Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Galerija na prepihu (1601 bralcev)
Ponedeljek, 14. 3. 2011
Iza Pevec



"V vetrovnih dneh do 8. aprila se raje izogibajte galeriji Kapelica, saj do takrat umetnik Tao G. Vrhovec Samobolec s poustvarjanjem vetra v njeni notranjosti mehča varnost njenih zidov."
V vetrovnih dneh do 8. aprila se raje izogibajte galeriji Kapelica, saj do takrat umetnik Tao G. Vrhovec Samobolec s poustvarjanjem vetra v njeni notranjosti mehča varnost njenih zidov. Postavitev »Virtualna luknja: Veter 1:1« je namreč prav to, kar obljublja naslov – poustvarjanje realnega vetra s pomočjo senzorjev na strehi galerije in ventilatorjev v njeni notranjosti. Sintetizirani in nadzorovani veter, bi lahko rekli, saj kljub svoji natančnosti tehnologija vendarle ne more poustvariti narave. Morda pa je pravzaprav obratno in tehnologija zaradi svoje natančnosti ne more korespondirati nepredvidljivosti narave.

Prav nepredvidljivi, kaotični značaj narave verjetno najbolj zaznamuje človekov pogled na vreme. Vse tiste nevihte, ki so jih slikali romantiki, pričajo o strahu in fascinaciji nad divjo močjo narave, ob kateri je človek nadvse majhen in nebogljen. Ker pa se človek nerad počuti majhen in nebogljen, si skuša nadrejeno podrediti in predvideti nepredvidljivo - napovedovanje in obvladovanje vremena že dolgo igra pomembno vlogo v človeškem boju za obstanek.

Tako lahko »Virtualno luknjo« beremo tudi v nasprotni smeri, kot jo z besedami o podiranju ločnic med notranjim in zunanjim predvideva spremni tekst razstave. Seveda nas soočenje z vetrom znotraj načeloma strogo nadzorovanih pogojev galerijskih prostorov v prvi vrsti opominja na nepredvidljivost »zunanjega«, ki ga večinoma ob vstopu v notranjost pustimo prav tam, zunaj. Vendar Samobolčev enačaj veter zunaj je veter znotraj, nikoli ne more biti popoln - veter znotraj bo vedno kultiviran, sintetiziran, določen s stopnjami ventilatorja in varno ujet znotraj sten. V brisanje meja med zunanjo in notranjo klimo se tako prikradeta človeški nadzor in nemoč. Nadzorujemo, česar sami ne zmoremo v popolnosti poustvariti niti s tehnologijo.

Izpostavljenost ventilatorjev v galeriji ni bila avtorjeva prvotna želja in je bolj ali ne le praktično lažja rešitev. V stenah zakamuflirani izvor vetra bi postavitvi nedvomno dodal liričnost in prepričljivost, pa vendar po drugi strani prav v oči bijoče naprave opozorijo na pravkar omenjeno konotacijo človekove nemoči in nadzora.

Naš komentar pa ne pomeni, da se z osnovno premiso projekta ne strinjamo. Sapa v notranjosti galerije nas na nenavadnost svoje prisotnosti opozarja kljub očitnemu človeškemu posredovanju. Strinjamo se s trditvijo spremnega teksta, da vsakdanji pojavi z vplivom na notranjost pridobijo metaforično razsežnost. Naslednji misli, da uokvirjena notranjost zaradi neposredne odvisnosti od zunanjih pogojev postane nepredvidljiva, pa bi dodali le, da je ta nepredvidljivost vendarle zamejena.

Redko namreč pomislimo, kot opozarja tudi tekst, kako pomemben delež imajo minljive atmosferske razmere pri soustvarjanju identitete nekega prostora. Značaj Ljubljane je tudi značaj njenega vetra, nas prešine v galeriji. Ta značaj pa se spreminja, se obrača po vetru, če malce nepravilno uporabimo znano reklo. Ali pa v parafrazi slavnega filozofa: v isti prostor ne moreš stopiti dvakrat. Prostor je vedno prostor znotraj časa, spreminjajoči se veter galerije uprizarja časovnost nekega prostora.

Projekt »Virtualna luknja – Veter 1:1« vsekakor vzbuja nove misli in reformira naše razumevanje odnosa med zunanjim in notranjim. Nekoliko obžalujemo dominantnost ventilatorjev, ki s svojo materialnostjo postajajo galerijski objekt in hkrati izkušnji vetra odrekajo nekaj mističnosti. Inštalacija je del širše serije virtualnih lukenj in virtualnih ogledal, ki v zaprte prostore prinašajo zunanje minljive pojave. Prototipu Virtualne luknje, ki je zajemal svetlobo, veter in dež, sedaj sledijo posamezne natančnejše obdelave vsake izmed spremenljivk, ki bodo na koncu v elaborirani obliki ponovno združene. H končnemu projektu zremo z večjim zanimanjem kot na posamične, saj ločevanje vremenskih pojavov nujno popači vsakega izmed njih.

Prepihalo je Izo Pevec


Komentarji
komentiraj >>