Torek, 29. 3. 2011
Pina Gabrijan
V tokratni Tolpi bumov se predajamo novi plošči zasedbe Kreidler, ki prihaja iz Düsseldorfa in Berlina ter ponovno navdušuje s svojim prefinjeno hipnotičnim sodobnim zeljarskim zvokom. (v celoti!)
* V začetku marca je izšel 'Tank', novi dolgometražni izdelek nemške zasedbe Kreidler, ki ima za sabo že več kot pol ducata albumov. Berlinsko-düsseldorfska naveza, ki izvira iz dveh izmed najpomembnejših nemških žarišč oziroma nasploh najpomembnejših žarišč elektronskega glasbenega izrazja, zagotovo dokazuje, da tudi v primeru Düsseldorfa ne gre le za preteklo zgodovinsko stanje. Nastanek kvarteta sega v leto 1994, od zasedbe je čez nekaj let le odbezljal prvotni basist Stefan Schneider, da se z bratoma Lippok poveže v To Rococo Rot. Album 'Tank' je izdala založba Bureau B, sicer ustanovljena v drugi polovici dvatisočih, vendar pa je v tem kratkem času pod njenim okriljem izšla že kar lepa bera plošč čislanih in legendarnih nemških glasbenikov – na primer zasedb Cluster ali Din A Testbild.
'Tank' je nastal v zgolj nekaj zaporednih dnevih jam sessionov, poleg spontanega improvizacijskega pristopa pa ga označuje tudi analogna postprodukcija, ki je bila prav tako opravljena v zgolj nekaj dneh. Kreidler sicer sestojijo iz bobnarja, basista, klaviaturista in elektrončkarja, od katerih pa nihče nikoli ne sili v ospredje, zadeve se krautrockovsko zasanjano in hipnotično prepletajo. 'Tank' poganja igrivo razmerje med lakoničnim in razvlečenim, nezamejenim in introspektivnim, ki že kar drzno in konkretno sega na planjave kolektivnega nezavednega. Aktualni izdelek na neki način predstavlja nadaljevanje predhodnega albuma izpred dveh let 'Mosaik 2014', hkrati pa ne gre preslišati sorodnosti z njihovim prvim albumom 'Riva' iz leta 1994. Vendar pa je 'Tank' zagotovo mračnejši izdelek v primerjavi s prejšnjimi albumi. Je pa hkrati ciklično delo tako na ravni posamičnih komadov in še bolj na ravni celotnega izdelka, kot torej tudi ustvarjalnosti dotične zasedbe in same glasbene zgodovine. Verjetno ne bi bilo napak trditi, da so Kreidler retroavantgarden bend, saj jim ta opredelitev - z nekoliko paradoksalno referenco nazaj in naprej v času - nadvse dobro pritiče.
Nedvomno izvrsten izdelek, ki je deloma slišati kot utripajoča neopredeljena zla slutnja, deloma pa kot halucinatorična zvočna izkušnja z medsebojnim prehajanjem in spajanjem. Gre za enega tistih izdelkov, kjer ne gre prav nobenega komada posebej omenjati, saj bi lahko zares vsem nalepili etiketo odličnosti. Na koncu lahko izpostavimo še, da seveda niti najmanj ne čudi dejstvo, da se je ob izidu plošče naravnost usul plaz pozitivnih kritik, ki Kreidlerje nič manj kot razbohoteno opevajo oziroma že kar kujejo v zvezde. Povsem upravičeno, torej.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>