Četrtek, 6. 11. 2003
V torek zvečer se je v Cankarjevem domu na pobudo Mance Košir zgodil javni forum z naslovom Slovenska pismenost - katastrofa?.
V torek zvečer se je v Cankarjevem domu na pobudo Mance Košir zgodil javni forum z naslovom Slovenska pismenost - katastrofa?. Da bi razrešili grozeči vprašaj na koncu naslova in podali morebitne odgovore na to vprašanje, je gostiteljica povabila pisatelja Andreja Blatnika, ministra dr. Slavka Gabra in ministrico Andrejo Rihter pa predstavnika Andragoškega centra ter Pedagoškega inštituta.
Za začetek in dobrodošlico smo izvedeli, da sta oba, minister in ministrica nujno zadržana in iskreno obžalujeta, se zato še iskreneje opravičujeta ter nas vse prisrčno pozdravljata. Pa sta namesto sebe na razpravo poslala predstavnika - svetovalca, kar se je izkazalo za precej boljšo alternativo, saj sta nam oba poleg statističnih podatkov postregla tudi z lastnimi izkušnjami, kajti oba se ukvarjata s problemom nepismenosti na Slovenskem, torej sta s stvarmi več kot zadostno seznanjena.
Prvi je spregovoril Andrej Blatnik, ki je prebral svoj prosti spis o vsakdanjih in nevsakdanjih srečevanjih s slovenščino in nepismenostjo ter med vrsticami okrcal našo pevko, ki za svoj nastop nabavi vse možne tuje eksperte za make up, koreografijo, spremljevalne vokale in vse nujno potrebno, nananananapev pesmi in besedilo pa ostajata stvar trenutnega navdiha in besedilno-jezikovna polomija lastne režije, tako da navsezadnje vse skupaj raje odpoje v angleščini. Škoda le, da ni povedal, kaj bi lahko (in lahko bi!) pisatelji storili za priljubljenost domače besede.
Sledila je predstavitev raziskave Andragoškega centra iz leta 1998, opravljene v okviru mednarodne raziskave, v katero je bilo vključenih 20 držav. V raziskavi so preverjali besedilno, dokumentacijsko in računsko pismenost ter znanje izpolnjevanja obrazcev, in sicer ljudi starih od 16 let naprej. Vse to v vrednotenju s petimi ravnmi, pri katerih je prva najnižja oz. najslabša in peta najvišja oz. najboljša. Pri večini postavk je do tretje ravni prilezlo malce več kot 70 odstotkov Slovencev, četrta in peta raven sta ostali skoraj nedoseženi! Malo bolje so se odrezali 9- in 10-letniki, ki so bili vključeni v mednarodno raziskavo Pedagoškega centra, tam smo bili na lestvici uspešnosti v prvi polovici 35-ih držav udeleženk.
Kot že rečeno sta namesto ministrov nastopila njuna predstavnika. Uroš Grilc s kulturnega ministrstva je predstavil dosedanje in prihodnje ukrepe in povedal, da že dalj časa namenjajo sredstva za bralne krožke in povečano produkcijo slovenske literature ter spodbujajo predvsem porast mladinske in otroške literature, ki naj bi bili tudi prednostni zvrsti. Gospa Nataša Bucik z Ministrstva za šolstvo pa je opozorila, da so bile raziskave o pismenosti pri nas opravljene prvič in da je in bo poskrbljeno za to, da se bodo za boljšo pismenost naredili več. Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, je bil povabljen zato, da bi povedal, kako lahko gospodarstvo vpliva na porast pismenih. Zatrdil je, da lahko, in sicer s sponzoriranjem npr. knjižnih izdaj ali krožkov, da pa to ni njihova primarna naloga in da morajo namenska sredstva prihajati predvsem od drugod.
Kajpada je nato nastopil čas, da spregovorijo ostali okrog prisotni - ravnatelji, profesorji, pedagogi, andragogi, psihologi ... in študentje, ki nas je bila približno dobra tretjina publike.
Načetih tem in z njimi povezanih replik je bilo toliko, da jih raje povzamemo bolj na kratko. Predvsem so govorci iskali krivce za tolikšen odstotek nepismenih. Nekateri so izpostavili šolski sistem, ki da je prezahteven in slabo začrtan, da otrok ne uči uporabe znanja in splošnih spretnosti retorike in izražanja. Drugi so požugali učiteljem in knjižničarjem, da so sami premalo zavedni pedagogi, ki ne poskrbijo najprej za lastno ozaveščenost in seznanjenost z natečaji, razpisi, publikacijami in ostalim. Spet tretji so okrivili starše, kajti je le dom tisti, v katerem se prvič srečamo z jezikom, pravljicami in prvimi knjigicami, na to pa naši roditelji dostikrat pozabljajo in se zanašajo na vrtce in šole. Pa smo spet prišli do šolskega sistema, ki da je prezahteven in slabo začrtan ... Začaran krog.
Vsekakor in seveda se strinjamo, da problem nepismenosti ni obroben in število takih zanemarljivo, tudi še predobro vemo, da krivec ni le en, ampak so dolžni vsi po malem in vsi skupaj skrbeti za to, da bomo pri naslednji raziskavi boljši. Je pa zaskrbljujoče to, da niti z besedico niso omenili učiteljev slovenskega jezika. Čeprav dobro vemo, da slovenščina zagotovo ni najbolj priljubljen predmet v šoli in so "slovarce" po navadi najbolj tečne prfokse, da pa so ravno one tiste (no, tudi moških slovenistov je kar nekaj), ki naj bi v celem obdobju šolanja, ki je tudi čas dozorevanja in odraščanja, skrbele za pozitiven odnos do jezika in ljubezen do knjige. Prav tako se ni omenilo študentov te smeri in sploh so nas vse kratko malo zignorirali, sedeli smo na svojih stolčkih in pridno zapisovali, kar so imeli sami povedati. Je sicer res, da bi se lahko javili sami študentje, a imeli smo občutek, da smo tam bolj zato, da predvsem poslušamo. In se učimo. So bili tam ja sami eksperti in izobraženci, mi pa to (še) nismo. Seveda nimamo izkušenj s področij, na katerih so oni strokovnjaki, imamo pa lastne izkušnje, ki so zagotovo dragocene in koristne. Forum je vsekakor hvalevredno opozorilo na pereč problem, vendar zagotovo ne zadosten. Držimo pesti, da se bo zgodil še kdaj.
Komentarji
komentiraj >>