Prva izmed oddaj o tematikah, ki jih je najti v sodobni literaturi, govori o političnem - kaj je politično v literaturi, zakaj je tam in kako se manifestira. V teoretsko in načelno pomoč pri razkrivanju političnega v nekaterih primerkih sodobne romanistike so v pomoč poetske primerjave iz pogovora z dr. Miklavžem Komeljem.
Oddaja v celoti:
Tekst oddaje:
POLITIČNO V LITERATURI
Tovarišice pedagoginje, ali pa je bila to morda le moja, so v srednji šoli rade imenovale politično tisto literarno delo, ki slavi napore upornega ljudstva proti okupatorju oziroma notranjemu sovražniku. Ali pa tisto, ko kdo koga po ubije, in ga potem doleti zaslužena kazen, ko ga sistem odkrije in srenja zasmehuje. Politično je tisto literarno delo, ki opisuje, kako nekaj, kar ni bilo lepo in pravilno, postane lepo in poštirkano v red sveta. Nujne komponente političnega v literaturi so torej nekaj zatiranega, nekaj slovesno idealnega, za kar se je vredno boriti, in nekaj ničevega, kar ovira srečo vseh Zemljanov na vekov veke. In pomnite: naj bo pesem, če le gre.
Drugo neposredno srečanje tokrat verjetno že samostojno beročih s političnim v literaturi je Platon in njegovo odrekanje mesta pesnikom v Državi, ker naj bi bilo to v splošnem interesu, torej v imenu javnega dobrega. Njihova moč – tudi politična – je bila očitno velika in zelo odveč. Mimo fascinacije in kognitivnega zaznamka pa to na beročega in njegovo dojemanje literature ne more imeti bistvenega vpliva, ker je ne glede na vse umetniške paradigme, ki se morda ohranjajo, današnji čas talo zelo drugačen, da narekuje svojevrstno recepcijo in svojevrstno predelavo prebranega in umetniško konzumiranega. Zavedamo se torej Platonove zmote in mu jo oprostimo, ker je bil sicer zelo v redu fant in ni mislil slabega.
Politično, kot se spodobi, torej takšno, da se moramo z njim v resnici spopasti vsaj toliko, da vzpostavimo neko zdravorazumsko relacijo, srečamo torej v naključnih ritmih napaberkovane literature, ki se kopiči na nočni omarici. Še vedno je prva tendenca, da to ostajajo pesmi in proza z revolucionarno ali vojno vsebino, angažirana literatura, ki politiko po liniji najmanjšega odpora prevaja v literaturo – to bi praktično pomenilo, da je politično arhaičen koncept, ki ga je povozil čas. Ker je obenem jasno, da to ne drži, se je v postrevolucionarnem času očitno uspelo reidentificirati, prekonfigurirati in nastopiti sveže in pripravljeno na boj, v zasedi sivine družbenih frustracij, kjer se meša z estetskim, etičnim, kognitivnim in larpurlartističnim, kadar se ravno docela ne maskira v enega izmed omenjenih.
Kaj je na stvari (in v literaturi), smo v dopoldanskem kavarniškem klepetu preverili pri pesniku dr. Miklavžu Komelju, med drugim avtorju eseja Političnost poezije in knjige Kako misliti partizansko umetnost. Pogovor je tekel predvsem o dogajanju v tridesetih letih preteklega stoletja, ko je bila problematika vpenjanja političnega v umetnost (in v enaki meri umetnosti v politično) pereč družbeni problem, tematiziran pa najbolj reprezentativno pri avtorjih, kot je na primer Bertolt Brecht.
----------------------
Komelj1.mp3, trajanje 1,34
---------------------
Kako najde pisanje svoj glas in svojo formo, kako se pisanje prebija skozi lastno nezmožnost, je torej tematika, ki jo Miklavž Komelj povezuje s političnim in ki jo bomo na tem mestu morda uspeli prenesti na nekatere sodobne romane, v katerih slutimo političnost. Pri prvi prej omenjeni tendenci iskanja političnega gre zgolj za politizacijo, ki se s političnim sicer lahko, ampak prej izjemoma prekriva. Kot pravi Walter Benjamin v svojih spisih Poskusi o Brechtu, je tendenca pesništva pravilna oziroma literarno kakovostna le, če je tudi literarno ustrezna in torej vključuje literarno tendenco. Zakaj?
----------------------
Komelj2.mp3, trajanje 1,30
---------------------------------------
Problematično torej utegne biti pisanje o vsakdanjih stvareh v radikalnih družbenokritičnih okoliščinah, ker pride do estetizacije tematike, ponovno z Benjaminom: literatura je tu kot fotografija, ki ni zmožna pokazati kupa smeti ali česarkoli drugega kot enostavno lepega. Njena politična funkcija, tako fotografije, kot literature, ki naj se zgleduje po njej, pa je, da svet obnavlja od znotraj navzven, torej takšnega, kakršen je. Estetizacija je po Benjaminovo posledica dobavljanja materiala »proizvodnemu aparatu«, torej družbeni strukturi, če grobo poenostavim, ne da bi jo poskušala od znotraj, torej prav z vsebino dostavljenega materiala, spreminjati.
------------------------------
Komelj4.mp3, 30 sec
-----------------------------
Pa gre pri vsej stvari res nujno samo za vsebino? Tudi forma, oziroma v resnici redefiniranje razmerij vsebine in forme (ki ga ima Benjamin, mimogrede, za docela neplodno razmerje, ker po njegovem ni dialektično), ima precejšno vlogo pri »spreminjanju dostavljenega materiala«. Na tem temelji naša druga malo prej izpostavljena tendenca, tista s skrivanjem političnega med literarne kolege. Pisanje, pravi Komelj:
------------------------------
Komelj3.mp3, trajanje 1 min
Komelj5.mp3, trajanje 28 sec
-------------------------------------
Ker vemo, da poslušalci poslušno prebirate, kar žre Ršovski molj, bomo olajšali delo in v zakup vzeli nekaj tako ali drugače poznanih knjig in avtorjev kot primer političnega ali nepolitičnega v sodobni prozi.
Ali je beseda orožje ali je namenjena sami sebi, je danes pač stvar interpretacije in duhovnozgodovinskega konteksta. Izobražuje, pojasnjuje, reprezentira, zabava, interpretira, zna vse to, kar zna tako imenovani zunanji svet in pogosto še več. Zmore več kot zmore resničnost, beseda zmore biti svoja resničnost. Takšno resničnost je napletel zadnjih nekaj let precej plodovit vzhodnoevropski misticizem: arhaičnost in političnost oziroma ideološkost, ki prevevata nekatere sodobne vzhodnoevropske romane, narekujeta posebno subtilnost pri pozornosti na njihovo politično. Eksemplarični primeri so romani Majhni prsti romuna Filipa Floriana, Okraj Sinistra madžara Adama Bodorja in roman Dobrodošel prav tako madžara Krisztiana Grecza. V njih se zgodovina manifestira kot mitologija, nenapisana mitologija, se razume, vaško šarlatanstvo, najbolje rečeno, pod budnim nadzorom belih sten z ušesi. Več, kot se v teh zgodbah zgodi, pravzaprav miruje, vsaka akcija je ustavljena, ali pa vsaj prestavljena v »slow motion« z nekakšno zablurano tehniko zgoščenega besedišča, ki se suče okoli najdenih grobišč, tajnih arhivov, policijskega režima življenja v lovišču.
Pripovedovanje se vmešava v vsebinske plasti na zelo nepredvidljiv način, mestoma vsiljiv in zelo nejasen, sprehaja se od sanj do prerokovanj, spominov in čudežev, in se vmes dotika realnega ravno toliko, da naplete kvaliteten vozel na kolektivnem antikomunističnem spominu. Vendar skupinski šok, ki generira očitno politično v romanu, nima več primata nad bralcem, tega avtorji zavestno preusmerijo v intimno sfero usod protagonistov. Politizacija torej ostane brez katarze, brez izpolnitve, prevarana in zapuščena, prikrajšana svoje zmagoslavne glorije, medtem ko se politično napaja pri najdeni ali šele sluteni novi možnosti vpenjanja v svet, v pričujočo realnost, v benjaminovski material, ki ga mora dostaviti. Politično se je v vzhodni Evropi končno preselilo iz kolektivizma v intimno sfero, kar nismo zmogli skupaj, naj najprej skratka uredi vsak sam zase. Neka razočaranost veje iz vsega skupaj, ampak obenem trma, ponos in vonj po vodki.
Tudi roman Roberta Perišića Naš človek na terenu, se ukvarja s politično tematiko. Ne bi ga radi neposredno obtožili, da ostaja na ravni politizacije in ga pač zgolj ne bomo opredelili kot pravoverno sodobno politično delo. Opisuje kolektivni posttravmatski stres povojne Hrvaške, krč mladih bivših vojakov in duhovno zagrebško brezvetrje, po pravilu zaide v protagonistovo intimno sfero in tam ustanovi tematiko globokih dekoltejev. Kar mu mirno priznavamo, pa je, da se je v velikem loku ogni vsakršni estetizaciji.
V kar konkretno travmatsko tematiko povojnih taboriščnikov se je zapisala na primer Herta Muller s svojim Zazibanim dihom in uspela fascinirati z intimizacijo kolektivne travme, s subtilno formalizacijo taboriščnega bivanja, z izpostavljanjem malih vsakodnevnih veselj, ki postanejo v taborišču velika veselja, vera v humanost in moč za nehumanost, da protagonist lahko zdrži. Uspe ji benjaminovska fotografija kupa gnoja. Sama od sebe se ponuja primerjava z detajlno pikolovskim, do perverzije kolektivnega prignanim romanom Sojenice in njegovo gnojnico, ki govori praktično o isti tematiki kot Mullerjeva, samo da ima protagonista na ideološko »napačni« strani. Tu ni govora o formalno vsebinskih presežkih, omenimo lahko samo masturbacije na 1000 straneh, ki imajo po naključju bolečo vsebino. Če bi to zamenjali z rahlo bolj oddaljeno spominsko travmo z morda malo manj mrtvimi, bi izzvenela v prvi bralski sezoni po izidu. Nismo se še odločili, kaj gre avtorju pripisati v smeri estetizacije, ampak se rana zdi še pregnojna za brskanje. Zanimivo pa je v romanu izvrstno izdelana tema kolektivne žrtve za narod, za boljši svet, za humanejšo družbo, za ponos celo, ki jo ima protagonist v začetku zgodbe popolnoma ponotranjeno, potem pa se mu vedno bolj izmika.
Zelo svež je v tematiziranju političnega Topolov roman Hladna dežela. Ponovno navajamo Benjamina: »Ko se posvečam novi stvarnosti kot literarnemu gibanju, pa moram iti še korak naprej in reči, da je v predmet konzuma sopremenila celo boj proti bedi. In res se njen politični pomen v številnih primerih omejuje na spreminjanje revolucionarnih refleksov, kolikor so se v meščanstvu sploh pojavljali, v predmet razvedrila in zabave, ji se zlahka vklopi v velemestni kabaretni posel. Za tovrstno književnost je značilno preobražanje političnega boja iz prisilne odločitve v predmet kontemplativnega ugodja, iz proizvodnega sredstva v potrošniški artikel.«
Kaj naredi Topol – skomercializira lagerje. Kosti, nohte, obleke in risbe, ki so jih pustili za sabo preživeli nesrečniki svojim prihodnjim rodovom, prodajajo in razkazujejo kot v Disneylandu, da ljudje preko preteklega kolektivnega lahko najdejo intimno pomiritev in katarzo pripadnosti nečemu velikemu, četudi zgolj post festum. Če je »materialnih dokazov« premalo, jih dodelajo, in če niso dovolj intrigantni in ganljivi, jih dodelajo še malo bolj živo in povrhu pravilno osvetlijo, da je fotografija povsem modna in pripravljena za Benjamina. To je jasno farsa, precej dober češki cinizem, svetlobna leta daleč od estetizacije ali politizacije; bolečo vsebino naredi zgolj vsebino in ohranja spodobno pripeto sodobno literarno formo, oziroma pri njem bolje rečeno stil pisanja, kot aktualni odraz družbenopolitičnega. Na koncu mu uspe zabosti majhno ost, brez cinizma, v pravo politično obrtajoče se prihodnosti; ta pa zabode.
***
In pred kapitanom Bailyem še kanček Brechta, intrigantnega in ne političnega, iz njegovih Zgodb gospoda Keunerja, ki jih je izdala Studia Humanitatis. Dotična nosi naslov Zanesljivost:
Gospod K., ki se je zavzemal za urejenost medčloveških odnosov, je bil vse svoje življenje vpleten v različne spore. Nekega dne se je spet znašel v neprijetnem položaju, ki je od njega terjal, da je moral ponoči oditi na različne točke v mestu, kjer je bil dogovorjen, a so bile med seboj zelo oddaljene. Ker je bil bolan, je prosil prijatelja za plašč. Ta mu ga je obljubil, čeprav je moral zaradi tega sam odpovedati neko kratko srečanje. Proti večeru se je stanje gospoda K. tako poslabšalo, da mu ti obhodi ne bi več koristili in je potreboval nekaj povsem drugega. Kljub temu in kljub časovni stiski je gospod K. z namenom, da bi tudi sam držal obljubo, točno odšel po zdaj že povsem nepotrebni plašč.
Komentarji
komentiraj >>