Pozdravljeni v februarski oddaji En azil, prosim.

Blizu južnih evropskih obal se odvijajo politične spremembe, ki jih še dolgo ne bomo pozabili. Arabski svet se odločno upira mnogoletnim diktatorskim primežem. Tuniziji in Egiptu sledijo še druge države. Za arabski svet je ta čas brez dvoma zgodovinskega pomena. Za kratek komentar smo prosili predsednika Arabskega kluba v Sloveniji, dr. Fouada Al-Mansourja, sicer rojenega v Siriji:

Evropa trenutno pozorno spremlja dogajanje v Libiji. Spremembe zadevajo tako gospodarsko sodelovanje, kot humanitarno področje. Še posebej močno vez sta v zadnjih letih gradila Berlusconi in Gadafi. Tako je v letu 2009 Libija izvozila več kot 30% svoje nafte v Italijo, po približno 10% v Nemčijo, Španijo in Francijo in nadaljnjih 10% v ostale evropske države. Seštevek predstavlja polovico njihovega izvoza.

Poleg gospodarskega sodelovanja se je italijanska vlada s sosednjimi državami pogodila tudi glede zajezitve migrantov in beguncev, ki so poskušali doseči njene obale. Spremembe politične situacije v Tuniziji je Italija občutila takoj. Ob padcu tunizijskega predsednika, ki se je zgodil 14. januarja, se je na italijanski otok Lampeduso zateklo več kot 6.000 Tunizijcev.

Italija je na otoku razglasila izredne razmere in zaprosila EU za pomoč. Dan za Ben Alijevim odstopom je UNHCR, Visoki komisariat ZN za begunce, takole komentiral razloge njihovega prihoda: "Na podlagi pogovorov s prispelimi smo ugotovili, da je večina prišla z upanjem na to, da bo našla zaposlitev. A drugi govorijo o strahu pred nasiljem in odpovedi sistema javnega reda in miru na področju, kjer živijo." Na Lampeduso je prišlo tudi mnogo mladoletnih otrok brez spremstva.

Kapacitete sprejemnih centrov so bile popolnoma preobremenjene. Dan za odstopom tunizijskega predsednika je italijansko notranje ministrstvo za pomoč prosilo evropsko agencijo za vzdrževanje zunanjih meja Frontex, ki se je takoj odzvala. Le nekaj dni kasneje je objavila novico, da bo od 20.februarja potekala operacija Hermes, ki je bila sicer predvidena za mesec junij. Operacijo, katere namen je manj jasen od vojaških sredstev, ki se jih bo posluževala, bo koordinirala Italija. Zračna in vodna plovila prispevajo Italija, Francija, Nemčija, Nizozemska, Malta, Španija in Portugalska. Kaj se od začetka akcije dogaja na morju med afriškim in evropskim kontinentom seveda ne pricurlja v javnost. Vse operacije, ki jih izvaja Frontex, so popolnoma netransparentne, kljub temu, da gre za agencijo z velikim budgetom in vprašljivimi pooblastili.

Fouad Al-Mansour iz Arabskega kluba je takole komentiral Frontexovo delovanje na Mediteranu:

V naslednjih dneh, ko je postajalo v Libiji vse bolj nemirno, se je na Lampeduso zateklo le še okoli 200 tunizijcev. Tri dni za predčasno sprožitvijo Frontexove operacije, 23.februarja, so italijanski mediji poročali o srečanju predsednika italijanske vlade z ministri za zunanje zadeve, obrambo in ostalimi. Ocenili so, da bi se k njim lahko zateklo 300.000 migrantov, v kolikor se položaj v Libiji ne bo umiril. Le dan zatem je italijanski notranji minister Roberto Maroni na sestanku v Bruslju pozval Evropo, naj pomaga Italiji. Opozoril je, da dogodki v Egiptu, Tuniziji, Libiji in drugod lahko sprožijo večji naval migrantov, kot ga je Evropa kadarkoli doživela. Imenoval ga je "invazija," ki bi lahko spravila Italijo na kolena. Italija, Grčija in Malta se bojijo eksodusa milijona in pol severnoafriških migrantov, ki bi lahko poskušali doseči obale Evrope. Maroni EU poziva, naj se pripravi na humanitarno krizo katastrofalnih razsežnosti in pravi: "Kar se dogaja na Mediteranu, se zadeva cele Evrope in sveta. Nikoli v preteklosti ni bil položaj tako resen."

Italija je prosila za vzpostavitev posebnega fonda za izredno situacijo, za eksperte, letala in plovila, da bi bila kos nevarnosti. Pri tem so jo podprle ostale mediteranske države: Grčija, Malta, Ciper, Francija in Španija. Retorika Italije je enoznačna: gre za vojno proti migracijam in nanjo se je potrebno pripraviti.

Španski minister za notranje zadeve Alfredo Perez Rubalcaba je opozoril, da lahko nastalo situacijo dobro izkoristi mafija za prekupčevanje z ljudmi. Severnoevropske države se na prošnjo Maronija niso odzvale, kot bi Italija želela. Švedski minister za migracije Tobias Billstrom je opozoril, da so lansko leto na Švedskem podelili status begunca 32.000 ljudem. Če je to mogoče za 9 milijonski narod, potem bi po njegovem mnenju tudi 50 milijonska Italija lahko našla način, kako rešiti problem 6.000 tunizijcev, ki so se zatekli na Lampeduso.

Takole je odziv Evrope na strah pred navalom beguncev komentiral Fouad Al-Mansour iz ljubljanskega Arabskega kluba:



Italije ne skrbijo le begunci in migracije iz severnih arabskih nemirnih držav. Nihče ne ve, kaj se v Libiji dogaja z begunci in migranti iz ostalih afriških držav, ki jih je Gadafi po naročilu Evrope lovil in zapiral. Dogovor med Gadafijem in Berlusconijem je zmanjšal številke t.i. ilegalnih prišlekov iz 36.000 v letu 2008 na le 4.300 v letu 2010. Po padcu diktatorjev bodo morale mediteranske države Evrope za management migracij najti nove sogovornike.

Medtem pa desetine tisočev beguncev, ki bežijo iz Egipta, Tunizije in Libije iščejo pomoč drugje in sploh ne poskuša doseči obal Evrope. Na to je opozorilo več severnoevropskih držav. Z nastalo situacijo pa je za evropsko skupnost znova postalo aktualno vprašanje kako najti pot, da bi si države unije bile pripravljene priskočiti na pomoč in si razdelile neenakomerne pritiske beguncev in s tem povezane težave. Že dalj časa se govori o. t.i. enakomerni porazdelitvi bremen med državami članicami pri sprejemanju beguncev, a zaenkrat članice niso zavezane, da pomagajo državi, katere meje so preobremenjene.

Medtem  pa svet podpira Gadafijev odstop in ustavitev nasilja nad protestniki. Varnostni svet ZN je v soboto pozval k preiskavi Mednarodnega kazenskega sodišča zaradi napadov na civiliste v Libiji. Malta je v tem času žarišče reševalnih akcij evropskih državljanov iz afriške celine. Prav tako sta se prejšnji teden na Malto zatekla dva libijska pilota in zaprosila za politični azil, saj nista želela pobijati sodržavljanov.  Arabski svet je vsekakor za vedno preoblikovan, a njegova prihodnost še ostaja nejasna.

V nadaljevanju oddaje se En azil, prosim preusmerja na bolj lokalne teme.  V prejšnji oddaji smo omenili projekt, ki ga izvaja Slovenska filantropija v podpori Anne Lindt Fundation. Gre za t.i. mapping oz. raziskavo izobraževanj in dejavnosti, ki so v naši državi na voljo migrantom. Kako dobro Slovenija poskrbi za priseljence in v kakšni meri jim omogoči integracijo v družbo? Celotna Evropa, vključno z našo državo, se sooča z jasnimi trendi naraščajoče imigracije. Priseljevanje je zaradi starajoče populacije neizogibno. Kako teče proces sodelovanja in komunikacije med t.i. starimi in novimi prebivalci, je v veliki meri odvisno od naravnanosti in pripravljenosti držav.  Bi se Slovenija lahko kaj naučila od držav, ki imajo daljšo zgodovino priseljevanja? Govorili smo z dr. Natalijo Vrečer iz Androgoškega centra, socialno antropologinjo:



Na Slovenski filantropiji opozarjajo, da so izobraževalni programi za migrante pomemben del integracijskega procesa. Androgoški center razvija nove, bolj celostne programe, ki so migrantom na voljo zastonj, saj jih financirajo ministrstva. Pilotno izvedbo je doživel program z imenom Začetna integracija priseljnecev, ali krajše ZIP. Natalija Vrečer:

Govorili smo z eno izmed udeleženk izobraževanja, Karino iz Makedonije in njenim sinom.

Lansko leto je nevladna organizacija Pravno informacijski center - PIC, na pobudo Viskoga komisariata ZN za begunce UNHCR-a izvajala t.i. border monitoring. Zanimalo nas je, zakaj se tovrstni monitoringi izvajajo in seveda, kakšni so bili rezultati. Govorili smo z direktorico Katarino Bervar Sternad:

O rezultatih monitoringa bomo natančneje poročali v prihodnji oddaji. Kot zanimivost pa naj povemo, da je bilo v Sloveniji v lanskem letu podeljenih 21 statusov begunca in dve subsidiarni zaščiti. V to številko je vštetih tudi 8 malteških posvojenih beguncev. Večina jih prihaja iz afriških držav: iz Sudana, Somalije, Kameruna, Konga, Eritreje. Sprejeli smo še afganistanske, kazahstanske in šri lanške begunce. Vloženih je bilo 246 prošenj za mednarodno zaščito, 785 migrantov pa naj bi ilegalno prestopilo mejo. Več o rezultatih monitoringa pa, kot rečeno, v marčevski oddaji En azil, prosim.