»Kritika politične ekonomije in moderno delavsko gibanje - dialektika teorije in prakse«

Prejšnji četrtek je na Delavsko-punkerski univerzi predaval Sašo Furlan, študent politologije na Fakulteti za družbene vede, član društva Polituss in programskega odbora DPU. Prek zgodovinskega pregleda vzpona in zatona klasičnega delavskega boja ter kritike politične ekonomije je skušal poiskati elemente, ki so v današnjih razmerah aktualni za prakso in teorijo razrednega boja.

V svoji analizi je sledil načelu Karla Korscha, da je treba vršiti zgodovinsko materialistično analizo ne samo buržoaznih praks, temveč tudi pogojev, v katerih vzniknejo določene prakse delavskih bojev, in teoretske kritike kapitalizma. Furlan je zato začel v tridesetih letih devetnajstega stoletja. To obdobje zaznamuje začetke delavskega gibanja vzporedno z zametki razvoja kapitalizma, kjer je takrat še prevladoval manufakturni tip proizvodnje. Furlan tako poudari, da že sam začetek kapitalističnega načina proizvodnje ni minil brez političnih in družbenih uporov.

Ob koncu osemnajstega stoletja pride v zahodni Evropi z množičnim vpeljevanjem strojev v samo produkcijo do velikih sprememb v kapitalističnem načinu produkcije. Manufakturo povsod nadomesti industrijska produkcija. Ta pa, kot po Marxu opozarja Furlan, rodi tudi svoje grobarje, proletarske delavce, katerih uporniška praksa postaja v tem času vse bolj radikalna. Prav tako se v teh pogojih pojavijo tudi prve bolj sistematične ekonomske kritike kapitalizma. David Ricardo razvije delovno teorijo vrednosti - ta temelji na postavki, da samo delo ustvarja vrednost, torej, da je menjalna vrednost blaga določena s kvantiteto dela, ki je vanj vložena. Prvič postane jasno, da kapitalistični razvoj temelji na izkoriščanju dela.

Za boje in teorije, ki so se navdihovale pri Ricardovi teoriji vrednosti, je bilo že značilno, da so opozarjali na izkoriščanje dela, a so se omejevali zgolj na kritiko distribucije in kapitalističnih lastniških razmerij, niso pa problematizirali samega industrijskega načina dela, ki se je razvil na podlagi izkoriščanja dela.

To uvede šele Marx s svojo kritiko politične ekonomije, ki se je razvijala skladno z delavskimi boji. Marxova delovna teorija vrednosti za Furlana ne pomeni zgolj nadaljevanja Ricardove teorije, ampak prinaša prelom, saj ne omogoča zgolj kritike nepravične delitve presežne vrednosti, ampak omogoča tudi, da zagrabimo specifične značilnosti samega načina produkcije te presežne vrednosti. Razvoj produktivnih sil z nastopom industrijskega tipa ni nekaj nevtralnega, saj delavci izgubijo vsakršno kontrolo nad delovnim procesom, ampak je lastno samemu gibanju kapitala. Marxova poanta je, da za odpravo kapitalizma ni dovolj zgolj pravičnejša delitev presežne vrednosti, temveč je nujno potrebna tudi temeljna reorganizacija samih produkcijskih sil po načelih delavskega samoupravljanja.

V nadaljevanju se je Furlan posvetil še kritiki reformističnih teženj socialnodemokratskih delavskih strank in gibanj v Nemčiji ob koncu devetnajstega stoletja. Ta so opustila revolucionarne težnje po prevzemu oblasti in se omejila na delavski boj v obstoječi nacionalni državi. To obdobje reformizma delavskih bojev se je končalo z uspešno oktobrsko revolucijo v Rusiji. V tem času so boljševiki zagovarjali internacionalno revolucijo, saj je boj znotraj ene države obsojen na propad. Ponovno se pojavijo tudi kritike produkcije in teoretizacije delavskega samoupravljanja. Ker pa se revolucija iz Rusije ni razširila še na preostalo Evropo, je bila edina rešitev izgradnja socializma v eni državi, kjer se uveljavi paradigma industrializacije in socialne države.

Deželam realnega socializma ni uspelo odpraviti kapitalizma, naredile so ga zgolj bolj socialnega, so pa tudi izboljšale materialne standarde delavcev. Podobno je bilo tudi na zahodu, kjer se z razrednim kompromisom in razbitjem revolucionarnih delavskih gibanj uveljavi bolj socialna keynesianska ekonomska politika. Kot je poudaril Furlan, prakse delavskega gibanja 20. stoletja niso šle dlje od "levih ricardovcev", ostale so na ravni pravičnejše distribucije in niso uspele ustvariti alternativnega organiziranja produkcije, saj so bili delavci v produkciji še vedno podrejeni despotizmu kapitala. Neuspešno so to poskušali v Jugoslaviji z uvajanjem delavskega samoupravljanja.

Kako pa je danes? Po šestdesetih letih dvajsetega stoletja pride do zatona klasičnega delavskega gibanja. Furlan je jasno izpostavil, da to ne pomeni izginotja delavskega razreda, pomeni zgolj odmik levice od delavskega boja, ki ga zamenjajo nova družbena gibanja. Prav tako pa na teoretski levici opustijo kritiko politične ekonomije in dajo večji poudarek na kulturne fenomene poznega kapitalizma. Oboje sovpade z vzponom neoliberalizma. Nova levica se je v svojem antietatizmu odpovedala boju za oblast delavskega razreda, kar je Wallerstein celo označil za ključni prelom v revolucionarnih bojih. Furlan z ostro kritiko pokaže, da se je izkazalo ravno nasprotno. Delavski boj ni prešel na internacionalno raven, še več, ni bil več niti nacionalen, zdaj je zgolj še lokalen, kar privede do izolacije in marginalizacije levičarskih gibanj. Neoliberalizem je lahko brez večjih trenj odpravil dosežke delavskih bojev.

Če se kakšne teorije danes še ukvarjajo s politično ekonomijo, pravi Furlan, so to vizije postindustrijske družbe, po katerih naj bi sam tehnološki razvoj pripeljal do osvoboditve dela brez kakršnega koli boja. V družbi znanja naj ne bi več prihajalo do podreditve dela kapitalu, saj naj bi bile današnje produktivne sile nekaj neproblematičnega in nevtralnega. Po Furlanu pa prihaja ravno do nasprotne tendence, da se kognitivna produkcija vse bolj industrializira in podreja kapitalističnemu načinu produkcije presežne vrednosti. Področja, ki prej niso bila podrejena akumulaciji kapitala, se danes vse bolj poblagovljajo.

Za boljši preglede razlogov za ponovno obuditev Marxove kritike politične ekonomije pa poslušajte posnetek predavanja na spletni strani Delavsko-punkerske univerze.

Poročilo je spisal Andraž Mali.