Tokrat bomo uho prislonili k Senkingovi stvaritvi, naslovljeni Pong, ki je izšla pri založbi Raster-Noton. Gre za kölnskega glasbenika, s pravim imenom Jens Massel, njegova stvaritev pa s svojim lo-fi karakterjem odstopa od siceršnjih izdaj te založbe, po drugi strani pa spet ne čudi, da je pristala pod to streho … (v celoti!)
* Senking je umetniški alter ego kölnskega elektrončkarja, s pravim imenom, Jens Massel. Njegove izdaje so prisotne od druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja in večina jih je izšla pri nemški založbi Karaoke Kalk, kjer so zatočišče svojim umotvorom našli, na primer tudi Hauschka, Tolouse Low Trax ali Guido Möbius. Druga založba, pri kateri se je zasidral Massel pa je »nobel« blagovna znamka Raster-Noton, kjer je izšel tudi njegov aktualni album. Senkinga je bilo mogoče v letu 2005 v živo slišati v metelkovskem klubu Channel Zero, kjer je takrat nastopil tudi Takeo Toyama, torej še en varovanec Karaoke Kalka. Sicer pa, če ne objavlja kot Senking ali pod svojim rojstnim imenom, ga lahko odkrijemo tudi za imenoma Fumble ali Kandis. Spočetka je dejansko uporabljal slednjega, Senking pa je bil naslov ene izmed plošč in na njej vsebovanega komada, kasneje pa je posnel še komada 'Senking Ricker' in 'Senking Schacht', nato pa sprejel to ime za svojega in lahko bi rekli, da se je tudi oprijel zvoka teh dotičnih stvaritev.
Album Pong, ki je izšel lanske jeseni, je Senkingova peta izdaja za Raster-Noton. Njegov predhodni album, prav tako izdan pri tej založbi, pa se je dejansko umestil med sto najboljših obdobja prvih desetih let tega tisočletja na lestvici revije Fact. Naslov izdaje Pong je reminiscenca na rudimentarno, a klasično računalniško igro, temelječo na dveh ploščicah oziroma loparčkih in žogici, vendar pa je Senking že v letu 1999 izdal dvanajstpalčno ploščo, naslovljeno Ping – če torej staknemo naslova teh dveh stvaritev, pridemo do pingponga, torej organskega izvora računalniškega Ponga. Senkingov zvočni artefakt pa spremlja še tridimenzionalna verzija računalniške igre Pong, ki jo je ustvaril kolektiv Almost Sync, ki sledi motu »ker ljubimo retro«, zadevo pa je možno sneti tudi z medmrežja.
Album temelji na razvlečenih beatih, na katere so navlečene za Senkinga značilne razdrobljene melodije, s posluhom za ustvarjanje povsem svoje, idiosinkratične atmosfere. Če je album mogoče večinoma označiti za nekoliko temačen, morda celo rahlo otožen, vendar ne turoben, pa ga delno omehčata topla atmosferična komada 'Luma' in 'Low Flow'. Na njem pa se znajde tudi skorajda romantična, vendar k sreči ne pretirano dušeče emocionalna 'Mimi', z duhom po osebni nostalgiji. S plošče kot celote pa zagotovo najbolj štrli komad 'Breathing Trouble', kot zločesta rejverska vizija neumornega »haranja« v kakšnem zakajenem, zamegljenem in vsesplošno nejasnem kletnem prostoru, ki se mu je uspelo razrešiti spon natančne časovne in prostorske dimenzije.
Pong se tako nepreračunljivo in zelo spontano, vendar skrajno mojstrsko zasvaljka po svojih zrnastih pokrajinah ter Senkinga proslavi kot najmanj sterilnega in obremenjenega »raster-notonovca«. In vprašanje, če gre takšne izdaje sploh označevati za posttechno, postdubstep ali kar koli s predpono post-, ali pa so prej že od nekdaj na svoji lastni razvojni poti. Dejstvo pa je, da zna album Pong povzročiti podobno stopnjo odvisnosti, kot je bilo znano, da jo je povzročala tudi istoimenska računalniška igra.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>