Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU Poročilo s predavanja Branka Bembiča (2583 bralcev)
Torek, 1. 3. 2011
DPU




»K zgodovini nekega poraza«

Na predavanju Delavsko-punkerske univerze, v sklopu letnika Razredni boj po razrednem boju, je prejšnji četrtek, 24.2.2011, Branko Bembič v predavanju z naslovom »K zgodovini nekega poraza« predstavil ekonomsko zgodovino dvajsetega stoletja v zahodnih kapitalističnih deželah kot zgodovino razrednega boja. Poleg tega je tudi kritično premislil vlogo levice v tem obdobju.

Za drugo polovico dvajsetega stoletja je na nivoju politične ekonomije na zahodu značilen keynesijanski projekt, ki po Bembiču bistveno spremeni razmerja v kapitalistični družbi, saj z njegovim nastopom resnični subjekt družbenih procesov ni več vrednost, ki, kot pravi Marx, deluje za hrbti kapitalistov, pač pa subjekt postane družba. Če je skozi gibanje kapitala kapitalist le kolešček v družbenem mehanizmu, ki ga sili v neskončno akumulacijo, pa keynesianski projekt zahteva družbeni nadzor nad procesom akumulacije. Kakor pravi Bembič, se tako pri Marxu kakor v keynesianski teoriji, kapitalistu pogoji družbene reprodukcije kažejo kot objektivna realnost, čeprav niso nič drugega kot rezultat strukture družbenih odnosov. V tej luči Bembič prepozna keynesianski projekt kot bistveno razsvetljenski projekt, saj omogoča, da družba postane subjekt in vzame usodo v svoje roke.

Kako naj bi takšna družba izgledala? Bembič jo opredeli s t.i. keynesianskim konsenzom, ki ga vendarle lahko razumemo kot razredni kompromis. S pristankom na kompromis naj bi se proletariat odpovedal revolucionarnim prizadevanjem v zameno za določene socialne pravice in materialne ugodnosti, delodajalci pa so v zameno za koncesije organiziranemu delu pridobili stabilno in profitabilno gospodarsko okolje. Država tako prevzame nalogo, da bo z aktivno monetarno in fiskalno politiko sledila cilju polne zaposlenosti. Za Keynesa je namreč bistvena lastnost pravičnega družbenega sistema ravno polna zaposlenost.

V nadaljevanju se je Bembič posvetil analizi kritik keynesianskega projekta, ki so vzniknile na teoretski levici. Če nekoliko poenostavimo, pravi Bembič, vse različne kritične smeri vendarle druži izguba proletariata kot revolucionarnega subjekta. Delavec naj bi svojo subverzivnost prepustil poceni užitkom keynesianske družbe izobilja in tako namesto revolucionarnega borca raje postal pasivni potrošnik.

Temeljna teza Bembičevega predavanja je bila, da si je keynesianski projekt sam s svojim lastnim uspehom ustvaril pogoje za končni razpad. Kar pokaže razpad projekta je, da družba v kapitalizmu ne obstaja - preči jo razredni boj, ki ponuja tudi izhodišče za razlago krize keynesianskega projekta.

V času povojne ‘zlate dobe kapitalizma', ko je gospodarska rast dosegala izjemno visoke stopnje, skupaj z obsežno socialno državo in polno zaposlenostjo delavskih množic, so se ustvarili pogoji, ki so vse bolj krhali kapitalistično disciplino. Za Marxa je bil eden ključnih vzvodov kapitala za discipliniranje delovne sile ravno rezervna armada delovne sile, ki pa je času keynesianskega projekta začela izginjati.

To omogoči na eni strani vznik novih družbenih gibanj, ki se sicer še vedno umeščajo na levico, a hkrati vanjo vnašajo razcep, saj se ne organizirajo več okoli tradicionalnih konfliktov distribucije in materialne reprodukcije, poleg tega pa so šle njihove zahteve onstran materialnih kompenzacij, ki jih je lahko ponujal keynesianski sistem. Nova gibanja ne levici pa niso bila edina, ki so se dvignila v tistem obdobju. V šestdesetih je Zahodno Evropo zajel val radikalnih delavskih zahtev in množičnih štrajkov, kar se je začelo odražati predvsem v t.i. plačni eksploziji. Posledica je bila, da so profiti kapitalističnih podjetij vse bolj upadali. Kapital se je skušal odzvati s poviševanjem cen, zraven pa je začela upadati tudi akumulacija, kar je izzvalo pojav stagflacije, ki je bil značilen za konec keynesianskega projekta.

Tako se je kapitalizem, če je hotel preživeti, moral soočiti na eni strani z vse bolj organiziranim delom, ki ni več pristajalo na kompromis in pa na drugi strani z novimi političnimi gibanji, katerih boj Bembič označi za kulturno revolucijo.

Kapitalizem je brez večjih težav sprejel zahteve kulturnega boja nove levice, ki so sicer prinesle pomembne spremembe v svetu. Na delavski boj pa je lahko odgovoril le z ofenzivo proti delavskemu gibanju na vseh frontah - z razbitjem socialne države ter ustvarjanjem rezervne armade delovne sile je zopet vzpostavil delovno disciplino in organizirano delo je bilo v osemdesetih zlomljeno.

Neenakost je začela strmo naraščati, kar je ustvarilo pogoje za nove krize kapitalizma. Teoretska levica, ki je nastala v ugodnih pogojih keynesianskega projekta, pa se še vedno ukvarja predvsem s kulturnimi fenomeni kapitalizma in nima nobenega konceptualnega aparata, ki bi lahko ponudil alternativo. Zato je Bembič na koncu opozoril na ključni pomen razrednega boja, ki poteka v polju politične ekonomije.

Naslednje predavanje v Gromki na Metelkovi bo v četrtek, 3. marca ob 18.00. Tokrat bo v sklopu Razredni boj po razrednem boju nastopil Sašo Furlan s predavanjem: Kritika politične ekonomije in moderno delavsko gibanje - dialektika teorije in prakse. Lepo vabljeni.

Poročilo je spisal Andraž Mali.

 



Komentarji
komentiraj >>