Mala galerija je v torek postala ogroženo vojno prizorišče, ki ga je sprožila instalacija Akrama Zaatarija. Ob vstopu hrešči, šumi in poka, zadeneš se v rob stene sredi galerije, na katero se projicirajo gibljive fotografije. Skozi kompozicijsko umerjen Zaatarijev fotografski izrez in z na novo obdelanimi arhivskimi posnetki sirske puščave iz petdesetih let prejšnjega stoletja, se spustimo v odstiranje plasti pretekle zgodovine.
Mala galerija je v torek postala ogroženo vojno prizorišče, ki ga je sprožila instalacija libanonskega kustosa in ustvarjalca Akrama Zaatarija. Ob vstopu hrešči, šumi in poka, zadeneš se v rob stene sredi galerije, ki zareže v prostor in ga loči na dva dela. Na eno stran se projicirajo gibljive fotografije izraelskega bombnega napada na Libanon iz leta 1982. Deset fotografskih tiskov, obešenih na glavno steno, je tako prikazanih kot ostanki tega rušilnega zvoka. Skozi kompozicijsko umerjen Zaatarijev fotografski izrez in z na novo obdelanimi arhivskimi posnetki sirske puščave iz petdesetih let prejšnjega stoletja se spustimo v odstiranje plasti pretekle zgodovine.
Gostujoča kustosinja Galit Eilat v instalaciji Ta dan intimno avtorjevo pripoved interpretira kot opozorilo na preteklo in sedanjo trhlo situacijo v Libanonu, vojne spopade, trenutno nestabilno vodenje države, neke vrste ponavljajočo se zgodovino tistega dne. Prav to soočanje pretekle in sedanje zgodovine pobegne našemu pogledu, saj nas Akram Zaatari zaposli s pobiranjem in sestavljanjem njega samega, zdi se, da v tem projektu ostaja obremenjen predvsem z lastnim spominom na odraščanje z vojno in intimnim soočenjem s tem dejstvom. Politična in družbena preteklost se izrisujeta izključno skozi avtorjeve oči in z njegovim življenjskim zapisom.
V galerijski vitrini so prikazani ostanki njegove mladostniške dejavnosti, ko je s fotoaparatom in besedami skrbno zbiral osebna dnevna poročila družbenega dogajanja, vremenska nihanja in kmalu tudi ocene filmov. Osebne zgodbe so v ospredju tudi v njegovih drugih projektih, npr. v videu Letter to Samir, kjer raziskuje načine komuniciranja izraelskih zapornikov. Na dodani steni pogled absorbira že omenjeni video Saida, rekonstrukcija šestih Zaatarijevih fotografij eksplozij v razmaku nekaj minut.
Na glavni galerijski steni so ujeti Zaatarijevi mladostniški posnetki, ki služijo kot rekonstrukcija spomina na njegovo zgodnje učenje fotografiranja. Na teh fotografijah ni trupel, trpljenja in krvi, njegov pogled na vojno je oddaljen, odmaknjen in posnet z domačega balkona, ki v kombinaciji z družinskimi kaktusi ter klavirskim nastopom prehaja v estetiziran in otroško nevpleten odziv na vojne razmere. Vsa njegova zanimanja in početja, ki smo jih absorbirali na začetku, so ga v varnem zavetju družine vsaj za silo, za hip dislocirala od dejanske vojne groze in ga razbremenila vsesplošne tesnobe. Na tak način se tudi osmisli zbirka teh predmetov pri gledalcu. S posnetkov ne vejejo preživetveni strah in posledice agresivne človeške narave, ki sprožijo vojne katastrofe. S pretanjenim fotografskim izrezom realistični bombni napadi prehajajo vse do abstrakcije zadimljene, nejasne sublimne podobe, ostanki stavbnih poslopij se spremenijo v dvodimenzionalne luknjičaste forme.
Drugi del instalacije težje umestimo, slednjo razseka na dva dela. Z devetminutnega videa Ta dan ali Puščavska panorama, ki se projicira na drugo stran galerijske stene, se nam smehljajo z montažo obdelane figure, konji prilepljeni na fotografije prostrane sirske puščave. Slednje so delo Jibraila Jabburja in Manouga iz petdesetih letih prejšnjega stoletja, iz katerih je Zaatari zmontiral video z različnimi plastmi, ki drsijo po projekciji in odstirajo pogled na kulturo tistega časa. Gibljive fotografije dopolnjujejo lightjet tiski fotografij, iz katerih se določeni izseki nato pojavijo na projekciji. Ena izmed fotografij na steni prikazuje množico osvetljenih negativov in pozitivov arhivskih posnetkov, katerih raziskovanje je sprožilo Zaatarijevo željo po vrnitvi v te kraje in težnjo po prikrojitvi preteklosti, nostalgičnem obujanju še neciviliziranega rojstnega kraja in njegovih prvotnih naseljencev.
To prinese zanimiv obrat v instalaciji, saj se obratno, kot bi pričakovali, šele v teh povsem miroljubnih podobah jasno izrišeta avtorjeva frustracija in obremenjenost s svojimi koreninami. Video se odvija v povsem drugačnem vzdušju insceniranih prizorov veselja in skoraj naivne otroške želje po vračanju k prvinskemu. V mladostniških fotografijah z eksplicitnim prikazom vojnega stanja se Zaatari prej poigrava z abstraktnimi oblikami dima eksplozij v toplem družinskem okolju kot s travmatičnim vojnim stanjem, ob katerega je trčil z razkrojitvijo, razpustitvijo idilične varnosti družine. Beg iz nevzdržnega resničnega stanja in razbremenitev tesnobnega občutja je začel iskati v potenciranem idealiziranju preteklih časov, nasilno iztrgani zahtevi po novem zapisu zgodovine svojega rodnega kraja, kar posledično sproži povsem razumljiv anahronizem drugega dela instalacije.
Toda sprožitev rahlo komičnega in nenaravnega efekta ob opazovanju zmontiranih premičnih prizorov, ki sežejo do grotesknih dimenzij, pretrga z naivnostjo in hrepenenjem po starih časih brez nasilja, ki najverjetneje nikoli niso obstajali. Že Burkert je pisal o prirojeni človeški agresivnosti. Zdi se, da Zaatari tega ni spregledal. Instalacija tako ne ostane na naivni ravni, saj je ta anahronistični del razstave postavljen ob bok težnji po rekonstruiranju mladostniškega jaza, kar delo prenese v polje problematiziranja konstrukcije spomina. Tako tudi lažje umestimo Zaatarijevo obsesivno zbiranje dokumentov in fotografsko dokumentiranje zgodovine Bližnjega vzhoda - avtor je namreč soustanovitelj arabske fundacije podob -, kar mu omogoča, da vselej podvomi v verodostojnost zgodovinskega poročanja o teh dokumentih.
Spremni tekst k razstavi poudari zlasti trk podob, ki prehajajo od idiličnih preteklih prizorov do sodobne politične odtujenosti in vojaških spopadov. Toda instalacija prek idealiziranega pogleda, ki ga postavi ob bok razsutemu in razdejanemu mestu, problematizira zlasti položaj posameznika v takih razmerah in človeško nagnjenje po samosvoji konstrukciji preteklih dogodkov. Razumevanje videa se prej ustavi ob potencirano naivnem zornem kotu pogleda na zgodovino, kot da bi problematiziralo aktualne politične razmere, ponavljajočo se zgodovinsko dogajanje v Libanonu, kar je omenjala kustosinja, in se v instalaciji pravzaprav sploh ne odstrejo jasno.
Instalacija prav skozi poudarjeno subjektivno rekonstrukcijo spomina družbenega dogajanja z razstavljanjem osebne vpletenosti v svet krvavih spopadov kaže načine intimnega razreševanja frustrirajoče preteklosti, kar gledalcu odstira pogled na ideološko špranjo zgodovinopisja, ki je vselej pisana na anahronističen način. Ozavesti zavedanje o neobstoječem objektivnem zapisu preteklosti, človeški nagnjenosti k idealiziranju preteklih, vselej navidezno lepših časov in o lastni popačitvi, udomačitvi sveta, družinskega ali družbenega, v Zaatarijevem primeru stapljanja udobnega notranjega in kriznega zunanjega horizonta.
Akrama Zaatarija je sestavljala Zora.
Komentarji
komentiraj >>