Drage feministke in feministi toplo pozdravljeni v oddaji Sektor Ž na ta skisan sobotni popoldne. Tisti, ki ste se v teh dneh Bakusu, Dionizu ali drugim bogovom nedvomno ne zmorete prevelike umske kapacitete, zato bi vas najprej rada zabavala z lahkotno temico. Pred nekaj teni sem se namreč udeležila pogovornega večera z dvomljivim naslovom "Ko ženska vidi žensko", ki je potekala v Kavarni Union, organizirala pa sta jo Akademija za psihosintezo in Zavod CDK vabita na pogovorni večer.
Drage feministke in feministi toplo pozdravljeni v oddaji Sektor Ž na ta skisan sobotni popoldne. Tisti, ki ste se v teh dneh Bakusu, Dionizu ali drugim bogovom nedvomno ne zmorete prevelike umske kapacitete, zato bi vas najprej rada zabavala z lahkotno temico. Pred nekaj teni sem se namreč udeležila pogovornega večera z dvomljivim naslovom "Ko ženska vidi žensko", ki je potekala v Kavarni Union, organizirala pa sta jo Akademija za psihosintezo in Zavod CDK vabita na pogovorni večer.
Pogovor je bil pravi mali škodljivec za feministična prizadevanja. Po okrogli mizi smo bile tiste, ki premoremo malo možganov, strašno travmatizirane. Ne le, ker pogovoru ni sledila refleksivna debata, temveč tudi zato, ker so bile izjave v pogovoru naravnost šokantne. Kot da bi pripeljali feminizem nekam v petdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so se ženske spraševale, kako ohraniti svoje mentalno zdravje, medtem ko bodo še vedno bile skrbne ženke in opravljale hišna opravila in to.
Pogovor je povezovala Marta Kralj iz Zavoda CDK, na njeno vprašanje pa se je odzvala Rožana Grdina, strokovna vodja Akademije za psihosintezo. Verjetno bi nas moral spreleteti srh že ob opisu pojma psihosinteza, ki naj bi bila znanstevena metoda psihološke rasti in samouresničevanja za tiste, ki nočejo ostati sužnji svojih notranjih prikazni ali zunanjih vplivov za tiste, ki se nočejo pasivno podvreči notranji igri psiholoških sil, in za tiste, ki so odločeni, da bodo obvladovali svoje življenje. Kakšna new-agerska jajca bi rada rekla. Kakšno esencialistično nakladanje bi rada rekla iz pozicije v vatko zavite osebe s področja umetnosti, ki je že par desetletij polje, kjer imajo ženske skoraj enake možnosti. Kot je nekako povedala v pogovoru tudi sopranistka Irena Preda:
Pri okrogli mizi je sodelovala tudi Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki me je pripravila do tega, da sem izstopila iz svoje mehke pozicije in mi je postalo jasno, da tudi danes, ne glede na stoletna feministična prizadevanja nekatere ženske še vedno živijo v 19. stoletju, da je nasilje nad ženskami še vedno družbena stalnica, da je dostop do določenih delovnih mest ženskam oviran, da so univerze polne spolnih nadlegovanj in izkoriščevalskih pritiskov in da feministični boj še zdaleč ni končan! Prisluhnimo razmišljanju Maje Plaz.
Prej sem z rahlo patetiko omenjala kako je področje kulture praktično osvobojeno spolnih vlog, zato naj se na tem mestu popravim. Ne le v drugih panogah, temveč tudi v kulturi na nekaterih področjih še vedno vlada zelo močna segregacija med spoloma. Medtem, ko poteka nam vsem tako ljubi filmski festival, se neizogibno moramo vprašati, kdaj smo se na zadnje s strastjo pogovarjale o genialnih cineastičnih rešitvah ženske režiserke. Tema nas je toliko bolj pritegnila, ker smo v programu letošnjega Liffa opazile zelo zelo dobrodošlo anomalijo. V kategoriji Perspektive smo naleteli na številne mlade režiserke. Ta pojav si lahko razlagamo na dva načina. Ali so programski vodje letošnjega Liffa zavestno izbirali kvalitetne filme tudi z upoštevanjem gender kvote. Ali pa, in to bi bilo še bolj dobrodošlo, je po dolgoletnem prizadevanju prišlo tudi na tem področju kulture do počasne izenačitve možnosti za filmske režiserke.
Feministična prizadevanja so v filmsko produkcijo občutneje zarezala v poznih 60ih in v začetku 70ih let prejšnjega stoletja. Spodbujale so samozavedanje žensk o pomenu filma kot medija tako v družbenem kot političnem boju. Prvi obrat pri tem je bilo opredeljevanje ženske identitete, ki jo ne določa moškocentrično režiranje, ki je bilo tipično za tisti čas, ko so bile v modi razne Hollywoodske fatalke. Pri tem boju so imeli najbolj odločilno vlogo ravno posebni feministični festivali in distribucijski kanali in publicistika, ki ni namenjala prostora le velikim slavnim možem. Primer take publicistike je bila na primer revija 'Jump Cut', ki izhaja od leta 1974, leta 2001 pa se je preselila v spletni prostor. Revija je namenjena kulturni analizi filmov kot televizije, videa in z gibljivimi slikami povezanim medijem.
Hvala kolegu Mihu C za ta komad in izobraževanje na področju zgodnje emancipacije moških v Jugoslaviji nekje v začetku osemdesetih.
JINGL: A bi? Dej no? Kaj pa orajno? Ja, ja, ja – v eter zarežem s škarjami, tip se zadere in rečem: „Sektor Ž: Oddaja za kastrirane moške“
Pripeljale smo se do zadnjih trenutkov feminističnega pritoževanja na to zamorjeno sobotno popoldne. Upamo, da ste se zbali za prenapihnjene egotripe. Pozdrav Ida H.
Komentarji
komentiraj >>