pojavijo lastnosti drugih eliminiranih razredov ravno skozi redove delavskega razreda. In nosilci teh karakteristik prevzamejo vedenje in poante v skladu s svojimi značilnosti. Tako delavski razred postane ločena družba, s čimer prikaže enaka nasprotja kot stara družba. Materialni in moralni standardi članov družbe so najprej raznoliki, a se nato pojavijo frakcije, ki se avtomatično razvijejo v razrede, kot so bili tisti, ki so bili eliminirani. Tako se znova začne bitka za dominacijo nad družbo. Vsaka skupina ljudi, nato frakcija in končno vsak nov razred poskuša postati instrument vladanja. Materialna baza družbe ni stabilna, ker ima družbeni aspekt.

Instrument vladanja eni sami materialni bazi družbe bo mogoče nekaj časa stabilen, vendar bo minil takoj, ko se bodo pojavili novi materialni ter socialni standardi iz iste materialne baze. Vsaka družba z razrednim konfliktom je bila v preteklosti enorazredna družba, vendar so skozi neizobežno evolucijo nastali novi razredi znotraj enega. Na kratko, poskusi poenotenja materialne baze družbe z namenom rešitve problema oblasti ali z namenom končanja bojev pod okriljem stranke, razreda, sekte ali plemena so propadli, kakor tudi napori ugoditve množicam skozi volitve njihovih predstavnikov ali organizacijo plebiscitov. Nadaljevanje teh naporov je postalo potrata časa in zasmehovanje ljudi.



PLEBISCIT

Institucija plebiscita je navadna prevara zoper demokracijo. Samo z »da« ali »ne« posamezniki pač ne morejo izraziti svojih mnenj. Na ta način se jih skozi koncept moderne demokracije zgolj utiša in se jim dovoli izustiti samo ti dve besedici. Kar je najbolj krut in zatiralski diktatorski sistem. Tisti, ki reče »ne«, bi moral podati tudi svoje razloge za tako odločitev in obratno. Vsak mora namreč utemeljiti svoje razloge za podporo oziroma zavrnitev neke stvari. Torej kako se lahko ljudje enkrat za vselej znebijo tiranskih ter diktatorskih režimov?

Največji problem demokracije leži v instrumentih vladanja, ki odražajo konflikt med razredi, strankami in posamezniki, volilni in plebiscitarni principi ter metode pa so le poskusi prekrivanja neuspešnih eksperimentov reševanja teh nasprotij. Rešitev leži v principu vladanja, ki ne bi predstavljal zgolj ene strani v pričujočem konfliktu. Tak princip ne sme biti del ene stranke, razreda, sekte ali plemena, temveč ljudstvo kot celota. Ne sme predstavljati ljudi niti govoriti v njihovem imenu. Vsako predstavništvo v imenu ljudi je namreč prevara.
Če se udejanji pravi princip, se s tem reši problem – popularna demokracija se lahko realizira in človeštvo se lahko osvobodi obdobja tiranije in diktatorskih sistemov ter na njihovo mesto postavi suverenost ljudstva.

Zelena knjiga predstavlja rešitev problema instrumentov vladanja. Ljudstvom kaže pot iz obdobij diktatorstva v ero prave demokacije. Njena teorija temelji na suverenosti ljudstva, brez predstavnikov in namestnikov. Ta ideja udejanja direktno demokracijo v urejeni in učinkoviti obliki. Izboljšuje namreč predhodne poskuse direktne demokracije, ki jih je bilo nemogoče uresničiti v praksi in so bili popolnoma neresni predvsem zato, ker niso imeli razvite organizacije na nižjih nivojih.



LJUDSKE KONFERENCE IN KOMITEJI

Ljudske konference in komiteji so edina sredstva, da dosežemo ljudsko demokracijo. Vsaka forma oblasti, ki je v kontradikciji s tem načelom, je nedemokratična. V današnjem svetu so vse obstoječe oblike vlad nedemokratične. Še vedno blodijo in nočejo vzpostaviti ljudskih konferenc, kar bi bil prvi korak, da bi lahko mase dosegle demokracijo. Ljudske konference in komiteji so torej ultimativni korak pri njihovem boju za demokracijo. To torej niso produkti imaginacije, ampak so produkti misli, ki je zbrala vse izkušnje humanitarnosti na njeni poti v demokracijo. Pravzaprav neposredna demokracija je ideal in nepogrešljiva metoda, ki bi jo morala upoštevati vsaka vlada.

Toda navidezna nesposobnost, da bi se zbrali vsi ljudje na enem mestu v istem času in diskutirali o njihovi politiki, je razlog, da so se države oddaljile od koncepta neposredne demokracije in zaradi tega ta ostaja utopični ideal, ki ga ne znajo prenesti v realnost. Veliko drugih teorij vladanja je bilo uporabljenih kot zamenjava za ta ideal – parlamentarne demokracije, koalicije strank in referendumi – ampak ti sistemi izključujejo množice, da bi same odločale o njihovih zadevah in jih oropajo suverenitete. Neprestano nadgrajevanje instrumentov oblasti – kot so socialni razred, sekta, razvrščanje političnih strank v boju za oblast – so monopolizirale pravice množic in jih izolirale od njihove suverenitete.

Zelena knjiga kaže množicam pot do neposredne demokracije, ki temelji na praktičnem sistemu: tretji univerzalni teoriji. Ta teorija je koncipirana na aktualnih izkustvih z neposredno demokracijo, idealom, ki mu racionalni odrasli ljudje ne morejo oporekati, pa čeprav se je implementacija takšnega sistema zdela nadležna. Tretja univerzalna teorija permanentno razrešuje problem demokracije v našem svetu in pomaga množicam v boju proti obstoječim diktaturam, posrednim demokracijam, sektam, razvrščenim razredom, enostrankarskim ali večstrankarskim vladavinam, ki sebe povsem neprimerno imenujejo za demokracije.

Evidentno je, da obstaja samo ena teorija in metoda resnične demokracije. Različnost oblik oblasti, ki sebe imenujejo za demokratične, samo dokazuje, da niso demokratične. Avtoriteta množice ima samo en obraz in je lahko realizirana samo z eno metodo – vzpostavitev ljudskih konferenc in komitejev vsepovsod. Brez tega je demokracija neizvedljiva. Najprej so ljudje razdeljeni v osnovne ljudske konference. Vsaka od teh določi svoj sekretariat. Sekretariati vseh ljudskih konferenc skupaj oblikujejo konference neodvisno od osnovne ljudske konference. Množica osnovne ljudske konference bo potem določila administratorje konferenc, ki bodo zamenjali administratorje vlade. Od tu naprej bodo vse javne institucije vodene s strani ljudskih komitejev, ki bodo odgovarjali osnovni ljudski konferenci, katere naloga je usmerjati politiko in nadzorovati njeno uresničitev. Tako postaneta administracija in nadzor odgovornost množice, ki opravi z zastarelo formo demokracije – to je nadzor oblasti s strani ljudstva. Ta zastarela forma je zamenjana z resnično definicijo: demokracija je nadzor naroda s strani naroda.

Vsi državljani, ki so člani ljudskih konferenc, so po svojih vrlinah in profesiji razvrščeni v različne socialne grupe in morajo ustvariti profesionalno ljudsko konferenco v povezavi s profesijo državljanov, ki so člani osnovne ljudske konference ali ljudskih komitejev. Vsi projekti, s katerimi upravljajo ljudske konference, in komiteji so pregledani v njihovi finalni verziji s strani osnovne ljudske konference, ki je sestavljena iz sekretariatov ljudskih konferenc in komitejev. Resolucije, do katerih pride osnovna ljudska konferenca. Vse odločitve osnovne ljudske konference morajo biti upoštevane pri izvajanju s strani ljudskih konferenc in komitejev.

Tukaj moramo opozoriti, da osnovna ljudska konferenca nima vloge parlamenta, zborovanja članov, ampak zbiranje članov ljudskih konferenc in komitejev. S tem se razreši oblika vladanja in diktatorski instrumenti moči izginejo. Ljudje postanejo instrument vladanja in dilema demokracije v našem svetu je rešena.

 

DRUŽBENI ZAKON

Zakon je svojevrstna težava, ki vzporedno z vladnim instrumentom ni bila razrešena. Čeprav je bila obravnavana v različnih zgodovinskih obdobjih, vztraja do danes.

Bilo bi nično in nedemokratično, če bi moč uveljavljanja družbenega zakona polagali v roke odboru ali skupščini. Enako je z njegovo razveljavitvijo ali dopolnitvijo; bilo bi nično in nedemokratično, če bi ga lahko razveljavljal ali dopolnjeval zgolj posameznik, odbor ali skupščina.

Kaj je torej zakon družbe? Kdo ga sestavlja in kakšen je njegov prispevek k demokraciji?

Podlaga naravnim zakonom v sleherni družbi je bodisi tradicija (z navadami, ki jih prinaša) ali religija. Kakršnikoli drugi elementi onkraj začrtanega okvirja so nedelujoči in nelogični. Ustave ne morejo nadomestiti naravnih zakonov. Ustave so v prvi vrsti primeri pozitivnega prava, plod človeških rok, ki nimajo naravne podlage, ki jih mora upravičevati.

Nadomeščanje naravnih zakonov z ustavo je osnovna težava, ki v sodobnem času načenja vprašanje svobode. Tovrstne ustave so namenjene izključno zagotavljanju instrumentov diktature, ki jih dandanes lahko izvaja posameznik ali stranka. Dokaz za to so razlike med posameznimi ustavami, kljub temu, da je človekova svoboda ena in edina. Razloge za razlike gre iskati v raznovrstnosti predvidevanj ter posledičnem razvoju vrednot, ki so si v današnje organe upravljanja utrle svojo pot. Na takšen način svoboda postane ranljiva.

Metoda, s katero določena različica upravljanja zavlada ljudstvu, je vsebovana v ustavi. Ljudje so po črki zakona prisiljeni v sprejetje in priznavanje ustave, ki pa je, sama po sebi, proizvod točno določenih teženj pri izvajanju upravljanja.

Zakoni diktatorskih instrumentov upravljanja so zamenjali naravne. Povedano drugače: pozitivno pravo je zamenjalo naravno pravo. Posledično je na področju etičnih načel prišlo do zmede. Človek je v svojem bistvu, fizičnem in čustvenem, povsod enak. Zaradi tega dejstva so naravni zakoni primerni za vse. Vendar pa ustave in iz njih izhajajoča zakonodaja tega cilja ne zasledujeta. Kar ostaja neupravičeno, saj odraža zgolj voljo organov upravljanja v poljubni obliki: individualnega, skupščinskega, razrednega ali strankarskega. To je tudi razlog za vsakokratne ustavne spremembe, ki so potrebne zgolj zaradi prilagoditev organom oblasti. Kar seveda kaže, da ustava ni naravni zakon, temveč služi oblasti in sama sebi.

Opuščanje naravnih zakonov in njihovo nadomeščanje s konvencionalnim pravom je osnovna nevarnost, ki preti svobodi. Vsaka oblastna struktura bi se morala podrediti naravnim zakonom, in ne obratno.

Naravnih zakonov ne sme snovati zgodovina. Njihov pomen leži v odločujočem merilu, ki osvetljuje resnico in laž, prav in narobe, pravice in dolžnosti. Svoboda je ogrožena, razen če družba vdano sledi svetim zakonom z uveljavljenimi pravili, ki niso predmet prilagoditev in sprememb s strani nikakršne oblasti. Nasprotno: odgovornost oblasti je, da se podredi družbenim zakonom. Na žalost pa ljudem okoli sveta vladajo človeški zakoni, ki se, skladno z voljo in boji med oblastnimi strukturami, spreminjajo in prilagajajo.

Izvajanje ustavnih plebiscitov je pogosto nezadostno. Plebiscit je nasprotje demokracije, saj sta »da« ali »ne« edini izbiri. Še več, ljudje so skladno s človeškimi zakoni prisiljeni v glasovanje. Izvedba takšnih plebiscitov ustave še ne uvrsti v red naravnih zakonov. Povedano drugače: položaj ustave s plebiscitom ne bo spremenjen. Ostala bo zgolj predmet plebiscita.

Zakon družbe je neprekinjena ljudska zapuščina, ki ne pripada le živim. Zato sta snovanje ustave ali ustavni plebiscit lahko le tarči posmeha.
Seznami človeških zakonov, ki izvirajo iz človeških ustav, se šibijo pod težo fizičnih kazni, usmerjenih zoper ljudi, medtem ko tradicija vsebuje bore malo tovrstnih ukrepov. Tradicija predpisuje moralne, ne-fizične kazni, ki ustrezajo pravi naravi človeštva. Vera tradicijo vsebuje in jo srka; tradicija je nazoren prikaz naravnega življenja ljudi. Njeni nauki vsebujejo osnovne družbene smernice ter odgovore na temeljna vprašanja obstoja.

Večina fizičnih kazni je odložena do prihodnje sodbe. Kar je z zakonskega stališča in spoštovanja človeka najbolj primerno. Vera ne ponuja takojšnjih kazni, razen v določenih primerih, kjer je to v dobro družbe potrebno.

Vera vsebuje tradicijo, tradicija pa je izraz naravnega življenja ljudi. Iz česar izhaja, da je vera potrditev naravnih zakonov, vtkanih v družbo. Zakoni, ki ne izhajajo iz vere in tradicije so le človeški izum, namenjen uporabi zoper sočloveka. Tovrstni zakoni so posledično neuporabni, saj ne izhajajo iz naravnega vira tradicije in vere.

 

KDO NADZIRA VEDENJE DRUŽBE?

Vprašanje je, kdo nadzira obnašanje družbe, da bi opozoril na spodrsljaje in odstopanja od zakonodaje. V resnični demokraciji ne obstaja pooblaščeni nadzor nad družbo s strani predstavniškega telesa. Samo družba lahko izvaja nadzor nad sabo. Vsako jemanje pravice s strani posameznika ali skupine za odgovornost nad zakonodajo je diktatura. Demokracija pomeni odgovornost celotnega društva in nadzornik je družba v celoti. To je demokracija. Kako jo torej vzpostaviti? Vsekakor skozi demokratične instrumente oblasti, ki izvirajo iz družbene samoorganiziranosti: narodne konference, narodne odbore, generalni narodni kongres, na katerem se srečujejo odbori narodnih konferenc, administrativni narodni odbori, sindikati, združenja in ostale strokovne organizacije. S tem je osnovan samonadzor društva nad njegovo zakonodajo.



KAKŠNA JE ORIENTACIJA DRUŽBE, ČE ODSTOPI OD ZAKONITOSTI?

Če je instrument oblasti diktatorski, kot to velja za današnje politične sisteme, potem budnost družbe nad odstopanjem od zakonitosti nima drugih sredstev razen nasilja, torej revolucije proti instrumentu oblasti. A tudi ko sta nasilje in revolucija odraz družbene volje, v njima ne sodeluje celotno društvo, temveč ju izvajajo tisti, ki imajo sposobnosti za iniciativo in drznost za izražanje volje naroda. Vendar gre za diktatorski pristop, ker ta revolucionarna iniciativa omogoča vzpostavitev instrumentov vlade, ki je predstavnik naroda. To pa pomeni, da je instrument oblasti še vedno diktatorski. Poleg tega so nasilje in nasilne spremembe nedemokratično delovanje. Vendar - to se dogaja zaradi obstajanja nedemokratičnega sistema pred tem. Družba, ki se vrti okoli te rezultante, je zaostala. Kakšna je torej rešitev?

Rešitev je v tem, da je narod instrument oblasti prek Osnovne narodne konference ter Splošne narodne konference in da se konča z vladno administracijo, da lahko na njeno mesto pridejo narodni odbori, Splošna narodna konferenca pa postane nacionalni kongres, na katerem se srečujejo osnovne narodne konference, administrativni narodni odbori, združenja, sindikati in ostale strokovne organizacije. Če v tem sistemu pride do odstopanja od družbene zakonodaje, se mora to popraviti z demokratično razpravo in ne z nasiljem. Tu ne pride v ozir postopek iskanja rešitev in nasilnih sprememb, temveč gre neizpodbitno za rešitev demokratične narave tega sistema, ker v takšnih primerih ni razdvojenih strani, ki bi ena drugo obtožile za odstopanja in tako za to nosile odgovornost ali bile kaznovane.



MEDIJI

Fizična oseba ima svobodo do izražanja, tudi če je ta oseba nora in se obnaša iracionalno, da izrazi svojo norost. Pravna oseba je tudi svobodna, da izrazi svojo pravno identiteto. V teh primerih prvi predstavlja zgolj sebe, medtem ko drugi ne predstavlja nič drugega kot skupino fizičnih oseb, ki sestavljajo njegovo pravno osebo. Torej, ko se ena oseba izrazi na iracionalen način, to še ne pomeni, da so tudi drugi ljudje v tej družbi nori.

Izražanje fizične osebe je zgolj samoizražanje in izražanje pravne osebe lahko pripišemo zgolj interesom in vidikom oseb, ki združujejo neko pravno osebo. Tako, denimo, podjetje za pridelavo in prodajo tobaka zastopa zgolj interese sodelujočih v tem podjetju, skratka tiste, ki profitirajo od proizvodnje in prodaje tobaka, pa čeprav je slednji škodljiv za zdravje drugih ljudi. Mediji so sredstva izražanja družbe in ne fizične ali pravne osebe. Slednja dva logično in demokratično ne moreta imeti v lasti medijev.

Vsak časopis, ki ga ima v lasti posameznik, je njegov in odraža samo njegova stališča. Vsaka trditev, da časopis predstavlja javno mnenje, je neosnovana, saj ta medij dejansko zastopa vidike ene fizične osebe. Demokratično gledano, fizični osebi ne bi smelo biti dovoljeno, da ima v rokah katero koli sredstvo tiska ali informacij. Ne glede na to pa ima posameznik vso pravico, da se izraža na kakršen koli način, četudi gre za iracionalen način, da bi dokazal svojo norost. Vsaka revija, ki jo izdaja trgovsko združenje ali trgovska zbornica, je zgolj sredstvo izražanja te posamezne družbene skupine. To velja tudi za vse druge pravne in fizične osebe v družbi.

Demokratični mediji so tisti, ki jih izdajajo ljudski odbori, ki so sestavljeni iz raznih družbenih kategorij. Samo v tem primeru jn nikakor drugače bodo mediji in druge informacijske sredine zastopale celotno družbo in njene kategorije, samo v tem primeru bodo zares demokratični. Če zdravniško združenje objavlja revijo, mora ta biti izključno medicinska. Podobno velja za druga združenja. Fizična oseba lahko izraža le sebe in z vidika demokracije nima pravice zastopati nekoga drugega. Tako bo problem medijske svobode razrešen radikalno ter demokratično. Trajajoči problem medijske svobode v svetu je namreč posledica problema demokracije. Ne moremo ga razrešiti, če ne rešimo vprašanja krize demokracije v celotni družbi. Samo tretja univerzalna teorija lahko reši zapleten problem demokracije.

Po tej teoriji je demokratičen sistem kohezivna struktura, katere temelji so v osnovnih ljudskih kongresih, ljudskih odborih in profesionalnih združenjih. Vsi ti se združijo skupaj v splošnem ljudskem kongresu. Absolutno ne obstaja nobena druga predstava resnične demokratične družbe.

In končno, doba množic, ki se nam bliskovito približuje po zatonu dobe republik, razvneva čustva in osuplja oči. Tako kot ta nova era z veseljem napoveduje resnično svobodo množic in srečno emancipacijo od okovov instrumentov oblasti, ravno tako svari pred prihodom ere anarhije ter demagogije, če resnična demokracija, ki pomeni avtoriteto ljudi, ne zamenja avtoritete posameznika, razreda, plemena, sekte ali stranke. Teoretično bi to bila resnična demokracija. Vendar, realistično gledano, močni vedno vladajo, torej močnejši del družbe je ta, ki ji vlada.



Komentarji
komentiraj >>

Re: MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 1. del
cinci [26/03/2011]

Kdo pa je to spisal? Se mi zdi da sem to že nekje videla... Nobenih citatov? Na čigavem zelniku pa je to sploh zraslo? Samo RŠ? Nisem prepričana...
odgovori >>

    Re: MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 1. del
    LukaZ [26/03/2011]
    To je prevod Gadafijeve knjige
    odgovori >>

    Re: MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 1. del
    Jani [16/07/2011]
    Bolano. To so že ruskim anarhistom pobral komunisti in ustvarili popolno demokracijo. Gadafiju se pa zdele dogaja umnost naroda, ki je prebral njegovo knjigo.
    odgovori >>

      Re: MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 1. del
      itak [29/08/2011]
      in ta umnost naroda se je sprožila sama od sebe - iz intelekta črede ovac (beri množice) - brez zunanjih podtikanj in intervencij??? kajne Jani...
      odgovori >>