Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Prelamljanje družbe v posamezniku: Jasna Krajinovič in Jean-Gabriel Périot (2769 bralcev)
Ponedeljek, 7. 3. 2011
Nina in Andrej



Nocoj v Temni zvezdi: izseki posnetka pogovora z Jasno Krajinovič, scenaristko in režiserko, s katero se je minuli teden, na premierni večer filma Damjanova soba, v Kinodvoru pogovarjal Matic Munc. V drugem delu današnje edicije je Andrej Tomažin za vas spisal recenzijo retrospekitve Jeana-Gabriela Périota, ki smo si jo lahko v zadnjem februarskem tednu ogledali v Kinoteki. Zaključne radijske minute bodo pregovorno minile v družbi novičarskega filmskega semaforja...

V celoti!


Oddaja v celoti:















---

Lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri boste lahko uvodoma prisluhnili pogovoru z Jasno Krajinovič, scenaristko in režiserko, s katero se je minuli teden v Kinodvorovi kavarni na premierni večer filma Damjanova soba pogovarjal Matic Munc. V drugem delu današnje edicije je Andrej Tomažin za vas spisal recenzijo retrospektive Jeana-Gabriela Périota, ki si jo je bilo v zadnjem februarskem tednu moč ogledati v »Kinoteki«. Zadnji del današnje edicije pa bo minil v znamenju pregleda nekaterih ključnih filmskih novic. Ob tem naj le še dodamo, da se ne obeta le pester filmski teden, marveč nadvse živahni, predvsem pa bogati filmski tedni. A naj novičarski kažipot za zdaj ostane še skrivnost …

Minuli teden se je širši javnosti predstavila v Celju rojena filmska ustvarjalka Jasna Krajinovič, ki sicer deluje v Bruslju, sodeluje pa z znamenitima bratoma Dardenne, znanima zlasti po socialno angažiranih dokumentarnih in igranih filmih. Spomnimo se samo na primer njunih z zlato palmo nagrajenih filmov, kot sta "Rosetta" (1999) in "Otrok" (2005).

V njuni produkciji je do zdaj danes predstavljena avtorica posnela tri dokumentarne filme: "Saja in Mira, izgubljene sanje?" (Saya et Mira, reves perdu?, 2002), "Sestri" (Deux soeurs, 2006) in "Damjanova soba" (2008), pri čemer pa ste si prva dva lahko ogledali minuli teden v »Kinoteki«, "Damjanovo sobo" pa si lahko še vedno ogledate na rednem »Kinodvorovem« sporedu.

Prisluhnimo zdaj Jasni Krajinovič; kako se je torej začela njena ustvarjalna filmska pot, kako jo avtorica doživlja v navezavi na film Damjanova soba:















Glede na to, da je do zdaj Jasna Krajinovič ustvarjala predvsem v dokumentarističnem dispozitivu, se je na mestu vprašati, ali bo tovrstnemu filmskemu modusu nagibanja k resničnosti ostala zvesta tudi v nadaljnje?















Kje pa edinstvenost pričujočega dokumentarnega filma vidi filmski publicist Andrej Šprah oziroma na kakšen način tovrstni avtorsko-dokumentaristični dispozitiv orje ledino v domačem filmskem prostoru?















Gledalska izkušnja "Damjanove sobe" nas vseskozi napotuje na vprašanje, kako je avtorici uspelo vzpostaviti tako odkrito bližino z Damjanom; kako ji je torej uspelo vzpostaviti zaupanje, ki se je izteklo v nekatere najbolj presunljive prizore bolečega posameznikovega stikanja z nevidnimi družbenimi zidovi stigme, pri čemer pa gre seveda za nekatera temeljna etična vprašanja dokumentaristične reprezentacije.















Damjanovi posnetki in seveda tudi posnetki drugih udeležencev filmske delavnice so tisti, ki dajejo prav poseben pečat danemu filmu. Zdi se, da so slednji narejeni s tihotno intimo 8 mm kamere kot intimne sledi, ki grejo onkraj kladivaste dokumentirane resničnosti, saj delujejo kot izpovedni pečati osebnih zgodb.

Kako pa je na snemanje filma reagirala Damjanova družina oziroma kako in na kakšen način je bila vključena v snemanje filma – je šlo za takojšen vstop v filmski proces?















Koliko časa pa je sicer trajalo samo snemanje:















Film, katerega scenarij je bil bolj kot ne vodilo, nekakšen okvir, saj sta Damjan in Jasna film ustvarjala skupaj, je razdeljen na dve liniji; v prvi lahko tako sledimo zgodbi znotraj zidov zavoda, v drugi pa spremljamo Damjanovo življenje zunaj zidov, pri čemer skupaj z njim trkamo ob okove družbene realnosti, sočasno prevprašujoč tudi nekatere lastne, trdno zacementirane tabuje, predsodke in tudi stigme.

Morda je najbolj presunljiv prav zaključni prizor filma, v katerem se razgrnejo nevralgične točke Damjanove osebne zgodbe, pri čemer pa nam predstavljeni prizor - ta navsezadnje funkcionira kot neusmiljeno pritrkavanje dokumentirane resničnosti - v vsej svoji spontani strukturiranosti odkrije tudi sam vzpostavljen odnos oziroma organskost snemalnega procesa, v katerega so bili vpeti Damjan in ustvarjalci filma …















Kakšni pa so načrti Jasne Krajinovič za prihodnost in ali bodo vključevali tudi Slovenijo?















V pravkar slišanih odlomkih ste torej lahko prisluhnili scenaristki in režiserki Jasni Krajinovič, s katero se je v torek pogovarjal Matic Munc. Ob tem naj le še dodamo, da so avtorico predstavili tudi v »Kinoteki«. Preden pa predamo besedo Andreju Tomažinu, ki je za vas recenziral kinotečno retrospektivo Jeana-Gabriela Périota, naj vas le še opozorimo, da si recenzijo filma Damjanova soba lahko preberete tudi na spletni strani Radia Študent, pod njo se je podpisala Katja Š.

Prisluhnimo zdaj Andrejevim besedam, recenziji o Périotovih projekcijah v Kinoteki.

---

Jean-Gabriel Périot, francoski filmski umetnik, se je v Sloveniji zadrževal 25. in 26. februarja tega leta. Kompletno retrospektivo sedemnajstih filmov je »Kinoteka« prikazala v sklopu tako zvane kinotečne nanizanke Kino-integral. Périotovi filmi so zmes dokumentarizma, arhiviranja in odkrite politične revolte zoper oblast ter njene vzvode delovanja. S pomočjo pesmi in vešče montaže želi Périot s svojimi filmi vzbuditi v gledalcu nekakšen učinek. Kakšen učinek natančneje?

Sam pravi, da deluje v maniri samostojnega montažiranja zato, ker ne potrebuje najemanja kamermana in ostalih potreb večjega režiserskega podviga, temveč se lahko sam zapre v prostor z računalnikom in arhivskim gradivom ter ustvarja. S tem mu je dana možnost večje svobode v delovanju z manjšo količino denarja, kot bi jo potreboval na primer pri igranih filmih.

Filmi prikazujejo oblastniško nasilje in upore ljudstva, na enem izmed posnetkov vidimo denimo smrt Carla Giulianija, italijanskega aktivista, ki ga je policija ustrelila na demonstracijah v Genovi 10 let nazaj. Ta je spretno umeščena v množico slik različnih protestov, ki s časom pridobivajo na aktualnosti. V sodobnejših filmih so uporabljeni posnetki in fotografije z demonstracij v Grčiji, sam Périot pa na vprašanje, kako to, da si je drznil uporabiti te posnetke (glede na to, da je svet upornike označil za neodgovorne), odgovarja, da je v osnovi njegov problem ta, da je premalo pogumen, da bi šel na ulice, in zato uporablja filmski medij za svoje ideje. Te so povezane predvsem z delom in uporniškim ljudstvom ter vladajočim razredom.

No, da se vrnemo na prvotno vprašanje. Kakšen učinek si želi Périot ustvariti s svojimi filmi? Je to gnus nad oblastnimi razmerji ali že kar poziv k akciji? Se želi Périot z nemalokrat ambivalentnim prikazom upornikov in oblastnikov, tako kot denimo v filmu "Barbari", izogniti točnemu opredeljevanju? Temu najbrž ni tako, njegova ideologija namreč stoji trdno na strani upora, ambivalentnost pa je uporabljena v subverzivne namene. A problem še vedno ostaja enak.

Vsakršni prikazi uporov in zgodovinsko kolažiranje (smo tu mar blizu postmodernizmu?) v gledalcu sprožajo asociacije, ki pa niso vedno akcionarne. Kako naj gledamo na umetnika, ki želi spremeniti svet z upori, obenem pa je njegovo delovanje omejeno na sobico z računalnikom in povezavo na internet? Ti filmi sicer kasneje zaokrožijo po svetu, a njihove podobnosti z različnimi prikazi nasilja (kakor je omenila tudi ena izmed gledalk filma) v videospotih skupine U2 pač ne moremo izničiti. Delovanje na svet je vsekakor vidno, a je vseeno v svoji tehniki in načinu pretenciozno na ta način, ko ga želi zgolj prikazati.

Jean-Gabrielu Périotu ne moremo očitati neznanja v filmski montaži in spretnemu editiranju, očitamo mu lahko že večkrat videno idejo in izvedbo. A to je le poskus kritike iz notranjosti umetnikovega »naziranja« samega. Za nazor vsakršnega gledalca pa ni na meni, da ugibam o pravilnosti filmov in idejah Jean-Gabriela Périota.

O filmih Jean-Gabriela Périota je razmišljal Andrej Tomažin.

--
Preden pa se od vas poslovimo, naj vas opremimo še z nekaterimi nespregledljivimi filmskimi novičkami. V »Cankarjevem domu« je tako v polnem teku retrospektiva klasičnega brazilskega filma, o kateri smo poročali že v prejšnji Temni zvezdi. Danes se v »Kinodvoru« pričenjajo »Dnevi etnografskega filma« oziroma »Mednarodni festival etnografskega filma«, ki je netekmovalnega značaja, v njegovem okviru pa si boste lahko ogledali več kot 30 filmov. Več informacij najdete na spletni strani »Kinodvora«.

Prav tako si boste lahko ogledovali filme v okviru jutri odprtega 12. »Mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore«, pri čemer vse potrebne informacije najdete na festivalski spletni strani http://www.rdecezore.org/. Seveda festival poleg filmov obljublja še vrsto najrazličnejših zanimivih dogodkov!

Tudi v »Kinoteki« bo pestro! Ne le da si kot študentje med sedmim in trinajstim marcem lahko filme ogledate brezplačno, jutri bo ob deveti uri zvečer moč videti "Vsiljivca" (2004) Claire Denis, v sredo, v okviru »4. Kulturološkega simpozija »URE POPKULTURE: BALKAN VRAČA POGLED«, ob prisotnosti avtorja, pa tudi film "Čuvaji noči" (2008). Še ostajamo v »Kinoteki«: v četrtek bo tako na sporedu legendarni Panahijev "Ofsajd" (2006), petek in sobota pa bosta v »Kinoteki« minila v znamenju še enega iranskega mojstra, Abbasa Kiarostamija, saj si boste lahko ogledali kar štiri njegove filme. Več o kinotečnem programu na »Kinotekini« spletni strani, pri čemer naj dodamo še to, da se konec meseca obeta velika retrospektiva filmov Charlija Chaplina, prav tako pa si boste šestnajstega marca lahko ogledali zanimiv dokumentarec o Pasolliniju in seveda »Salo ali 120 dni Sodome«.

Prav tako ne pozabite na še en pomemben filmski dogodek konec marca. To je seveda »Festival dokumentarnega filma«, ki bo letos potekal že trinajstič, in sicer med triindvajsetim in tridesetim marcem. Seveda ne pozabite še redne projekcije v okviru »DokuElze« »Film'šteke«, »Retrovizorja«, ne nazadnje pa tudi na prihajajoči festival »Diagonale«, ki bo potekal med dvaindvajsetim in sedemindvajsetim marcem v Grazu.

Tako. Prišli smo do konca današnje edicije, ki sva jo pripravila Nina Cvar in Andrej Tomažin, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Primož. Hvala, ker ste bili z nami, se slišimo čez 14 dni!


Komentarji
komentiraj >>