Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 3. del (4117 bralcev)
Petek, 25. 2. 2011
APR



DRUŽBENE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

Družbeni faktorji so gonilna sila človeške zgodovine. Družbene vezi, ki povezujejo vsako človeško skupino, kot na primer družino, pleme in narod, so osnova gibanja zgodovine.

Zgodovinski junaki so osebe, ki so se žrtvovale za svoje cilje. Toda, za katere cilje? Žrtvovali so se za druge. Toda,za katere druge? Za tiste, s katerimi so v odnosih. Vezi med posameznikom in skupino so družbeni odnosi, na primer med pripadniki nekega naroda. Narodi temeljijo na nacionalizmu, zato so ti cilji nacionalni, nacionalni odnosi pa so družbeni odnosi. Družbeni odnosi izhajajo iz družbe, prav tako kot nacionalizem izhaja iz naroda. Torej so družbeni odnosi tudi nacionalni odnosi in obratno. Kajti skupina je narod in narod je skupina, četudi se med seboj razlikujeta po številu. Kot skupino pojmujemo trajno kategorijo, ki jo odlikujejo njej lastne nacionalne vezi.

Poleg tega so zgodovinska gibanja tudi množična gibanja za interese neke skupine ali za njeno neodvisnost od druge skupine. Vsaka skupina ima svojo lastno družbeno obliko, ki jo povezuje. Množična gibanja so vedno gibanja za neodvisnost, s ciljem, da podjarmljene in zatirane skupine pridejo do samorealizacije. Kar pa se tiče borbe za oblast, se dogaja znotraj vsake skupine, vse do nivoja družine, kot je bilo prikazano že v prvem delu Zelene knjige, ki se ukvarja s politično osnovo tretje univerzalne teorije.

Skupinsko gibanje je tudi nacionalno gibanje za interese lastnega naroda. Glede na značilnosti nacionalne strukture ima vsaka skupina skupne družbene potrebe, ki morajo biti v celoti zadovoljene. Te potrebe nikakor niso individualistične, temveč so skupinske potrebe, pravice, zahteve ali cilji nekega naroda, ki ga povezuje skupni nacionalizem. Zaradi tega se ta gibanja tudi imenujejo nacionalna. Sodobna nacionalna osvobodilna gibanja so sama po sebi družbena gibanja. Kot taka se ne bodo končala, dokler ne bo vsaka skupina osvobojena izpod nadvlade druge skupine.

V človeški družbi to pomeni zgodovinsko in družbeno realnost. Boj narodov za lasten obstoj, ki istočasno pomeni družbeni boj, je osnovno gibalo zgodovine, saj je močnejše od vseh drugih faktorjev. Izvira namreč iz osnove in je v sami naravi človeške skupine, v sami naravi naroda. Je narava življenja samega. Poleg človeka tudi druge živali živijo v skupinah. Skupnost je tako osnova za preživetje vseh skupin znotraj živalskega stvarstva. Zato je nacionalizem osnova za preživetje narodov.

Narodi, katerih nacionalizem je uničen, so obsojeni na propad. Manjšine so prav takšni narodi brez nacionalizma, ki predstavljajo največji politični problem v svetu. Socialni dejavnik je torej odločilni faktor, saj določa možnost preživetja naroda.Gre za narodov prirojeni nagon za preživetje.

Nacionalizem v človeškem svetu in nagon v živalskem kraljestvu sta torej kot gravitacija za snov in nebesna telesa. Če bi sonce izgubilo svojo gravitacijo, bi njegove pline razneslo in enotnost ne bi več obstajala. Enotnost je torej osnova preživetja. Osnovni ključ za enotnost v vsaki skupini pa je socialni dejavnik, ki ga pri človeku predstavlja nacionalizem. Zaradi tega se človeške skupnosti borijo za nacionalno enotnost, ki je osnova njihovega preživetja.

Socialno vez predstavlja nacionalni dejavnik, ki deluje samodejno v smeri narodovega preživetja, podobno kot sila težnosti predmeta ohranja maso predmeta okrog njegovega središča. Raztapljanje in razpršitev atoma v atomski bombi sta posledica eksplozije jedra, ki je središče gravitacije za delce okrog njega. Ko se izgubi sila težnosti in uniči vez enotnosti med deli sistema, se atomi razpršijo. To je narava te zadeve oziroma naravni zakon. Če se tega ne upošteva ali deluje proti temu zakonu, se škodi življenju. Podobno škodi človekovemu življenju neupoštevanje njegovega nacionalizma - socialnega faktorja -, ki je kot sila težnosti za skupino in hkrati skrivnost preživetja skupine. Samo religiozni dejavnik je tekmec socialnemu pri vplivu na enotnost skupine, saj religiozni dejavniki lahko razdelijo nacionalno skupino ali celo združijo skupine različnih nacionalnosti. Kakorkoli, socialni faktor bo na koncu vedno prevladal, saj je tako že stoletja. Zgodovinsko gledano je imel vsak narod svojo religijo, kar je predstavljalo harmonijo. Toda ščasoma so nastale razlike, ki so pravi vzrok za spopade in nestabilnost v življenju ljudi.

Staro pravilo se glasi, da mora imeti vsak narod svojo vero. V nasprotnem primeru gre za nezdravo situacijo, ki privede do sporov znotraj naroda. Zato ni druge rešitve kot vsklajenost s pravilom, da ima vsak narod eno samo vero. Ko se torej ujameta socialni in religiozni dejavnik, prevlada harmonija. Tako pa je lahko življenje skupnosti stabilno in močno.

Zakonska zveza je proces, ki lahko pozitivno ali negativno vplivala na socialni dejavnik. Čeprav na osnovi svobode tako moški kot ženske lahko izberejo, s kom želijo ali ne želijo skleniti zakonske zveze, poroke znotraj skupine po svoji naravi krepijo enotnost skupine in prinašajo novo kolektivno rast v skladu z družbenim dejavnikom.

DRUŽINA

Za posameznika je družina pomembnejša celo od države. Človeštvo potrjuje posameznika, posameznik pa potrjuje družino kot svojo oporo, svoj izvor in svoj družbeni ščit. Človeštvo pravzaprav sestavljajo posamezniki in družine, ne pa države. Država je umeten ekonomski, politični in včasih vojaški sistem, s katerim ljudje nimajo nobenih odnosov.

Družino lahko primerjamo z rastlino v naravi, ki je sestavljena iz vej, listov in cvetov. Prilagajanje naravnega okolja s kmetijami, nasadi in podobnim, je umeten proces, ki nima ničesar skupnega s pravim bistvom te rastline. Tako je tudi dejstvo, da so politični, ekonomski in vojaški faktorji povezali več družin v državo, ki sama po sebi nima nič skupnega s človeštvom. Zato je tudi vsak družbeni položaj ali ukrep, ki pripelje do izgube družine, njenega razpada ali razpršitve, nečloveški in nenaraven. Predstavlja samovoljno dejanje, ki v analogiji z rastlino pripelje do polomljenih vej ter ovenelih listov in cvetov.

Družbe, v katerih je pod kakeršnimikoli pogoji ogrožen obstoj in enotnost družin, so podobne polju, čigar rastline so v nevarnosti pred iztrebljenjem, sušo, ognjem ali pa uničenjem. Na cvetočem vrtu ali polju rastline rastejo, cvetijo, se oprašujejo in so globoko ukoreninjene. Enako velja za človeško družbo.

Uspešna družba je tista, v kateri posameznik odrašča znotraj družine, družina sama pa obstaja znotraj družbe. Posameznik je tako povezan s širšo človeško družino, tako kot je list povezan z vejo ali pa veja z drevesom. Sami zase nimajo namreč nobene vrednosti in življenja. Enako velja za poasmeznika, če je ločen od svoje družine; tak posameznik ne uživa nobenih koristi ali družbenega življenja. Če bo človeška družba kdaj prišla na stopnjo, ko bodo ljudje lahko obstajali brez svojih družin, bo to družba klatežev brez korenin, tako kot umetna rastlina.

PLEME

Pleme je družina, ki se je povečala zaradi prokreacije. Iz tega sledi da je pleme velika družina. Na isti način je tudi narod pleme, ki se je namnožilo s prokreacijo. Narod je torej veliko pleme. Človeška družba pa je narod, ki se je razvejal na več različnih narodov. Človeštvo je zato zgolj en velik narod. Odnosi, ki povezujejo družino, na isti način povezujejo tudi pleme, narod in celotno človeštvo. Vendar pa moč teh vezi slabi z večanjem števila članov določene skupnosti.

Pojem človeške družbe je povezan s pojmom naroda, narod s pojmom plemena, ta pa s pojmom družine. Vendar pa se stopnja te povezanosti zmanjšuje, v kolikor se odnosi premikajo z nižjega na višji nivo. To je družbeno dejstvo, katerega lahko zanikajo samo tisti, ki se ga ne zavedajo. Družbene vezi, kot so povezanost, enotnost, intimnost in ljubezen, so najmočnejše na nivoju družine, nato na nivoju plemena, nato naroda in so najšibkejše na nivoju celotne človeške družbe.

Prednosti, privilegiji, vrednote in ideali, ki temeljijo na družbenih vezeh, najbolje obstajajo tam, kjer so te vezi naravne in zares močne, torej znotraj družine bolj kot znotraj plemena, znotraj plemena bolj kot znotraj naroda in tako naprej. Te družbene vezi in iz njih izhajajoče koristi, prednosti in ideali se izgubijo kadar izginejo vezi znotraj družine, plemena, naroda oziroma človeštva. Zato je za človeško družbo izrednega pomena, da ohrani povezanost družine, plemena, naroda in sveta, saj bo le tako lahko imela koristi od privilegijev, vrednot in idealov, ki jih prinašajo solidarnost, povezanost, enotnost, intimnost in ljubezen znotraj vseh teh skupnosti. V družbenih kategorijah je, kar se tiče tovarištva, naklonjenosti, solidarnosti in ugodnosti, teh največ znotraj družine, nato znotraj plemena, manj znotraj naroda in najmanj znotraj celotne človeške družbe.

Ker je pleme velika družina, lahko svoje člane preskrbi z istimi materialnimi ugodnostmi in družbenimi koristmi kot družina. Pleme je nadomestna družina. Pri tem je vredno poudariti, da se lahko posameznik včasih obnaša na sramoten način, kakor se pred svojo družino ne bi upal. Ker pa je družina manjša po obsegu, lahko pobegne pred njenim nadzorom, za razliko od plemena, kjer nadzor izvajajo vsi njegovi člani.

V tem smislu se znotraj plemena oblikujejo vzorci obnašanja, ki predstavljajo družbeno izobrazbo, katera je veliko boljša in bolj človeška od katerekoli šolske izobrazbe. Pleme predstavlja družbeno izobrazbo in svoje člane od otroštva vzgaja v visokih idealih, ki se nato preoblikujejo v vzorce obnašanja za celo življenje. Ti vzorci obnašanja ostanejo globoko zakoreninjeni v posamezniku tudi ko odraste, za razliko od šolskih učnih programov, ki so formalno vsiljeni in se z odraščanjem posameznika postopoma izgubijo. Slednje se zgodi zato, ker je vse formalno in vodeno preko različnih izpitov, pri čemer posameznik dobi občutek, da mu je znanje vsiljeno.

Pleme predstavlja naravno družbeno obrambo, ki nudi družbeno varnost. Na temelju plemenskih tradicij zagotavlja svojim članom kolektivno osvoboditev, kazen, maščevanje, obrambo, skratka družbeno zaščito.

Kri je osnovni faktor pri oblikovanju plemena ni pa edini, saj obstajajo tudi drugi načini pridružitve. Sčasoma razlike med različnimi faktorji izginejo in pleme postane družbena in naravna skupnost. Vendar je to še vedno bolj kot karkoli drugega skupnost krvi in porekla.

NAROD

Narod za posameznika predstavlja nacionalno-politično zaščito, ki je precej širša kot tista, ki jo svojim članom v družbenem smislu ponuja pleme. Plemenske povezave škodujejo nacionalizmu, saj plemenska zvestoba slabi nacionalno lojalnost in se krepi na njen račun. Nacionalna fanatičnost je bistvena za vsak narod, vendar istočasno predstavlja grožnjo človečnosti.

Narod je v odnosu do človeške družbe v podobnem položaju kot družina znotraj plemena. Če se družine med seboj prepirajo in postajajo fanatične, s tem ogrožajo obstoj plemena. Enako velja, če se med seboj prepirajo člani družine in vsi iščejo zgolj osebne koristi, ali pa, če so v sporu plemena in je s tem ogrožen narod. Nacionalni fanatizem, uporaba nacionalne sile proti šibkim narodom ali nacionalni napredek, ki je posledica ropanja drugih narodov, predstavljajo zlo in grožnjo človečnosti. Po drugi strani pa si lahko predstavljajmo, kako pomemben in koristen je za družinsko skupnost močan in vpliven posameznik, ki se zaveda svojih odgovornosti, ali kaj pomeni močna in spoštovana družina znotraj plemena. Enako koristen je lahko za cel svet napreden, produktiven in civiliziran narod.

Narod je velika družina, ki se je razvila preko stopnje plemena in njegovega razvejanja iz skupnih korenin. Družina se tako razvije v narod samo preko vmesne stopnje plemena in njegovega razvejanja ter pridruževanja drugih skupnosti, ki je posledica družbenega mešanja. Ta proces vedno poteka skozi daljše časovno obdobje. In tako kot se narodi skozi čas oblikujejo, se skozi čas tudi delijo. Vendar pa sta skupni izvor in skupna prihodnost preko povezovanja dve zgodovinski osnovi vsakega naroda. Narod se tako ne definira zgolj iz svojih korenin, vendar pa le-te predstavljajo ključni faktor in začetek njegovega obstoja. Poleg tega se narod oblikuje tudi s kopičenjem ljudi s skupno zgodovino, na skupnem prostoru in s skupno vizijo prihodnost. Narod konec koncev daje tudi, ne glede na krvne vezi, občutek pripadnosti in medsebojne povezanosti različnih usod.

Vendar pa, zakaj je bil svet priča izginotju številnih, nekoč mogočnih narodov, ki so jih nadomestili drugi, in obratno? Je razlog zato lahko zgolj politične narave in ni v nikakeršni
zvezi z družbenim vidikom Tretje Univerzalne Teorije? Ali pa so posledice družbene narave in kot take predmet tega dela Zelene knjige? Pa poglejmo. Družina je brez dvoma družbena in ne politična tvorba. Isto velja za pleme, ki je družina, nastala z razmnoževanjem in prokreacijo. Narod pa je pleme, ki je raslo, se razvejalo in preoblikovalo.


Narod, pleme in družina tako predstavljajo družbene strukture, povezane z nacionalizmom, s plemenskimi in družinskimi vezmi. Narodi sveta pa so družbena struktura, katero povezuje skupna človečnost. To so samoumevna dejstva. Svetovni politični zemljevid pa po drugi strani oblikujejo politične strukture. In ta zemljevid se spreminja kadar politične strukture niso skladne s strukturami družbenih odnosov. Kadar sta ta dva faktorja znotraj naroda v medsebojni skladnosti, narod ostaja čvrst in nespremenljiv.

Kadar pa so vsiljene spremembe, bodisi od zunaj v obliki kolonializma, bodisi od znotraj z razpadom nacionalnih vezi, se nacionalna čustva ponovno pojavljajo v obliki boja za neodvisnost, narodnega preroda ali narodne enotnosti. Ko politične strukture vsebujejo več kot en narod, bo vsak od njih zase zahteval neodvisnost pod zastavo lastnega nacionalizma. Tako so razpadli številni imperiji v zgodovini, ki so bili sestavljeni iz različnih narodov. Ko se vsak od teh narodov fanatično oprime lastnega nacionalizma in začne zase iskati neodvisnost, imperij razpade in njegove komponente se vrnejo k svojim družbenim izvorom. Če se ozremo v zgodovino, so dokazi za te predpostavke kristalno jasni.

Vse države, ki povezujejo več različnih nacionalizmov, bodisi z religioznimi, ekonomskimi, vojaškimi faktorji ali pa posameznikovo ideologijo, bodo razpadle zaradi nacionalnih konfliktov, dokler vsak nacionalizem ne dobi lastne samostojnosti. Družbeni faktor bo nujno prevladal nad političnim.
Morda se nam poraja vprašanje, kako so sploh lahko bili veliki imperiji v zgodovini sestavljeni iz različnih narodov? Pot do odgovora najdemo v bistvu pojma država, ki ne predstavlja zgolj družbene strukture, kot je značilno za družino, pleme ali narod. Država je namreč politična skupnost, ki jo povezuje več faktorjev, glavni med njimi pa je nacionalizem. Nacionalna država je edina oblika politične tvorbe, ki je skladna z naravno družbeno strukturo. Njen obstoj traja tako dolgo, dokler ne prevlada drug, močnejši nacionalizem, oziroma, dokler ni njena politična struktura podvržena družbeni strukturi plemen, klanov in družin. Za politično strukturo je namreč vpliv njihovih družbenih značilnosti uničujoč.

K oblikovanju nacionalne države pa prispevajo tudi faktorji kot so religija, gospodarstvo in vojska. Skupna vera, ekonomski pogoji ali vojaška osvajanja lahko v eni državi združijo več nacionalizmov. Tako je v določenem zgodovinskem obdobju svet priča vzponu države ali imperija, ki v naslednjem obdobju izgine. Ko duh nacionalizma postane močnejši od skupnega religioznega občutja, se razvname spopad med različnimi nacionalizmi, vsak narod si pridobi lastno samostojnost in ponovno vzpostavi svojo družbeno strukturo. Vloga religije se ponovno pojavi, ko postanejo religiozna občutja močnejša od nacionalizma. Različni nacionalizmi so tako združeni pod zastavo religije dokler se nacionalni faktor ponovno ne vzpostavi in prevzame vodilne vloge.

Vse države, ki povezujejo več različnih nacionalizmov, bodisi z religioznimi, ekonomskimi, vojaškimi faktorji ali pa posameznikovo ideologijo, bodo razpadle zaradi nacionalnih konfliktov, dokler vsak nacionalizem ne dobi lastne samostojnosti. Družbeni faktor bo nujno prevladal nad političnim.

To pomeni, da je kljub političnim faktorjem, ki so nujni za vzpostavitev države, osnova posameznikovega življenja zakoreninjena znotraj družine, plemena in naroda. Ključni je družbeni faktor in nacionalizem kot tak igra pri tem trajno vlogo.

Poudarek bi tako moral biti na družbeni realnosti, po kateri igra družina najpomembnejšo vlogo pri vzgoji celostnega, izobraženega posameznika. Slediti bi morala skrb za plemenske povezave, ki nudijo posamezniku naravno družbeno zaščito in družbeno izobrazbo v obdobju, ko ni več odvisen zgolj od družine. Posameznik se lahko nauči vrednot družbe zgolj preko družine in plemena, ki v tem primeru predstavljata naravno družbeno strukturo, s katero nihče ne more upravljati. Skrb za družino je v posameznikovem interesu, tako kot je skrb za pleme v interesu družine, posameznika in naroda. Nacionalni družbeni faktor je resnična in trajna gonilna sila zgodovine.

Zaradi neupoštevanje nacionalnih vezi človeških skupin in vzpostavitve političnih sistemov, ki so v nasprotju z družbeno realnostjo, prihaja do začasnih struktur. Slednje bodo uničene z gibanjem družbenih faktorjev teh skupin, naprimer z nacionalnim gibanjem. Vse te značilnosti so človekovi naravi prirojene in ne predstavljajo nikakršnega razumskega odklona. Vsak posameznik bi se tega moral zavedati in skladno s tem delovati, saj bodo le v tem primeru njegova dejanja lahko imela smisel. Da se bomo lahko izognili odklonom, neredu in škodi med različnimi skupinami ljudi je nujno zavedanje o teh dokazanih dejstvih. Vse omenjene negativne stvari namreč izhajajo prav iz nerazumevanja in nespoštovanja teh osnovnih načel človeškega življenja.

ŽENSKA

Nesporno dejstvo je, da sta tako moški kot ženska človeški bitji. Iz tega prav tako očitno sledi, da sta moški in ženska kot človeški bitji enakovredna. Diskriminacija med moškim in žensko je sramotno dejanje zatiranja, za katero ni nobenega opravičila. Ženska namreč jé in pije tako kot moški, ljubi in sovraži tako kot moški, razmišlja, se uči, razume tako kot moški, potrebuje zavetje, obleko, prevoz, čuti lakoto in žejo, živi in umre - vse tako kot moški.

Zakaj pravzaprav sploh obstajajo moški in ženske? Če pogledamo človeško družbo, vidimo, da ni sestavljena samo iz moških niti samo iz žensk. Sestavljena je iz moških in žensk skupaj. Zakaj niso bili ustvarjeni samo moški? Zakaj ne samo ženske? Konec koncev, kakšne so sploh razlike med moškimi in ženskami? Zakaj je bilo potrebno ustvariti oba spola? Očitno obstaja naravna potreba, da moški in ženska obstajata skupaj. Iz tega izhaja, da med njima obstajajo razlike, ki določajo tudi njuni različni vlogi. Posledično potrebujeta oba tudi različne pogoje, da lahko skladno s to delitvijo svoji različni vlogi opravljata. Da pa bi bolje razumeli te vloge, moramo najprej razumeti naravne razlike med moškim in žensko.

Ženska je samica in moški je samec. V ginekoloških pojmih ima ženska vsak mesec menstruacijo in trpi za slabostjo, medtem ko moški, ki je samec, ni podvržen mesečnemu ciklu krvavitve. Kadar ženska nima menstruacije, je noseča. Zaradi nosečnosti je približno leto dni še posebej ranljiva in vse njene aktivnosti se zmanjšajo, dokler ne rodi otroka. Potem ko ženska rodi ali pa ima splav, vstopi še v prav tako ranljivo poporodno dobo. Ker moški pri reprodukciji ne igra takšne vloge kot ženska, v tem procesu tudi ni tako ranljiv. Po rojstvu ženska hrani otroka s svojim mlekom, kar traja približno dve leti. To pomeni, da je v tem obdobju neločljiva od otroka, zaradi česar so ponovno zmanjšane njene običajne aktivnosti. Ženska postane neposredno odgovorna za otroka in mu mora pomagati izvajati vse nujne biološke funkcije, brez katerih bi sicer umrl. To je vloga, ki je moški ne more opravljati.

Vse te prirojene značilnosti so podlaga za razlikovanje med ženskimi in moškimi vlogami. Kar pomeni, da moški ne more nadomestiti ženske pri izvajanju njenih funkcij. Pri tem pomislimo tudi na to, da so biološke funkcije za žensko veliko breme in ji povzročajo številne napore in trpljenje. Vendar pa se brez njih človeško življenje ne bi moglo nadaljevati. Ženske imajo zato prirojeno vlogo, ki ni niti prostovoljna niti obvezna, ampak je nujna, saj bi njena edina alternativa vodila človeštvo na mrtvo točko.

Zavračanje naravne vloge materinstva, ko na primer vzgojiteljica nadomesti mater, pomeni zavračanje človeške družbe in njeno preoblikovanje v biološko družbo z izumetničenim načinom življenja. Ločiti otroka od matere in ga prepustiti vzgojnim ustanovam pomeni isto kot spremeniti ga v neke vrste piščanca. Vzgojne ustanove so namreč precej podobne perutninskim farmam, kamor natlačijo piščance, takoj ko se ti izvalijo. Za naravo človeka in njegovo dostojanstvo ni nič bolj primernega kot naravno materinstvo v družini, kjer prevladujejo prava načela materinstva, očetovstva in bratstva. Še najmanj je primerno to nadomestiti z vzgojnimi centri, podobnimi farmam za vzrejo perutnine. Konec koncev celo perutnina na tovrstnih farmah ne zraste na naraven način, zato je njihovo meso videti umetno in nenaravno. Takšno meso tudi ni okusno, vse pa samo zato, ker ti piščanci niso zrasli na naraven način v naravnem materinstvu. Družba naj z vzgajališči poskrbi samo za sirote, ki so brez družine in zavetja. Za te otroke je namreč bolje, da zanje skrbi družba kot pa posamezniki, ki niso njihovi starši.

Če bi izvajali preizkus, s katerim bi skušali odkriti, ali je otrok bolj naklonjen materi ali vzgojiteljici, bi otrok nedvomno vedno izbral mater. Ker je torej otrok naravno navezan na svojo mater, je ona edina primerna oseba za njegovo vzgojo. Nadomestiti mater z vzgojnimi ustanovami pomeni nasilje nad otrokom in zatiranje njegovih naravnih nagnjenj.

Naravna rast za vsa živa bitja je svobodna in zdrava rast. Zamenjati jasli za mater je prisilen ukrep zoper zdravo rast. Otroci, poslani v jasli, so izročeni bodisi zaradi nuje bodisi zaradi izkoriščanja in nerazumevanja. V jasli so poslani zgolj iz materialističnih in ne družbenih pomislekov. Če bi bila prisila in otročje nerazumevanje odstranjena, bi zagotovo zavrnili jasli in se oklepali svojih mater. Edino opravičilo za takšen nenaraven in nehuman proces je dejstvo, da je ženska v neprimerni situaciji za njeno naravo in je prisiljena izpolnjevati dolžnosti, ki so nedružbene in protimaterinske.

Ženska, čigar ustvarjena narava ji je določila naravno vlogo, drugačno od tiste za moškega, mora biti v primerni poziciji za izpolnjevanje njene naravne vloge.

Materinstvo je funkcija ženske, ne moškega. Posledično je nenaravno ločiti otroke od njihovih mater. Vsak poskus odvzeti materam njihove otroke je prisila, zatiranje in diktatorstvo. Mati, ki zavrne materinstvo, nasprotuje njeni naravni vlogi v življenju. Morajo ji biti zagotovljene njene pravice in pogoji, ki so neprisilni, nezatiralni in primerni njeni naravni vlogi. Tako lahko izpolni svojo naravno vlogo pod naravnimi pogoji. Če je ženska prisiljena zavrniti njeno naravno vlogo glede spočetja in materinstva, postane žrtev prisile in tiranije. Ženska, ki potrebuje delo, ki jo naredi nezmožno izvajanja njene naravne funkcije, ni svobodna in je prisiljena delati zaradi potrebe, »v potrebi pa je svoboda prikrita«.

Med primernimi in celo nujnimi pogoji, ki omogočajo ženski izpolnjevanje njene naravne vloge, ki se razlikuje od tiste za moške, so ravno tisti pogoji, ki so primerni za človeško bitje, ki ga nosečnost bremeni in onemogoča. Nositi človeško bitje v maternici znižuje njene fizične sposobnosti. Nepravično je žensko v takšnem stanju materinstva postaviti v okoliščine fizičnega dela, ki je nezdružljivo z njenim stanjem. To, da noseče ženske opravljajo takšno fizično delo, je enakovredno kaznovanju za njihovo izdajo svoje materinske vloge. Je davek, ki ga plačajo za vdor v sfero moških, ki je naravno tuja njihovi lastni.

Prepričanje, da soglaša z opravljanjem fizičnega dela, četudi je tako prepričana ženska, v resnici ni pravilno. Fizično delo opravlja le zato, ker jo je neusmiljena materialistična družba postavila (ne da bi se ona tega neposredno zavedala) v prisilne okoliščine. Nima druge izbire, kot da se podredi okoliščinam te družbe, čeprav misli, da soglaša s takšnim delom. Vbistvu domnevno izhodišče, da »ni nikakršne razlike med moškimi in ženskami«, žensko prikrajša za njeno svobodo.

Izraz »nikakršne« je grozovito zavajanje. Ta ideja bo uničila ustrezne in nujne pogoje, ki sestavljajo privilegij, ki bi ga morale ženske uživati ločeno od moških v soglasju z njihovo različno naravo in na katerih temelji njihova naravna vloga v življenju.

Zahtevati enakopravnost moških in žensk pri prenašanju težkih tovorov, medtem ko je je ženska noseča, je nepravično in kruto. Zahtevati njihovo enakopravnost pri postu in naporu, medtem ko doji, je nepravično in kruto. Zahtevati njihovo enakopravnost pri kateremkoli umazanem delu, ki zamaže njeno lepoto in jo odvrača od njene ženskosti, je nepravično in kruto. Izobraževanje, ki vodi do dela, neprimernega za njeno naravo, je prav tako nepravično in kruto.

Ni razlike med moškimi in ženskami v vsem, kar zadeva človečnost. Nihče se ne bi smel poročiti brez njegove ali njene privolitve, ali ločiti brez poštenega sojenja ali obojestranskega dogovora. Ženska se tudi ne bi smela ponovno poročiti ali ločiti brez takšnega dogovora. Ženska je lastnica hiše, saj je to eden izmed primernih in nujnih pogojev za žensko, ki ima menstruacijo, spočne in skrbi za svoje otroke. Ženska je lastnica materinskega zavetja, kar hiša je. Celo v živalskem svetu, ki se v mnogočem razlikuje od človeškega in kjer je materinstvo prav tako tudi naravna dolžnost, je žensko nasilno prikrajšati za njeno zavetje in otroke za njihovo mater.

Ženska je samica. Biti samica pomeni, da ima drugačno biološko naravo od moškega. Samičina biološka narava je ženskam določila karakteristike, drugačne od tistih od moških tako v obliki kot bistvu. Ženska anatomija je drugačna od moške, tako kot se ženske ločijo tudi pri rastlinah in živalih. To je naravno in neovrgljivo dejstvo. V živalskem in rastlinskem kraljestvu je samec naravno ustvarjen kot močan in agresiven, medtem ko je samica ustvarjena kot lepa in nežna. To so naravne in večne karakteristike, prirojene živim bitjem, pa naj se imenujejo ljudje, živali ali rastline.

Glede na svoje značilnosti in v skladu z zakoni narave pripada moškemu v odnosu do ženske vloga močnejšega in vzdržljivejšega. Pri tem ga ne vodi nikakršna prisila, ampak zgolj to, kako je bil ustvarjen. Ženska v tem odnosu igra vlogo lepše in nežnejše polovice; ponovno ne zato, ker bi sama tako hotela, ampak ker je bila kot taka ustvarjena. Takšna naravna delitev vlog je pravična, deloma ravno zato, ker je naravna, po drugi strani pa pomeni tudi temelj posameznikove svobode. Vsa živa bitja so namreč ustvarjena svobodna in vsakršno vmešavanje v to svobodo predstavlja njeno omejevanje.

Zanikanje teh naravnih vlog in nepripravljenost za njihovo izpolnjevanje je dejanje brezbrižnosti in uničevanja vrednot, ki izhajajo iz samega življenja. Življenje namreč predstavlja osnovni princip, po katerem je oblikovana narava, ki prehaja iz tega, kar je, v to, kar bo še nastalo. Vsako živo bitje je živo, dokler ne umre. Njegova eksistenca od začetka do konca temelji na naravnem zakonu, ki obstaja brez posameznikove izbire ali zunanje prisile. Naravni zakon je pač naraven in predstavlja naravno svobodo.
Za začetek življenja morata pri vseh živih bitjih, živalih, rastlinah in ljudeh, obstajati moški in ženski predstavnik vrste. In ne samo, da morata obstajati, učinkovito morata tudi izpolnjevati svoji naravni vlogi, za kateri sta bila ustvarjena. Če svojih vlog ne opravita učinkovito, bo v življenjskem ciklu gotovo prišlo do napake kot posledice določenih okoliščin. To lahko vidimo v skoraj vseh današnjih družbah po vsem svetu, kjer se skušajo zamenjevati vloge med moškimi in ženskami.

Moški in ženske morajo delovati v skladu s pripadajočimi vlogami, saj nasprotno vodi v retrogresijo, pomeni ravnanje proti naravi, ki je destruktivno za svobodo, življenje in preživetje. Moški in ženske morajo prevzemati svoje vloge in ne odstopati od njih. Slednje se dogaja zgolj kot posledica prisile oziroma nenormalnih okoliščin. Ženska, ki zavrača nosečnost, poroko in svojo ženstvenost zaradi skrbi za zdravje, odstopa od svoje vloge pod vsiljenimi pogoji, ki jih ta skrb za zdravje narekuje. Podobni pogoji prisile vodijo žensko tudi, če ne opravlja svoje vloge zaradi dela, ki se mu posveča. Vsako odstopanje od naravnih vlog, tako moških kot ženskih, se torej dogaja zgolj v okviru nenormalnih okoliščin, ki so v nasprotju z naravo in predstavljajo grožnjo za preživetje.

Skladno s tem mora priti do svetovne revolucije, ki bo izničila vse materialne pogoje, ki žensko ovirajo pri izpolnjevanju njenih življenjskih nalog in jo silijo opravljati moške funkcije, samo zato, da bi bila enakopravna. Do takšne revolucije bo prej ali slej moralo priti, še posebej v industrijskih družbah, kjer bo njen izbruh pomenil prebuditev preživitvenega nagona. Prav zaradi tega se bo revolucija zgodila spontano in ne bo potrebovala nobenega pobudnika, kot bi na primer lahko bila Zelena knjiga.

Moderne industrijske družbe so prisilile žensko, da se je na račun svoje lepote, materinstva in duševnega miru prilagodila istim oblikam fizičnega dela kot moški. Take družbe so materialistične in necivilizirane. Njihovo početje je neumno, njihove vzorce pa je za človeštvo in civilizacijo nevarno posnemati.

Vse sodobne družbe dojemajo žensko zgolj kot blago za trgovanje. Na Vzhodu je ženska dobrina, namenjena kupovanju in prodajanju, medtem ko Zahod ne priznava njene ženskosti.

Siliti žensko, da opravlja moška dela, pomeni izvajati neupravičeno nasilje nad njeno naravno ženskostjo, s katero je obdarjena. Moška dela namreč uničijo čudovite ženske poteze, ki so ji bile dane za opravljanje njenih ženskih vlog. Kajti ženske so kot cvetovi, ki privlačijo cvetni prah in ustvarjajo seme. Če odstranimo cvetove, s tem izničimo tudi vlogo rastlin na Zemlji. Naravna okrasitev samic je prisotna tudi pri vseh živalskih vrstah in služi točno določenemu cilju. Če pa ženska opravlja moška dela, se bo začela spreminjati v moškega, saj bo s tem opustila svojo vlogo in izgubila svojo lepoto. Ženska ima vso pravico, da živi kot ženska in se ji ni treba odpovedovati svoji ženskosti.

Fizične razlike med moškim in žensko povzročajo različno delovanje njunih različnih organov, kar seveda vodi tudi do razlik v psiholoških značilnostih, razpoloženju in zunanjem videzu. Ženska je nežna. Ženska je lepa. Ženska pogosteje joka. Ženska se hitreje prestraši. Na splošno je ženska bolj mila, moški pa bolj močan in robusten, kar je vse posledica njunih prirojenih naravnih značilnosti. Ignoriranje teh naravnih razlik med moškim in žensko ter mešanje njunih vlog je popolnoma necivilizirano vedenje. Tak odnos je sovražen do zakonov narave, destruktiven za človeštvo in glavni razlog za vso bedo družbenega življenja.

Moderne industrijske družbe so prisilile žensko, da se je na račun svoje lepote, materinstva in duševnega miru prilagodila istim oblikam fizičnega dela kot moški. Take družbe so materialistične in necivilizirane. Njihovo početje je neumno, njihove vzorce pa je za človeštvo in civilizacijo nevarno posnemati.

Nesmiselno je torej vprašanje, ali naj ženska dela ali ne. Družba bi namreč morala vsem svojim sposobnim članom, moškim in ženskam, zagotoviti delo, vendar pod pogojem, da vsak opravlja delo, ki ustreza njegovim sposobnostim. Če se otroci znajdejo v delovnih pogojih odraslih, je jasno, da gre za nepravičnost in diktaturo. Enako nepravično in diktatorsko je tudi, če se ženska znajde v delovnih pogojih moških.

Svoboda pomeni, da vsakdo prejme ustrezno izobrazbo, ki mu bo omogočila opravljanje zanj najbolj primernega dela. V diktaturi se človek uči stvari, ki zanj niso primerne, kar ga pripelje do tega, da opravlja delo, ki zanj ni primerno. Delo, ki ustreza moškemu, ne ustreza nujno tudi ženski. In znanje, ki je primerno za otroka, ni primerno tudi za odraslega.

Pri človekovih pravicah ne smejo obstajati razlike med moškim in žensko ali otrokom in odraslim. Vendar pa med njimi - kar se tiče njihovih dolžnosti - tudi ni nikakršne absolutne enakopravnosti.

MANJŠINE

Kaj je manjšina? Kaj so njene prednosti in kaj slabosti? Kako se problem manjšin lahko reši v skladu s Tretjo univerzalno teorijo?

Obstajata zgolj dva tipa manjšin. V prvo skupino spadajo tiste, ki so vpete v družbene okvire naroda, znotraj katerega predstavljajo manjšino. Na drugi strani pa so manjšine, ki se ne naslanjajo na večinski narod in tvorijo svojo lastno družbeno strukturo. Slednje predstavljajo obliko zgodovinske akumulacije, ki na osnovi občutkov skupne pripadnosti in skupne usode vodi do oblikovanja naroda.

Jasno je, da mora imeti takšna manjšina svoje lastne družbene pravice. Vsakršno poseganje v te pravice s strani katerekoli večine je krivično dejanje. Družbene karakteristike so namreč imanentne in se ne morejo kar tako dajati ali odvzemati stran. Politična in ekonomska vprašanja lahko razreši samo ljudstvo, ki bi moralo imeti v svojih rokah moč, bogastvo in orožje. Obravnavanje manjšine v političnih in ekonomskih kategorijah je diktatorsko in nepravično.

ČRNCI

Zadnje obdobje suženjstva je bilo zasužnjevanje črne rase s strani belcev. Črni človek tega ne bo pozabil, dokler si v celoti ne povrne časti in ugleda.

Ti tragični zgodovinski dogodki, grenki občutki, ki iz njih izhajajo, in želja po rehabilitaciji celotne populacije predstavljajo psihološko motivacijo za gibanje črne rase, ki stremi k maščevanju in dominaciji. Teh občutkov nikakor ne gre podcenjevati. Po družbeno-zgodovinskih ciklih, ki so vsebovali prevlado rumene in bele rase, prihaja sedaj tenutek, ko bo prevlado prevzela črna rasa.

Slednja je trenutno sicer še v precej zaostali družbeni situaciji. Vendar pa ta zaostalost vodi do njihove številčne superiornosti, saj zaradi nizkega življenjskega standarda še niso v celoti prišli v stik s sredstvi za kontrolo rojstev in planiranje družine. Poleg tega njihove družbene tradicije ne poznajo nikakeršnih omejitev za poročanje, kar dodatno povečuje nenehno rast skupnosti. Nasprotno pa se populacije drugih ras stalno zmanjšujejo in to prav zaradi kontrole rojstev, omejitev glede porok in neprestane osredotočenosti na delo.

IZOBRAZBA

Izobrazba oziroma učenje nikakor ne predstavlja zgolj uradnih učnih načrtov in tistih predpisanih predmetov v učbenikih, ki so se jih mladi primorani učiti med točno določenimi šolskimi urami. Takšen tip izobrazbe, ki v današnjem času sicer prevladuje po vsem svetu, je v nasprotju s človekovo svobodo. Obvezno šolanje, ki ga države vsiljujejo mladim, je le ena od metod poseganja v človekovo svobodo. Povzroča zatiranje človekovih talentov in nasilno usmerjanje njegovih izbir. Predstavlja diktatorsko dejanje, saj v človeku uniči svobodno izbiro, kreativnost in njegovo odličnost. Siliti ljudi, da se učijo po točno določenem načrtu in z vsiljenimi predmeti ni nič drugega kot diktatorsko dejanje.

Obvezno in poenoteno izobraževanje v resnici predstavlja umetno poneumljanje množic. Države predpisujejo uradne učne načrte in silijo učence v njihovo izpolnjevanje. Vse tovrstne metode morajo izginiti v procesu kulturne revolucije, ki bo zajela ves svet in bo osvobodila človeški um obstoječe blaznosti, s katero se načrtno prikraja njegov okus, miselnost ter sposobnost ustvarjanja lastnih predstav.

Vse do sedaj povedano še ne pomeni, da bi morali zapreti vse šole in izobrazbi obrniti hrbet, kot si morda zmotno predstavljajo površni bralci. Nasprotno, pomeni namreč, da bi morala družba zagotoviti vse možne vrste izobrazbe in ljudem ponuditi, da si svobodno izberejo, kaj se želijo učiti. To seveda zahteva zadostno število šol za različne oblike izobraževanja, saj njihovo pomanjkanje omejuje človekovo svobodno izbiro in ga sili k izbiri predmetov, ki so pač na voljo. Družbe, ki prepovedujejo ali pa po drugi strani monopolizirajo znanje, so nazadnjaške družbe ter povzročajo nevednost in sovražen odnos do svobode.

Nazadnjaške so zato vse družbe, ki prepovedujejo poučevanje religije v njeni pravi luči, ki monopolizirajo znanje o religijah ali pa ga v procesu poučevanja izkrivljajo. Enake so tudi vse družbe, ki znanje na različne načine tabuizirajo.
Znanje je namreč naravna pravica vsakega živega bitja, za katero ga nihče nima pravice prikrajšati, razen če se zanjo prikrajša sam. Nevednosti in omejenosti bo konec v tistem trenutku, ko bodo vse stvari prikazane v njihovi dejanski luči in bo znanje o njih dostopno vsakomur na način, kot mu to najbolj ustreza.

GLASBA IN UMETNOST

Človeštvo ostaja prikrajšano spričo dejstva, da ljudje med seboj niso zmožni komunicirati v skupnem jeziku. In dokler ne bodo prizadevanja po tem dosežena - kar se zaenkrat zdi popolnoma nemogoče -, bodo najrazličnejša občutja - od veselja in žalosti, dobrega in slabega, lepega in grdega, zadovoljstva in nesreče, umrljivosti in nesmrtnosti, ljubezni in sovraštva, vsi opisi barv, čustev, okusov in razpoloženja - vse to bo lahko izraženo le v jeziku, ki mu je posameznik podvržen od rojstva. Védenje je namreč posledica reakcije, ki jo v možganih govorca povzroči jezik.

Učenje enega skupnega jezika, pa katerikoli bi to že bil, ni zadostna rešitev. Poenotenje jezika je proces, ki bo vsekakor potekal precej časa, vendar pa je predpogoj za njegov uspešen zaključek predvsem to, da faktor dednosti izgubi svoj vpliv na bodoče generacije. Čustvovanje, okus in razpoloženje prednikov namreč oblikuje tovrstne lastnosti tudi pri njihovih naslednikih. Če predniki govorijo različne jezike, njihovi otroci pa, nasprotno, govorijo skupni jezik, to še ne pomeni, da bodo slednji zaradi tega delili tudi skupne navade in okuse. Le-ti se lahko poenotijo samo, če bo nov skupni jezik hkrati prenašal tudi občutja, ki se podedujejo iz ene generacije na drugo.

Če ena skupina ljudi nosi zjutraj samo bela oblačila, druga skupina pa samo črna, bodo občutki vsake skupine prilagojeni tema dvema barvama. Prva skupina v takih okoliščinah torej zavrača črna oblačila, medtem ko jim je druga skupina naklonjena. Ta občutja povzročajo fizične učinke na celice in gene v telesih in tovrstna prilagoditev se prenaša z dedovanjem. Zaradi učinkov dedovanja občutij svojih prednikov bo dedič tako avtomatično zavračal barvo, ki so jo zavračali njegovi predniki. Zaradi tovrstnih mehanizmov so ljudje usklajeni zgolj z umetnostjo in dediščino lastne skupine. Umetnost drugih skupin jim je tuja ravno zaradi drugačne dediščine, ki ji pripadajo, pa čeprav morda celo govorijo isti jezik. Te razlike se pojavijo že pri zgolj dveh predstavnikih različnih skupin.

Naučiti se posameznega jezika ne predstavlja ravno velikega problema. Enako velja za razumevanje kulture drugih, ki si ga lahko pridobimo ravno prek učenja njihovega jezika. Pravi problem pa je nesposobnost intuitivne prilagoditve na tuj jezik. In slednje se bo dalo preseči šele, ko bodo izničeni učinki dednosti, ki delujejo na človekovo telo.

Človeštvo je še naprej prikrajšano, ker ne zmore medsebojno komunicirati v enem skupno podedovanem jeziku. Samo vprašanje časa je, kdaj bo ta cilj dosežen, saj v nasprotnem primeru našo civilizacijo čaka ponovni padec v staro brezno zmot in zablod.

ŠPORT, JAHANJE IN GLEDALIŠČE

Šport je lahko povsem zasebna dejavnost, kot naprimer molitev, ki jo posameznik opravlja v svojih privatnih prostorih. Po drugi strani pa je športno udejstvovanje lahko tudi javen dogodek, ki se odvija v okviru kolektiva, tako kot se molitev izvaja v skupnih prostorih, ki so namenjeni verskim obredom. Medtem ko gre v prvem primeru za povsem zasebno naravo športne dejavnosti, je druga oblika zadeva vseh ljudi. S športom bi se moral ukvarjati vsak in nihče ne bi smel dopustiti, da to dejavnost namesto njega opravlja kdo drug. Tako kot bi bilo nespametno, če bi ljudje obiskovali verske obrede samo zato, da bi opazovali druge kako molijo, enako velja tudi za tiste, ki prihajajo na igrišča in štadione samo zato, da gledajo druge, ne pa zato, da bi tudi sami sodelovali.

Za šport velja podobno kot za molitev, hrano ter občutke hladnega in toplega. Nemogoče si je predstavljati, da bi ljudje hodili v restavracije samo zato, da gledajo druge kako se prehranjujejo, ali pa da bi nekdo pooblastil drugo osebo naj se ohladi ali ogreje na njegov račun. Enako nelogično je torej tudi, če družba dopusti posamezniku ali skupini da monopolizira šport, sama pa mora plačevati stroške te prilastitve. Po istem principu ljudstvo tudi nikakor ne bi smelo dopustiti, da jim posamezniki ali skupine ljudi, pa najsi gre za stranko, razred, sekto, pleme ali skupščino, določajo njihovo usodo in diktirajo potrebe namesto njih samih.

Zasebno ukvarjanje s športom je zgolj zadeva tistih, ki na lastne stroške prakticirajo to obliko športnega udejstvovanja. Javni šport pa predstavlja potrebo ljudi po športni dejavnosti in pri tem jih nihče drug ne more nadomestiti. Nihče ne more prenesti pozitivnih učinkov športa za telo in duha na drugega posameznika.

V skladu z demokratičnim principom nobeden posameznik ali skupina ljudi nima pravice monopolizirati športa, moči, bogastva ali orožja. Športni klubi v današnjem času predstavljajo osnovno organizacijo tradicionalnih športov. Te institucije so agencije družbenega monopola, podobne političnim, ekonomskim in vojaškim instrumentom, s katerimi diktatorji monopolizirajo avtoriteto, bogastvo in vojsko. V dobi množic bodo tovrstni monopoli neizogibno uničeni, kar seveda velja tudi za področja kot so šport, jahanje in podobno. Množice, ki glasujejo za kandidte, kateri jih bodo zastopali pri odločanju o njihovi usodu, delujejo na nemogoči predpostavki, da lahko izvoljeni zastopniki poosebijo njihovo dostojanstvo, suverenost in njihovo perspektivo gledanja na svet. Zgodi pa se ravno nasprotno, saj so s tem oropani vsega zgoraj omenjenega in zreducirani zgolj na opazovalce drugih, ki izvajajo tisto, kar po naravi stvari pripada vsem.

Enako velja za množice, ki zaradi lastne omejenosti ne prakticirajo športa sami in zase. Nasedajo monopolističnim instrumentom, ki jih omamljajo in usmerjajo zgolj v zabavo in odobravanje drugih. Šport kot družbena aktivnost mora biti dostopen množicam, tako kot morajo biti moč, bogastvo in orožje pod nadzorom ljudstva.

Javni šport je namenjen množicam. Predstavlja njihovo pravico in preko športnega udejstvovanja so lahko deležne številnih pozitivnih učinkov na zdravje in telo. Čista neumnost se je odreči tem učinkom na račun določenih posameznikov in klubov, ki jih nato monopolizirajo, medtem ko mora ljudstvo zanje plačevati račune. Vsi, ki se zbirajo na štadionih, zato da gledajo, aplaudirajo in se zabavajo, so neumni ljudje, ki takšnih aktivnosti sami niso sposobni prakticirati. Kot mrtvaki stojijo v vrstah in ploskajo herojem; ti jemljejo iz njih vsakršno aktivnost, sami pa dominirajo na igrišču, nadzorujejo šport in izkoriščajo kapacitete, namenjene vsem.

Tribune na štadionih so v prvi vrsti oblikovane tako, da množicam onemogočajo dostop do športnih prizorišč in igralnih površin. Ko bodo množice prestopile te meje in zasedle športne površine ter igrišča, bodo tribune samevale in postale nepotrebne. To se bo zgodilo, ko bo vsem postalo jasno, da je šport javna aktivnost, ki se jo mora prakticirati in ne zgolj opazovati. Omenjen princip je vsekakor bolj smiseln, še posebej v primerjavi z aktualnim stanjem, ko nebogljena in otopela večina sodeluje samo z gledanjem.

Trivialni ljudje, v stvarnem življenju nesposobni junaških dejanj, nevedni glede zgodovinskih dogodkov, nesposobni načrtovanja prihodnosti in premalo resni v lastnem življenju, zasedajo mesta v gledališčih in kinodvoranah ter opazujejo življenjske dogodke zato, da o njih sploh kaj izvedo. Ti ljudje so kot šolarčki, ki sedijo v šolskih klopeh in so neizobraženi in nepismeni. Tisti pa, ki sami usmerjajo potek svojega življenja, nimajo nikakršne potrebe po tem, da življenje opazujejo še preko igralcev na odru ali v kinodvoranah. Podobno kot jahač, ki drži v rokah uzdo svojega konja, seveda ne sedi na tribuni, medtem ko se odvija dirka. Če bi vsi imeli svojega konja, ne bi bilo več nikogar, ki bi samo sedel in aplaudiral. Sedeči gledalci so zgolj tisti, preveč nebogljeni, da bi sami opravljali tovrstne aktivnosti.

Beduini so zelo resni in delavni, zato jih gledališče in predstave ne zanimajo. Ker živijo resno življenje, zasmehujejo igranje. Beduinske skupnosti ne gledajo predstav, zato pa same izvajajo igre in sodelujejo v slavnostnih ceremonijah, saj po teh aktivnostih čutijo naravno potrebo in jih tudi spontano prakticirajo.

Boksanje in rokoborba sta dokaz, da se človeštvo še ni v celoti znebilo svojega divjaškega obnašanja. Obojega bo neizogibno konec, ko se bomo povzpeli na višjo stopnjo civilizacijskega razvoja. Podobno temu so bila žrtvovanja ljudi in revolveraški obračuni, dejanja predhodnih faz človeškega razvoja, ki so že zdavnaj za nami. Danes se ljudje na ta račun smejijo in obžalujejo tovrstne prakse. Ista usoda bo čez nekaj deset ali sto let doletela tudi boksanje in rokoborbo. Bolj kot so ljudje civilizirani in razviti, bolj so se namreč sposobni distancirati od izvajanja tovrstnih dejavnosti in njihovega spodbujanja.



Komentarji
komentiraj >>

Re: MOAMER GADAFI: Zelena knjiga, 3. del
Zajček [24/10/2011]

na tej točki bi se tu lahko še kaj razvilo, a?
odgovori >>