Sobota, 5. 3. 2011
Andraž Bizjan
V sobotni tolpi bumov bomo izpostavljeni čudovitemu zvočnemu terorizmu
brooklynške jazz/noise zasedbe Little Women. Pričujoči album,
naslovljen Throat, bo s svojo svežino gurmane drznega muziciranja
najbrž hitro prepričal, ostale pa pozivamo k poslušanju z odprtimi
ušesi in umom. (v celoti!)
* Vsakemu predanemu navdušencu nad glasbo, takšno in drugačno, je gotovo znan tisti razburljivi občutek, ko ga pravkar slišano popolnoma preseneti. Pravi udarci, pravi toni se zgodijo ob pravem trenutku za prava ušesa; celotna kompozicija se krivi pod težo glasbenih fraz; svežina in izvirnost se cedita iz rane, ki jo je poslušalčevi dotedanji predstavi o glasbi zadal novi zvočni prvak. Morda se zdi karikirano, a nobeno naključje ni, da se je avtor odločil na tak način začeti današnjo Tolpo bumov. Pred nami je Throat, najnovejša plošča zasedbe Little Women.
Naj najprej razčistimo: ne gre za istoimensko zahodnoameriško reggae jam skupino iz osemdesetih. Prav tako ni govora o newyorški pop rock zasedbi Little Women Band. Ime so si od romana Louise May Alcott tokrat sposodili štirje brooklynški glasbeniki, ki se na glasbenem spektru pojavljajo precej daleč stran od soimenjakov. Zasedbo sestavljajo Darius Jones, Travis Laplante, Jason Nazary in pa Andrew Smiley. Jones, čigar saksofonističnim ekskurzijam na albumu Man'ish Boy smo na naših valovih že lahko prisluhnili, v tej zasedbi zavihti alto saksofon. Tudi Laplantovega tenor saksa ne slišimo prvič: njegovo muziciranje se pojavlja tudi v okvirih skupine Extra Life. Po kožah in plehu udarja Nazary, ki je z Jonesom in njegovim triom v preteklosti že sodeloval, zvočno sliko pa z neusmiljenim kitarskim skronkom dopolni Smiley. Odsotnost električnega basa ali kontrabasa morda dvigne kako obrv, saj je v jazzovski godbi, če lahko Throat tako okličemo, ključen element. A ta odsotnost se ne izkaže za pomanjkanje; skupina suvereno in neovirano razišče zvočni spekter od roba do roba.
Imena članov zasedbe že približno namignejo na glasbeno smer pričujočega albuma, a točni žanrski oznaki se Throat izmika. Gre za free jazz? Noise? Math rock, metal, neke vrste avant-punk? Death jazz? Oznake se hitro izkažejo za nesmiselne. Kmalu postane očitno, pa naj zveni še tako zlajnano, da Little Women ignorirajo žanrske omejitve. Prepoznamo lahko številne vplive, na primer značilni kaos Petra Brötzmanna, Coltraneovsko vijuganje saksofonov, pa neharmonično udrihanje po strunah, ki ga ne bi bilo napačno pripisati recimo The Ex ali Shellac. Na ta seznam lahko vključimo še marsikoga, a jasno je, da tudi vsa ta imena ne morejo tako celostno zaobjeti koncepta albuma kot pozorno poslušanje …
... kar pa je verjetno za nekatere lažje reči kot storiti. Z gotovostjo lahko rečemo, da Throat ni za vsakogar. Že s samim začetkom albuma, ki je pravzaprav suita iz sedmih delov, naslovljenih Throat 1 skozi 7, kvartet prikaže surovo brezbrižno moč, ki jo pripravlja za poslušalstvo. Besneč bobnarski ritem in rezki kriki saksofonov, ki skoraj prekrijejo iskreče se ritmično ukrivljanje strun, nič hudega slutečega poslušalca brez opozorila zagrabijo za vrat. Nobenega build-upa; instantna katarza, nadaljuje pa se z razvezavo v brneč val hrupa, preden iz kaosa ponovno vstane razpoznaven, a ne konstanten ritem. ''Throat II'' se začne z občutno manj agresije. Pri tem komadu slišimo le oba saksofona, ki raziskujeta sozvočje in ovijata melodije eno okoli druge, nato pa se iz brnenja dvigneta v frenetično aylerjevsko plezanje in spuščanje po lestvicah. Osrednji del albuma predstavlja dvanajstminutni ''Throat IV''. Melodijama, ki ju izlivata saksofona, se pridružijo še zadržani bobni in kitara in ko se že zdi, da gre za komad, pri katerem bomo lahko prišli do sape, se začne preteča dekonstrukcija. Pred zaključkom, ki je seveda v pravem stilu Little Women, trobili polni upanja nazaj pripeljeta začetno melodijo, ki jo sledeča no-waveovska obdelava izmaliči do nerazpoznavnosti. Zanimiv je tudi zaključek albuma, ''Throat VII''. Podobno kot pri njihovem prvencu, EPju z imenom Teeth, kvartet v zadnjih vzdihljajih albuma odloži svoje inštrumente in zaključni povzetek prepusti kar svojim lastnim glasovom. V pobesnelih vzklikih začutimo prvinskost in čustva, kakršna lahko izvabimo le iz tega inštrumenta.
Kljub kaotični naravi večine muziciranja na albumu je očitno, da Little Women svoje inštrumente docela obvladajo. Ti jazzovksko izvežbani glasbeniki z lahkoto in elegantno točnostjo menjavajo med takti, načini in razpoloženji.
Throat je izvrstna kompozicija, ki nagrajuje pozorno poslušanje in poslušalca z neverjetno raznolikim zvočnim razponom in podrobnostmi spodbuja k ponovnemu posluhu. In kljub temu da najbrž marsikomu tole vse skupaj zveni zgrešeno in da bo marsikdo po nekaj sekundah albuma najbrž hotel zamenjati postajo, si upa avtor trditi, da je Throat vreden štiridesetih minut vašega časa. Morda se pa ravno v tem času zgodi tisti trenutek, ki vam bo tale izviren, svež album katapultiral na vrh osebne lestvice.
pripravil Andraž Bizjan
Komentarji
komentiraj >> topic ______
Jasmine Funkhouser [07/08/2018]
odgovori >>