Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 2. del (2964 bralcev)
Petek, 25. 2. 2011
APR



EKONOMSKE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

Pomembne zgodovinske spremembe, na primer v odnosih med delavci in delodajalci ali proizvajalci in lastniki, marsikaj prispevajo k razrešitvi problema dela in plač. Te spremembe vključujejo stalen delovni čas, plačilo nadur, različne oblike dopusta, minimalne plače, delitev dobička in sodelovanje pri upravljanju. V isti okvir spadajo tudi z zakonom prepovedano samovoljno odpuščanje, zagotovljena socialna zaščita, pravica do stavke ter še razni drugi ukrepi, ki jih lahko najdemo v skoraj vseh modernih delovnih zakonodajah. Nič manj pomembne niso spremembe na področju lastništva, kot so mehanizmi omejenih prihodkov ali prepoved privatnega lastništva in prenos tega v državno last.

Kljub vsem tem nezanemarljivim spremembam skozi zgodovino ekonomskega vprašanja pa ta problem v osnovi še vedno obstaja. Vse prilagoditve, izboljšave, določila in preostali ukrepi so s številnimi ugodnostmi za delavce povzročili, da je postal manj krut, kot je bil v preteklih stoletjih, vseeno pa še ni razrešen. Vsi poskusi, ki so se osredotočili na problem lasništva, niso rešili vprašanja proizvajalcev. Še vedno namreč ostajajo mezdni delavci, četudi se je lastništvo premaknilo s skrajne desne na skrajno levo ali pa je zavzelo različne vmesne pozicije.

Boj za višje plače je enako pomemben kot boj za prenos lastništva. Ugodnosti, ki so si jih pridobili delavci in so zagotovljene z zakonodajo ter ščitene s strani sindikatov, so višek tega, kar je bilo doseženega pri reševanju problema plač. Tako so se spremenili težki pogoji, v katerih so se znašli proizvajalci takoj po industrijski revoluciji. Sčasoma so delavci, strokovnjaki ter upravitelji dobili predhodno na videz nedosegljive pravice. Vseeno pa ekonomsko vprašanje še vedno obstaja.

Poskusi, omejeni samo s problematiko plač, vseekakor niso pripeljali do rešitve. So hinavski poskusi, namenjeni zgolj reformi, ki temelji bolj na miloščini kot na pravem priznanju delavskih pravic. Zakaj delavci dobivajo plače? Ker izvajajo proizvodni proces v korist tistih, ki jih najamejo, da ustvarijo določeni proizvod. V tem primeru ne uživajo lastnih proizvodov, temveč jih izročijo v zameno za plačo. Primerno je torej pravilo: »Kdor nekaj proizvede, to tudi potroši.«

Mezdni delavci so nekakšni sužnji, ne glede na to, koliko višje plače imajo. Mezdni delavec je suženj gospodarju, ki ga je najel. Je celo začasni suženj, saj njegovo suženjstvo traja tako dolgo, dokler dela za plačo delodajalca, ki je lahko posameznik ali država. Slednje za delavce, glede na njihove interese, ne predstavlja nobene razlike. V svetu trenutno kljub različnim oblikam lastništva prevladujejo mezdni delavci. Javna podjetja dajejo svojim delavcem zgolj plače in preostale socialne ugodnosti, ki se v ničemer ne razlikujejo od tistega, kar jim ponujajo tudi bogate, privatne korporacije.

Argument, da se v primeru javnega lastništva prihodki porazdelijo med skupnost, medtem ko grejo iz privatnih korporacij zgolj v roke lastnikom, drži. To velja, če upoštevamo splošni interes skupnosti, ne samo partikularne interese delavcev, in če lahko domnevamo, da politična avtoriteta, ki monopolizira lastništvo, izhaja iz vseh ljudi. Kar pomeni, da je to avtoriteta celotnega ljudstva, prakticirana prek ljudskih kongresov in komitejev ter poklicnih sindikatov, ne pa zgolj določenega razreda, stranke, koalicije, sekte, družine, plemena, posameznika ali kogar koli drugega.

Tisto, kar na delavce najbolj vpliva, to so plače, delež dobička ali socialne ugodnosti, dobijo v enaki meri tako v javnih kot privatnih korporacijah. Tako se mezdni delavci v javni in privatni sferi med seboj ne razlikujejo. Sprememba lastništva torej ni rešila problema pravice delavcev do njihovih produktov, ki jih ni proizvedla skupnost, niti jih naj ne bi ustvarjali za mezde. Dokaz je v tem, da so kljub spremembi lastništva še vedno samo mezdni delavci.

Končna rešitev vprašanja je odprava sistema plač, osvoboditev človeka iz njegovih okov in vrnitev k naravnemu pravu, ki je določal odnose pred pojavom razredov, različnih oblik vladavin in človeških zakonov. Naravni zakoni so merilo, referenčna knjiga in edina smer v človeških odnosih.

Naravni zakon je pripeljal do naravnega socializma, ki temelji na enakosti ekonomskih faktorjev proizvodnje in je med posamezniki skoraj pripeljal do potrošnje, ki je enakovredna naravi proizvodnje. Toda izkoriščanje človeka po človeku in posedovanje več skupnega premoženja, kot je potrebno, s strani nekaterih posameznikov, je očitno znamenje odklona od naravnega zakona ter začetek nereda in korupcije v človeški skupnosti. Označuje pojav družbe izkoriščanja.

Če analiziramo ekonomske faktorje produkcije od antičnih časov do danes, ugotovimo, da so vedno sestavljeni iz naslednjih bistvenih stvari: surovih materialov, orodij za proizvodnjo in proizvajalcev. Naravni zakon enakosti je, da ima vsak od teh faktorjev svoj delež v produkcijskem procesu in da v primeru umaknitve katerega koli od njih ne bi bilo produkta. Vsak od teh faktorjev ima bistveno vlogo v procesu proizvodnje in brez njega bi se proizvodnja ustavila. Dokler je vsak faktor pomemben in bistven, so v njihovem ključnem pomenu znotraj produkcijskega procesa vsi enaki. Torej morajo vsi biti enakovredni tudi v pravici do tega, kar je bilo proizvedeno. Poseganje enega faktorja v drugega je nasprotno naravnemu zakonu enakosti in pomeni napad na pravice drugih.

Vsakemu od faktorjev torej pripada delež, ne glede na število faktorjev. Če najdemo produkcijski proces, ki se lahko izvaja zgolj z dvema faktorjema, naj ima vsak polovico tega, kar je bilo proizvedenega. Če poteka s tremi faktorji, naj ima vsak eno tretjino in tako dalje. Če se sklicujemo na ta naravni zakon v antičnih in v modernih situacijah, ugotovimo naslednje:

V stanju ročne proizvodnje vsebuje produkcijski proces surove materiale in človeka - proizvajalca. Kasneje se vmeša še orodje za proizvodnjo in človek ga začne uporabljati v produkcijskem procesu. Žival se lahko upošteva za orodje kot enota moči. V nadaljnjem razvoju so živali nadomestili stroji. Surovi materiali so se diverzificirali glede na vrsto in kvantiteto - od poceni, preprostih materialov, do več vrednih in kompleksnih. Podobno se je človek razvijal iz navadnega delavca v tehničnega strokovnjaka in inženirja. Veliko število delavcev je začelo zamenjevati nekaj tehničnih strokovnjakov. In čeprav so se produkcijski faktorji kvantitativno in kvalitativno spremenili, se bistvena vloga vsakega izmed njih ni spremenila.

Na primer, železova kovina, ki je eden od faktorjev produkcije, tako nekoč kot tudi danes, je bila prvotno obdelovana s strani kovača, ki je proizvedel nož, sekiro ali sulico. Ista železova kovina se zdaj obdeluje v ogromnih talilnih pečeh in iz nje inženirji in strokovnjaki proizvajajo stroje, motorje in vse vrste vozil. Žival - konj, mula, kamela in podobno -, ki je bila eden od faktorjev proizvodnje, so sedaj zamenjale velikanske tovarne in ogromni stroji. Sredstva proizvodnje, ki so bila včasih primitivna orodja, je zamenjala sofisticirana tehnološka oprema. Bistveni naravni faktorji produkcije pa ostajajo v osnovi stabilni, kljub njihovem velikanskem napredku. Ta osnovna stabilnost proizvodnih faktorjev potrjuje smiselnost naravnega zakona. Po številnih neuspelih zgodovinskih poskusih, ki niso upoštevali naravnega zakona, je neizbežno vrniti se k njemu, če hočemo končno rešiti ekonomski problem.

Predhodne zgodovinske teorije, ki so skušale razrešiti ekonomski problem, so nanj gledale zelo ozko, bodisi zgolj z zornega kota lastništva enega od produkcijskih faktorjev ali pa po drugi strani plačila za proizvodni proces. Tako jim ni uspelo razrešiti bistvenega problema, ki je problem same proizvodnje. Glavna značilnost prevladujočih ekonomskih sistemov po svetu je tako danes plačni sistem, ki delavca prikrajša vseh pravic do lastnega produkta, ne glede na to, ali je bil proizveden za družbeno ali za zasebno ustanovo.

Industrijsko podjetje temelji na surovih materialih, strojih in delavcih. Proizvodnja je končni rezultat uporabe strojev v tovarni, s strani delavcev, za obdelavo surovih materialov. V tem smislu so proizvedene dobrine produkt procesa, ki bi bil nemogoč brez kateregakoli od teh treh dejavnikov. Torej, če vzamemo stran materiale, tovarna ne more obratovati, brez tovarne, materiali ne bodo obdelani in brez delavcev bo proizvodnja obstala. Trije dejavniki so torej enako ključni za proces proizvodnje in slednja brez njih ne obstaja. Katerikoli faktor sam ne more poganjati tega procesa. To ne zmoreta niti samo dva. Naravni zakon tako v tem primeru zahteva, naj bo delež teh treh faktorjev proizvodnje enak, kar pomeni, da bi moral biti proizvod neke take ustanove razdeljen na tri dele. Pri tem pa ni pomembno zgolj proizvodno podjetje, temveč tudi tisti, ki uživajo njegove proizvode.

Isto velja tudi za proces kmetijske pridelave. Postopek, ki vsebuje zgolj človeka in zemljo, brez orodja kot tretjega faktorja, je povsem podoben ročnemu delu pri industrijski proizvodnji. Proizvodnja je v tem primeru razdeljena samo na dva dela v skladu s številom proizvodnih faktorjev, ki v njej sodelujejo. Če pa je uporabljen še kmetijski stroj ali kaj podobnega, je zaradi tega proizvodnja razdeljena na tri dele: zemljo, kmeta in orodje. Tako je po analogiji tega naravnega zakona vzpostavljen socialistični sistem, ki so mu podvrženi vsi proizvodni procesi.

Proizvajalci so delavci. Pravimo jim 'proizvajalci', ker besede 'delavci', 'zaposleni' ali 'garači' niso več primerne. Razlog je v tem, da se kategorija delavcev, kot je običajno pojmovana, kvantitativno in kvalitativno spreminja. Delavski razred je v stalnem upadu zaradi razvoja znanosti in tehnologije. Naloge, ki so jih morali prej opravljati delavci, so sedaj v domeni strojev. Za vodenje strojev je potrebno manjše število zaposlenih delavcev. Ta primer predstavlja kvantitativno spremembo delovne sile, medtem ko kvalitativne spremembe izhajajo iz potrebe po nadomestitvi fizične sile s tehničnim znanjem.

Sila, ki se v celoti ukvarja s proizvajanjem, je sedaj postala eden od faktorjev proizvodnje. Kot posledica teh sprememb so se delavci preobrazili iz množice nevednih garačev v manj številčen sloj strokovnjakov, ižinirjev in znanstvenikov. Posledično bodo izginili tudi sindikati, ki jih bodo zamenjala profesionalna in tehnična združenja, saj je znanstveni napredek nepovratna pridobitev za človeštvo. Skozi tovrsten znanstveni razvoja bo izkoreninjena nepismenost in navadnih delavecev postopoma ne bo več. Vseeno pa bo človek, v svoji novi obliki, vedno ostal ključni faktor proizvodnega procesa.

POTREBE

Človek ni svoboden, če nekdo drug upravlja z njegovimi potrebami. Kajti potrebe lahko pripeljejo do zasužnjevanja človeka po človeku in povzročajo izkoriščanje. Potrebe so organski problem in konflikt se poraja iz gospodovanja nad človekovimi potrebami.

Dom je osnovna potreba posameznika in družine. Torej ne sme biti v lasti nekoga drugega. Človek ne more biti svoboden, če živi v hiši, ki ni njegova, ne glede na to, ali zanjo plačuje najemnino ali ne. Vsi poskusi raznih držav za ureditev stanovanjske problematike niso prinesli nobenih rešitev. Razlog je v tem, da ni bilo usmeritve k radikalnim in dokončnim ukrepom, ki predpostavljajo potrebo vsakega človeka, da je lastnik svojega domovanja. Omenjeni poskusi so se osredotočili zgolj na zniževanje ali zviševanje najemnin ali pa na njihovo poenotenje, včasih na račun javnih, drugič zasebnih stroškov. V socialistični družbi nima nihče pravice nadzorovati človekovih potreb, niti sama družba.

Nihče nima pravice graditi dodatne hiše poleg tiste, ki jo že ima v lasti, z namenom dati jo v najem, saj hiša predstavlja potrebo neke druge osebe in njena gradnja z namenom dajanja v najem pomeni poskus vladanja nad potrebami te druge osebe. Kjer namreč vlada potreba, tam je svoboda prikrita.

Prihodek je človekova nujna potreba. Zato prihodek nobenega člana družbe ne sme biti niti mezda niti miloščina iz katerega koli vira. V socialistični družbi namreč ni mezdnih delavcev, so zgolj partnerji. Prihodek je oblika zasebnega lastništva. Sam upravljaš z njim, ali za lastne potrebe ali kot delež v proizvodnji, v kateri predstavljaš enega glavnih faktorjev. Tvoj delež tudi ne bo uporabljen za nikogar kot mezda v zameno za njegovo proizvajanje.

Prevozno sredstvo je potreba tako posameznika kot družine. Tvoje vozilo ne sme biti v lasti drugih. V socialistični družbi nobena oseba ali katera druga avtoriteta ne more posedovati zasebnih vozil z namenom njihovega posojanja drugim, saj bi to pomenilo gospodovanje nad potrebami drugih.

ZEMLJA

Zemlja ni nikogaršnja lastnina. Vsakdo pa ima pravico do njene uporabe in koristi, ki izhajajo iz njenega obdelovanja, kmetovanja na njej ali živinoreje. Te dejavnosti naj bi potekale v času človekovega življenja in življenja njegovih dedičev, z njegovimi lastnimi napori, brez izkoriščanja drugih, ne glede na to, ali za to dobijo plačo ali ne, potekala pa naj bi samo v obsegu zadovoljevanja svojih lastnih potreb.

Če je dovoljeno lastništvo nad zemljo, imajo delež na njej samo tisti, ki tam živijo. Zemlja ostaja večno na svojem mestu, medtem ko se njeni uporabniki sčasoma spreminjajo glede na poklic, storilnost in svojo prisotnost.

Cilj nove socialistične družbe je ustvariti skupnost, ki bo srečna, zato ker je svobodna. Slednje je možno doseči z zadovoljitvijo materialnih in duhovnih potreb človeka, to pa pride preko osvobajanja teh potreb od zunanjega gospodovanja in nadzora nad njimi. Zadovoljevanje teh potreb mora biti doseženo brez izkoriščanja ali zasužnjevanja drugih, saj bi s tem prišlo do protislovja s cilji socialistične družbe.
V novi družbi človek dela zase, da si zagotovi svoje materialne potebe, lahko dela za socialistično korporacijo, pri produkciji katere je partner, ali pa izvaja javna dela v prid družbi, ki mu priskrbi materialne potrebe. Ekonomska aktivnost v novi socialistični pomeni produkcijsko aktivnost z namenom zadovoljevanja materialnih potreb. To nikakor ni neproduktivna dejavnost ali dejavnost, ki potem, ko zadovolji materialne potrebe, išče dobiček in ohranitev presežka. Slednje je nemogoče znotraj pravil novega socializma.

Legitimen namen posameznikove ekonomske aktivnosti je zgolj zadovoljevanje lastnih potreb. Bogastvo sveta ima namreč na vseh področjih svoje meje, isto pa velja tudi za bogastvo vsake posamezne skupnosti. Noben posameznik tako nima pravice izvajati ekonomske aktivnosti z namenom pridobivanja večje količine tega bogastva kot ga potrebuje za zadovoljitev lastnih potreb, saj vsaka taka presežena količina pripada ostalim posameznikom. Vsakdo ima pravico varčevati pri lastnih potrebah in od lastne produkcije, nikakor pa ne od naporov drugih ali na račun njihovih potreb. Če namreč dovolimo ekonomsko aktivnost, ki bo presegala zgolj zadovoljevanje lastnih potreb, bo določena oseba posedovala več kot potrebuje, to pa se bo zgodilo na račun zadovoljevanja potreb drugih. Prihranki, ki pomenijo presežek posameznikovih potreb, so delež druge osebe pri dobrinah družbe.

Dopustiti privatno proizvodnjo z namenom pridobivanja presežka, ki gre preko zadovoljevanja potreb, samo po sebi pomeni izkoriščanje. Prav tako je izkoriščanje, če uporabljamo druge za zadovoljevanje lastnih potreb ali celo za pridobivanje dobrin, ki presegajo naše potrebe. Človeka se na ta način lahko izkorišča, da zadovoljuje potrebe drugih in za njih ustvarja presežek na račun svojih lastnih potreb.

Delo za plačo je, poleg tega, da pomeni zasužnjevanje človeka, kot je že bilo omenjeno, tudi delo brez posebne motivacije, saj je proizvajalec v tem primeru zgolj plačani delavec in ne partner. Kdor dela zase, je nedvomno podvržen delu, saj mu motivacijo predstavlja njegova odvisnost od proizvodnje za zadovoljevanje lastnih potreb. Kdor dela v socialistični korporaciji, je partner pri njeni proizvodnji. Tudi ta človek bo nedvomno predan svojemu delu, njegovo vodilo pa bo prav tako zadovoljevanje lastnih potreb preko proizvodnje, pri kateri je partner. Kdor pa dela zgolj za plačo, nima nobene motivacije za delo.

Z delom za plače se ni uspelo rešiti problema povečane in razvijajoče se proizvodnje. Kvaliteta dela, bodisi kot storitve ali proizvodnje, postaja vse slabša, in sicer zato, ker sloni na ramenih plačanih delavcev. Ne glede na slabe pogoje se proizvodnja nadaljuje zaradi borbe za preživetje. Najboljši dokaz predstavljajo kapitalistične družbe, kjer se proizvodnja kopiči in povečuje v rokah majhnega števila lastnikov, ki ne delajo, temveč izkoriščajo napore delavcev, slednji pa so prisiljeni delati, da lahko preživijo. Zelena knjiga ne rešuje zgolj problemov materialne proizvodnje, ampak ponuja tudi preprosto rešitev za probleme človeške družbe, tako da bodo posamezniki lahko materialno in duhovno osvobojeni, kar predstavlja zadnjo stopnjo pri doseganju sreče.

Poglejmo praktičen primer. Predpostavimo, da je bogastvo neke skupnosti deset enot in da ta skupnost šteje deset oseb. Delež vsake osebe pri bogastvu te skupnosti je ena desetina, torej ena enota na osebo. Če pa nekateri člani te skupnosti posedujejo več kot eno enoto bogastva, je logično, da drugi zaradi tega nimajo svojega deleža bogastva. Odvzeli so jim ga namreč tisti, ki imajo več kot eno enoto. Tako v družbi, kjer prevlada izkoriščanje, obstajajo bogati in revni.
Predpostavimo tudi, da poseduje pet članov te skupnosti vsak po dve enoti bogastva. V tem primeru ostalih pet članov nima ničesar, kar pomeni, da je polovica prikrajšana za svoj delež bogastva na račun druge polovice, ki si je razdelila njihov delež.

Če posameznik znotraj skupnosti potrebuje zgolj eno enoto bogastva te skupnosti, da zadovolji svoje potrebe, potem tisti, ki posedujejo več kot eno enoto, dejansko kršijo pravice ostalih članov skupnosti. Ker je za zadovoljevanje potreb posameznika dovolj ena enota bogastva, si na ta način ustvarjajo neke vrste zalogo. Tovrstno ustvarjanje zalog je mogoče izključno na škodo drugih, to je z odvzemom njihovega deleža pri bogastvu skupnosti. Zaradi tega obstajajo tisti, ki imajo zaloge in jih ne potrošijo, ter tisti, ki prosjačijo in so prikrajšani. Slednji zahtevajo svoje pravice pri bogastvu skupnosti, saj sploh nimajo ničesar, kar bi lahko potrošili. To stanje predstavlja odprto ter legitimno krajo in rop v okviru nepravičnih in izkoriščevalskih pravil, ki vladajo v taki družbi.

Vse, kar presega zadovoljevanje potreb, bi zato moralo ostati v skupni lasti vseh članov družbe. Posamezniki imajo kljub temu možnost, da si prihranijo kolikor si pač želijo, vendar od svojih lastnih potreb. Ustvarjanje zalog od tistega, kar presega njihove potrebe, je namreč prisvajanje skupnega bogastva.

Sposobni in podjetni posamezniki si kot posledico svojih vrlin nimajo pravice prisvojiti deležev drugih. Lahko pa imajo od njih koristi. Prav tako ne pomeni, da nesposobna ali umsko nezdrava oseba ne more imeti enakega deleža v skupnosti kot zdravi ljudje.

Bogastvo skupnosti je kot združba ali shramba zalog, ki omogočajo ljudem, da zadovoljijo svoje potrebe. Vsakdo ima pravico varčevati s svojim deležem, kar pomeni, da ga lahko potroši ali prihrani - kot pač želi. Pri tem lahko uporabi svoje sposobnosti in talente. Toda tisti, ki svoje sposobnosti izrablja za pridobivanje dodatnega deleža zase iz skupnih zalog, je brez dvoma lopov. Tak človek, ki si s svojim znanjem pridobiva bogastvo, ki presega zadovoljevanje lastnih potreb, posega v skupne pravice, to je v skupno bogastvo, ki je kot nekakšna prej omenjena shramba.

Nova socialistična družba ni nič drugega kot dialektična posledica nepravičnih odnosov, ki prevladujejo v tem svetu. Taka družba je prišla do logičnih rešitev teh problemov z definiranjem privatne lastnine, s katero posameznik zgolj zadovoljuje lastne potrebe in pri tem ne izkorišča drugih, ter družbene lastnine, v kateri so delavci partnerji pri proizvodnji.

Nova socialistična družba ni nič drugega kot dialektična posledica nepravičnih odnosov, ki prevladujejo v tem svetu. Taka družba je prišla do logičnih rešitev teh problemov z definiranjem privatne lastnine, s katero posameznik zgolj zadovoljuje lastne potrebe in pri tem ne izkorišča drugih, ter družbene lastnine, v kateri so delavci partnerji pri proizvodnji. Socialistično lastništvo je nadomestilo zasebno lastništvo, ki temelji na proizvodnji plačanih delavcev, pri čemer slednji nimajo nobene pravice do tega, kar proizvedejo.

Kdor ima v lasti hišo, v kateri prebivaš, vozilo, ki ga uporabljaš, ali dohodek, od katerega živiš, ima nadzor nad tvojo svobodo oziroma nad delom tvoje svobode, le-ta pa je nedeljiva. Če hoče biti človek srečen, mora biti svoboden in v ta namen mora obvladovati svoje potrebe. Če kdo drug obvladuje tvoje potrebe, te s tem nadzira ali izkorišča. Na ta način te lahko zasužnji, pa čeprav zakonodaja to prepoveduje.

Osebne materialne potrebe, ki so za vsakega človeka nujne in osnovne, se začenjajo s hrano, bivališčem, obleko ter prevozom. Le-te morajo biti del njegovega zasebnega lastništva in kot take nedotakljive. Te dobrine prav tako ne morejo biti na izposojo. V tem primeru bi njihov dejanski lastnik, tudi če gre za družbo na splošno, lahko posegal v zasebno življenje drugega človeka, nadziral njegove potrebe, s tem pa gospodoval nad njegovo svobodo in ga prikrajšal za njegovo srečo. Lastnik dobrin lahko nekoga, ki si te dobrine od njega izposoja, dejansko postavi na cesto brez vsega. Lastnik avtomobila tako lahko nekoga pusti sredi ceste, ali če je lastnik hiše, nekoga brez strehe nad glavo.

Ironično je, da osnovne človekove potrebe nadzirajo nekakšni upravni zakoni ali drugi tovrstni ukrepi. V svojem temelju bi namreč morala družba te potrebe urejati na podlagi naravnega zakona.

Cilj socialistične družbe je človekova sreča, ki jo lahko doseže samo z njegovo materialno in duhovno osvoboditvijo. Uresničitev te svobode je odvisna od tega, v kakšnem obsegu ima človek v lasti svoje potrebe in kako je to njegovo lastništvo osebno in nedotakljivo. Nihče ne sme biti last nekoga drugega ali njegov plen. Zaradi zavesti o stalnih zunanjih vplivih na posameznikove osnovne potrebe družba živi v strahu, ki odvrača srečo in svobodo.
Razpad sodobne družbe, ki se bo iz skupnosti plačanih delavcev prelevila v skupnost enakovrednih partnerjev, je neizogibna posledica protislovij ekonomskih predpostavk, katere prevladujejo v današnjem svetu. Sindikalna grožnja kapitalistični ureditvi pomeni silo, ki je sposobna izvesti tovrstni prevrat.

Precej verjetno je, da se bo socialistična revolucija začela, ko si bodo delavci prilastili svoj delež pri proizvodnji. Zahteve stavkajočih delavcev ne bodo več višje plače, ampak delež pri proizvodnji. Vse to se bo prej ali slej začelo dogajati v skladu s smernicami Zelene knjige.

Zadnji korak na tej poti bo storjen, ko bosta v novi socialistični družbi odpravljena dobiček in denar. To se bo zgodilo skozi preoblikovanje družbe na produkcijski nivo, na katerem bodo zadovoljene vse materialne potrebe članov te družbe. Na tej končni stopnji bo dobiček izginil avtomatično, s tem pa tudi denar ne bo več potreben. Priznanje legitimnosti dobička je namreč priznanje izkoriščanja, samo toleriranje dobička pa onemogoča njegovo omejevanje. Poskusi omejevanja pomenijo zgolj nekakšne reforme, ki pa niso dovolj radikalne, da bi ustavile izkoriščanje človeka po človeku.

Končna rešitev je tako ukinitev dobička. Ker pa je dobiček gonilna sila ekonomske aktivnosti, odločitev o njegovi ukinitvi ne sme biti sprejeta nepripravljeno. Biti mora posledica razvoja socialistične produkcije, ki bo uspešna zgolj, če bo dosežena zadovoljitev materialnih potreb družbe. Prizadevanje za povečanje dobička bo konec koncev vodilo k njegovemu izginotju.



Komentarji
komentiraj >>