Paula Wellerja, znanega kot "modfather", frontmena britanskih The Jam, kasneje pa zelo uspešnega kantavtorja, tokrat poslušamo v rudimentarni obliki. Živi album Days Of Speed se izkaže kot sijajen recept za intimo na Wellerjev način, ki mu v resnici zadostujejo le glas, iskreno besedilo in kitara. (v celoti!)
* Pevca in kitarista Paula Wellerja je v skoraj štiridesetih letih kariere vzljubila sprva alter, potem pa tudi sredinska scena. Prva zaradi njegove osrednje vloge in vpliva tekom mod revivala v 70., druga zaradi njegovih solističnih pesmi, v katerih je prijetno odstranjena vsakršna adolescentska pretencioznost.
Prehod iz punkovske drže v skupini The Jam prek bolj soficistiranega dueta The Style Council v Wellerjevo soliranje ni potekal gladko. Ta bi namreč z vsakim novim korakom izgubljal prejšnja občinstva, ki so mu večinoma zamerila opuščanje alternativne drže. Na Wellerja so imeli namreč v 90. najmočnejši vpliv soul, pop, r’n’b in jazz, kar se je močno odražalo v njegovem zvoku.
Kljub veščini in navdihu pri kovanju besedil ter prijetnim melodijam njegovi studijski albumi nikoli niso prinašali kake dodane vrednosti v smislu muziciranja. Weller je sicer zelo dober kitarist in močen vokalni interpret, a ohlapni in predvidljivi studijski aranžmaji njegovemu talentu niso laskali.
Zato tradicionalni naravi njegovih triminutnih pesmi kot nalašč dene ogolelost v pristopu na Wellerjevem prvem živem akustičnem albumu Days Of Speed, kjer se kantavtor odloči zgolj za dva vira zvoka – glas in kitaro. Plata je sestavljena iz posnetkov iz različnih postaj njegove tedanje evropske turneje, v Veliki Britaniji, kjer Weller velja za nacionalno ikono, pa je pričujoča plošča doživela celo platinasto naklado.
Iskrenost Wellerjevih povečini ljubezenskih pesmi, tistih, ki spregovorijo o življenju samem in “prizemljeni duhovnosti”, deluje kot močno in zrelo izročilo odraslega moškega, ki nima potrebe po skrivanju. Iz skupka pesmi, med katerimi se najdejo stvaritve iz njegovega celotnega avtorskega kataloga, začenši z matičnimi The Jam, je Weller poslušalcem spletel toplo gnezdo, kjer se lahko počutijo kot doma. S svojo sproščeno konkretnostjo in neopaznim prelivanjem ene pesmi v drugo Wellerju uspe pri poslušalcu vzbuditi občutek intimnosti in močne identifikacije s kantavtorjem. Njegove akustične interpretacije so neposredne in smele ter funkcionirajo z mnogo močnejšim vtisom, kot so ga imele sicer. Ponoven povratek k originalnim izvedbam pesmi deluje kot rahlo razočaranje.
Days Of Speed je izjemno prijetno znivelirana koncertna plošča. Dinamika je prefinjena, poudarki so na pravem mestu, kot celota pa je očiščena zdolgočasenosti in razsutosti. Na njej Weller postreže z najsijajnejšimi dragulji iz svoje tehtne skrinjice pesmi, ti pa poslušalca nagradijo predvsem na čustveni ravni, z nadaljnjimi poslušanji pa le pridobivajo na vrednosti. Za verjeti je, da bi prav tole koncertno ploščo znali vzljubiti tako tisti, ki so Wellerja že pred leti prečrtali, kot tudi tisti, ki nikoli niso prišli v stik z njegovim delom; Days Of Speed prinašajo na dan tisto, kar je v glasbeni osebnosti Paula Wellerja najbolj vredno.
pripravila Jasna Črnjarič
Komentarji
komentiraj >> Re: PAUL WELLER: Days Of Speed (Epic, 2001)
gica [17/03/2011]
fuj, kok slaba, dolgočasna in brezvezna muzika.
odgovori >>