O branju, nebranju in odsotnosti branja.

Se počutite krive ob pogledu na knjige, ki jih niste prebrali, pa bi jih morali? Ko se v pogovoru pojavita Dostojevski ali Joyce, vas obliva pot in trese mrzlica? Ponoči, ko listate po še neprebranih Popravkih Franzena ali Zazibanem dihu Herte Müller, vas skrbi da vas na pol prebrani klasiki in literarni bestsellerji obtožujoče gledajo s polic, ker se je na njih nabrala debela plast prahu? Potem pa pomislite še na vse nove izdaje. Statistika pravi, da se vsake pol ure nekje v svetu izda nov roman. Brez panike, ugasnite svojo bralno lučko, odložite zastrašujoče debelo buklo in prisluhnite nasvetom, ki vam jih v knjigi Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali ponuja Pierre Bayard.

Pierre Bayard, rojen leta 1954, je univerzitetni profesor francoske literature, literarni kritik in psihoanalitik iz Pariza. Med njegova najbolj znana dela prištevamo delo Kdo je ubil Rogerja Ackroyda?, v kateri odkriva, da sta Agata Christie in Hercule Poirot v eni izmed knjig podtaknila umor nedolžni osebi. V neki drugi knjigi podobno razglablja o tem, da Klavdij pravzaprav ni ubil Hamletovega očeta. Trdi, da je bil pravi morilec Hamlet sam.

Delo, o katerem bo govora v tokratnih Novih pisarijah, nosi naslov, ki spominja na v zadnjem času izjemno popularne knjige za samopomoč, kar pravzaprav tudi je. Glede na naslov se zdi, da bo knjiga polna pametovanja in sarkastičnih razlogov za nebranje ter nasvetov, kako očarati sogovornike z monologi o knjigah, ki se jih nismo dotaknili. V bistvu pa je knjiga hvalnica branju.

Bayard v knjigi ponuja zabavne, a premišljene, včasih prave pravcate psihoanalitične nasvete za vse tiste, ki se pretvarjajo, da so knjižni molji, pa to v resnici niso. Za tiste, ki jih grizlja slaba vest ob kompulzivnem kupovanju knjig, za branje katerih ne najdejo časa. Za vse tiste, ki jih preganja akademski kult branja in ne vedo, kako se z njim spopasti. Za vse literarne fejkerje.

Bayardov cilj je v končni fazi sicer spodbuditi ljudi k branju, vendar z več svobode in manj slabe vesti. V knjigi izdela zanimivo metodologijo branja; opiše različne načine spopadanja s teksti, procese, s pomočjo katerih s tekstom komuniciramo in ki ne le oblikujejo našo percepcijo dela, temveč nas spodbudijo tudi k ustvarjalnosti. Povrh vsega nam Bayard dokaže, da se teoretske literarne razprave lahko sprehajajo z roko v roki s humorjem.

»Obstaja več kot en način nebranja, najbolj radikalen je, da knjige sploh ne odpremo,« začne Bayard prvo poglavje, v katerem se osredotoča na knjige, ki jih ne poznamo. Na svetu obstaja nešteto število knjig, zatorej je bralec neprestano v situaciji, ko je primoran izražati svoje mnenje o knjigah, ki jih ni prebral. Prav to je tisto, kar je Bayarda spodbudilo k pisanju; zatrjuje namreč, da se kot profesor in literarni kritik pogosto znajde v situaciji, ko mora govoriti o knjigi, ki je ni videl niti od daleč. Priznava, da nikoli ni prebral Uliksesa Joyca ali pa Oliverja Twista Dickensa. Poda nam primer iz knjige Človek brez kakovosti, Roberta Musila, v kateri dotičen knjižničar samozavestno trdi, da pozna vse knjige v knjižnici prav zato, ker nikoli ni prebral nobene izmed njih. Prebral si je le naslove, vsebinska kazala in kataloge.

Ob tem primeru Bayard razloči dve lastnosti knjig: vsebino in pozicijo. Bolj pomembno se mu zdi, da je bralec, ki to pravzaprav ni, sposoben umestiti literarno delo v določen literarni prostor. Razlikuje pa tudi pojem nebranja od pojma odsotnosti branja. Nebranje je prisotno pri prej omenjenem knjižničarju. Oseba se namreč zavestno odloči, da ne bo brala, saj naj bi ji to pomagalo pri razumevanju bistva knjige. To naj bi bilo aktivno dejanje, ki človeka rešuje pred utopitvijo v morju izdanih knjig in ki naj bi, v nasprotju z nekaterimi bralci, izkazovalo določeno spoštovanje knjigi in njenemu položaju v širšem literarnem prostoru.

Bayard je razdelal natančen sistem klasifikacije za vse knjige, za katere nimamo časa: drugo poglavje posveti knjigam, ki smo jih le preleteli in mojstru nebranja, Paulu Valéryju. Ta naj ne bi nikoli prav dosti bral, pa vendar mu to ni predstavljalo ovire pri podajanju mnenj o določenih avtorjih. Tako prav nikoli ni bral Prousta, vendar je kmalu po smrti slednjega cinično ter brez sramu napisal poklon Proustu, v katerem se je zanašal predvsem na mnenja drugih ljudi. Na koncu pikro doda, da je največji poklon Proustu lahko prav sposobnost, da se vzdržimo branja njegovih del. Valéry je znan kot pionir kritike brez omembe avtorja ali teksta samega. Sam to imenuje poetika distance; boljši bralec naj bi bil tisti, ki je sposoben knjigo umestiti v t.i. celoto vseh knjig. Tisti, ki knjigo prebere, naj bi bil preveč obremenjen s podrobnostmi, v katerih se lahko celo izgubi. Le z ohranitvijo razumne distance naj bi bili sposobni knjigo zares ceniti.

Naslednja kategorija knjig so tiste, o katerih smo le kaj slišali ali prebrali. V tem poglavju se avtor sklicuje na Ime rože, Umberta Eca. Junak Baskerville si namreč v romanu ustvari relativno natančno predstavo o knjigi, zaradi katere naj bi njegovi predhodniki, ki so se želeli dokopati do resnice, umrli. Ta skrivnostna knjiga naj bi bil drugi del Aristotlove Poetike, ki jo skrbno varuje menih Jorge, ki želi skriti dejstvo, da je Aristotel v knjigi omenjal komedijo in smeh, koncepta, ki naj bi predstavljala grožnjo katoliški veri.

Vse, kar Baskerville ve o knjigi, izhaja iz zapisov in rekonstrukcij menihov, ki so umrli. S pomočjo logike torej ustvari knjigo; predmet, ki ga lahko zdefinira le okvirno. Ko se o knjigi pogovarja z Jorgejem, je ta presenečen nad znanjem, ki ga Baskerville pokaže. Bayard iz tega sklepa, da je prav vsaka knjiga zgrajena po določeni logiki, s pomočjo katere lahko sklepamo o njeni vsebini. Ecov roman tako ilustrira, da so knjige, o katerih govorimo, le bežno povezane s pravimi knjigami; ta pojav primerja s Freudovo interpretacijo spomina oz. potlačitve le-tega. Tudi knjiga, o kateri govori Baskerville oz. katere se spominja Jorge, ki je zaradi slepote že dolgo ni bral, je le virtualen objekt, ki ga ustvarimo za določeno priložnost. Baskerville in Jorge zatorej govorita o dveh različnih hipotetičnih knjigah, saj sta bili obe ustvarjeni kot domišljijska konstrukta osebnih namer; prva je le diskurz o diskurzu, druga pa diskurz o spominih.

Zadnja izmed knjig v Bayardovi klasifikaciji je tista, ki smo jo pozabili in za katero se avtor sprašuje, če jo sploh še lahko uvrščamo med prebrane. Opozarja, da je dimenzija časa tista, na katero teoretiki pogosto pozabijo. Branje ni le spoznavanje in pridobivanje znanja; marveč je prav od samega začetka tudi proces pozabljanja. Ko govorimo o knjigah, je zato najbolj natančno reči, da govorimo o naših približnih spominih, ki so razporejeni glede na obstoječo situacijo.

Na proces pozabljanja se v svoji knjigi Eseji pogosto obrača Montaigne, ki ne le pozablja vsebino knjig, ki jih je prebral, marveč tudi tistih, ki jih je napisal sam. Prav tako začenja pozabljati, katero knjigo je prebral in katere ne. Torej ni pozabljena le vsebina knjige, ampak tudi proces oz. akt branja samega. Montaigne se začudoma najbolje spominja knjig, ki mu niso bile všeč. V pomoč slabemu spominu pa si ustvari sistem zapiskov, ki funkcionirajo kot dokaz o branju. Bayard pri tem poudari, da so prav strastni bralci nehote vedno tudi nebralci, saj se ob množici prebranih knjig vsebino le-teh lahko hitreje pozabi.

V drugem delu knjige se Bayard osredotoči na t.i. literarna soočenja. Ta se največkrat pripetijo v našem socialnem življenju, pogosto pa moramo o knjigi, ki jo nismo prebrali, govoriti celo pred večjo skupino ljudi. Lahko si predstavljamo, da se taka situacija lahko kaj kmalu sprevrže v nočno moro; avtor jo primerja s Freudovimi »izpitnimi sanjami«, v katerih se prestrašen osebek znajde na izpitu, za katerega se ni pripravil. To pa je natanko tisto, kar se je zgodilo junaku Rollu Martinsu v knjigi Tretji človek, Grahama Greena.

Protagonist Martins prispe v povojni Dunaj, kjer je želel obiskati starega prijatelja. Detektivska zgodba, v kateri se izkaže, da je stari prijatelj Martinsa zaigral lastno smrt, nosi postransko zgodbo Martinsovega poklicnega življenja. Martins je namreč pisatelj westernov. Njegov literarni psevdonim, Buck Dexter, je razlog, da ga v določenem delu knjige zamenjajo za Benjamina Dexterja, priznanega romanopisca. Martins zaradi želje po zaslužku prevzame identiteto romanopisca in tako ga nekega dne povabijo, da bi predaval o svojih knjigah pred krogom oboževalcev. Ko nastopi, je vsak njegov odgovor bolj absurden. Na vprašanje o Joycu tako na primer odgovori, da zanj še ni slišal in vpraša zbrane, kaj da naj bi ta človek takega napisal.

Pri odgovorih je Martinsu pomagala predvsem samozavest, zaradi katere so bili poslušalci več kot impresionirani in s pomočjo katere si je pridobil avtoriteto. Le zares velik avtor je lahko tako aroganten. Vse, kar pove, se sprejme kot neka nova izvirna teorija ali pa le kot dober smisel za humor. Več neznanja pokaže, bolj prepričljiv postane.

Konflikt med občinstvom in Martinsom Bayard poimenuje »dialog gluhih«, koncept, o katerem je že pisal v svoji knjigi o Hamletu in s katerim ponazarja dialog dveh osebkov, katerih notranji knjižnici - torej širša veda in predstava ter odnos do knjig, v kontaktu s katerimi je bil posameznik - se ne pokrivata. Notranja knjižnica naj bi bila del naše identitete, zatorej konflikt dveh knjižnic pogosto rezultira v določenih medsebojnih napetostih.

Še ena od literarnih konfrontacij je pogovor s profesorji. Bayard kot profesor literature ugotavlja, da se njegovi študenti redko obremenjujejo z dejstvom, da določene knjige niso prebrali. O njej vseeno diskutirajo, sprašujejo in podajajo mnenja. Poda nam primer o plemenu Tiv iz zahodne Afrike, pri katerem je antropologinja Laura Bohannan delala raziskavo o univerzalnosti Shakespearovih del.

Želela je dokazati, da je človeška narava prav povsod enaka, zato je spakirala v kovček Hamleta. Pleme jo je kaj kmalu poprosilo, da jim pove zgodbo, ki jo prebira. Kmalu po tem, ko je začela z branjem, so se pojavili problemi. Najprej pri duhu mrtvega Hamletovega očeta; pleme Tiv namreč tega ni sprejelo za mogoče. Pojasnili so, da je bil to verjetno omen, ki ga je poslala čarovnica. Ko duh v igri spregovori, se pleme spet oglasi. Trdijo, da omeni pač ne morejo govoriti, zatorej je bil to verjetno zombi.

Ta poskus dokazuje, da lahko ljudje razglabljajo o knjigi, ki je ne poznajo. To, o čemer je govorilo pleme Tiv je namišljen Hamlet, vendar ni zato prav nič slabši od verzije, ki jo želi predstaviti antropologinja. Različne verzije knjig Bayard poimenuje notranje knjige. O svojem soočanju s knjigami kolegov profesorjev pa zapiše: »Večina mojih kolegov objavlja in zato čutijo dolžnost, da mi pošiljajo svoje knjige. Vsako leto se torej znajdem v kočljivem položaju, ker moram svoje mnenje povedati avtorjem, ki besedila poznajo in so poleg tega izkušeni kritiki, spretni pri ocenjevanju, ali sem kakšno knjigo v resnici prebral in koliko blefiram.«

Če se je še s kom bolj mučno pogovarjati o knjigah kot s profesorji, so to, trdi Bayard, pisatelji. To pa zato, ker se tisto, kar se o njihovih knjigah pove, pogosto ne sklada s sliko tistega, za kar pisatelji mislijo, da so napisali. Pogosto smo na literarnih večerih ali v intervjujih priče popolni odsotnosti ujemanja med tistim, kar je pisatelj želel doseči, in tem, kar je bralec razumel in ponotranjil. Bralec namreč govori o knjigi, ki jo je prebral, pisatelj pa o knjigi, ki jo je pisal, a jo po vsej verjetnosti ni prebral.

Ta izkušnja je že dovolj neprijetna zaradi konflikta med »dvema notranjima knjigama«, vendar zna biti še toliko bolj mučna, kadar bralec dobronamerno skuša knjigo pohvaliti, pri čemer uporablja besedišče, ki je bližje idealni predstavi o knjigi, ki jo nosi v sebi, kot avtorjevi različici. Da bi se izognili temu konfliktu, nam Bayard svetuje le eno; da knjigo, če nam je bila seveda všeč, pohvalimo brez poglabljanja v vsebino ali pomen.

Na koncu knjige Bayard preide k nasvetom; prvi je premagovanje sramu. V akademskih krogih se zdi priznanje o nebranju nekaj nemogočega. Pa vendar. V t.i. univerzitetnem romanu Davida Lodga, ki prikazuje akademski mikrokozmos, se določena skupina ljudi zabava z igro, ki jo poimenujejo »Ponižanje«. Igra temelji na pridobivanju točk za vsako našteto knjigo, ki jo oseba ni prebrala. Zmagovalec je torej tisti, ki se bolj osramoti. Eden od igralcev v določenem momentu izjavi, da sam ni nikoli prebral Hamleta. Soigralci so ogorčeni in mu ne verjamejo; s tem priznanjem je namreč kršil pravilo t.i. virtualne knjižnice, v okviru katere je dovoljeno govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali, a smo o njih veliko slišali ali prebrali.

Bayard sram zaradi nebranja povezuje predvsem s šolo. Tam je oseba primorana brati odlomke knjig v berilu, potem pa o njih govoriti kar se da natančno. Podoben primer opisuje v svoji knjigi o socioloških aspektih branja z naslovom Zagovor branja profesorica anglistike, predvsem pa zagovornica branja Meta Grosman. V knjigi navaja, da berila, ki namesto integralnih besedil prinašajo odlomke, opremljene s podatki o avtorju ali povzetkom celega besedila ne spodbujajo branja, učence od tega celo odvračajo. Branje odlomka naj učencu ne bi predstavljalo užitka, niti pričakovanja, da bi bila pripoved lahko zanimiva. Učenca prepričuje, da je odlomek s podatki o avtorju le še ena zbirka podatkov, ki jih mora poznati.

Kot zadnji možnosti v knjigi Bayard omenja moč lastnih mnenj in izmišljenih knjig. Pri prvi zagotavlja, da so pogosto literarne kritike in komentarji napisani brez branja knjige in brez povezave z le-to. Avtorjeva vrednost na trgu in na literarni sceni je tista, ki pogosto določa vrednost knjige same. Tisti, ki so dovolj drzni, pa lahko poleg samoljubnega mnenja pravzaprav ustvarijo kar svoje knjige. V knjigi Natsume Sosekija Jaz sem maček tako Bayard opazi lik slikarja Andrea, ki se pri pogovoru v družbi zabava z invencijo lastnih vsebin knjig, s čimer ljudi zavaja in jih ima za norce. Večina bralcev si take zabave ne upa privoščiti, saj sklepa, da je sogovorec prebral knjigo.

Vseeno pa Bayard trdi, da je invencija knjig pravzaprav ustvarjalna dejavnost; ustvarjanje fantomskih knjig. Na tem mestu nam avtor prizna, da je v prvem delu svoje knjige dodal nekaj neresničnih dejstev o knjigah Umberta Eca in Davida Lodga in doda, da je to naredil iz iskrenosti do sebe; zapisal je le subjektivne resnice, ki so se mu v tistem momentu zazdele mogoče. Zadnji Bayardov nasvet, s katerim se poigrava, je, da v situaciji, ko bi morali govoriti o knjigi, ki je nismo prebrali, začnemo govoriti o sebi.

Ko v knjigi preberemo citat Oscarja Wilda, da nikoli ne prebere knjig, o katerih napiše kritiko, oz. da naj bi človek za knjigo porabil največ deset minut, se zdi, da je prav ta vodilo celotnega Bayardovega razglabljanja. Vseeno pa idejo nadgradi; kot psihoanalitik trdi, da moramo premagati sram, saj le tako lahko dejansko uživamo in preživimo plaz literature, ki počasi drsi proti nam. Z Bayardom ne boste več hiteli na stranišče ali poprijeli po kozarcu, ko se pogovor v družbi usmeri k določeni knjigi. Naslov pričujočega priročnika je sicer subverziven; namiguje na nekaj, kar pravzaprav ni. V enem izmed intervjujev tudi Bayard sam prizna, da knjigo pripoveduje fiktiven pripovedovalec, ki se hvali z nebranjem in ki očitno ni on, saj je sam vseeno strasten bralec.

Preberite ali preletite knjigo Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali. Zadosti materiala za pogovor o tem delu pa ste pravzaprav dobili že ob poslušanju oddaje. Kakršen koli že bo vaš odnos do te knjige, zagotavljamo vam, da bo proces pozabljanja bolj počasen kot pri večini teoretskih knjig ali priročnikov – saj ta ni ne eno, ne drugo. V slovenskem prevodu je pravkar izdana v prevodu Dušanke Zabukovec pri založbi Sodobnost.

Nove pisarije je pripravila Petra Meterc, ki ob priliki svečano oznanja, da nikoli ni in ne bo prebrala Desetega brata Josipa Jurčiča.