Sreda, 30. 3. 2011
Robert Bobnič
Obstajajo festivali tržnega komuniciranja - teh je veliko in natanko danes se v Portorožu pričenja eden izmed za te kraje poglavitnih, namreč Slovenski oglaševalski festival, bolje znan kot SOF. Obstajajo pa tudi festivali radikalnega komuniciranja – teh je malo in ravno pred dvema dnevoma se je v prostorih Kina Šiška odprla razstava z naslovom Demonstrating Relevance: Response-Ability, ki na ogled postavlja izbrana vizualna dela mednarodnega festivala družbeno-odzivnega komuniciranja Memefest.
Obstajajo festivali tržnega komuniciranja - teh je veliko in natanko danes se v Portorožu pričenja eden izmed za te kraje poglavitnih, namreč Slovenski oglaševalski festival, bolje znan kot SOF. Obstajajo pa tudi festivali radikalnega komuniciranja – teh je malo in ravno pred dvema dnevoma se je v prostorih Kina Šiška odprla razstava z naslovom Demonstrating Relevance: Response-Ability, ki na ogled postavlja izbrana vizualna dela mednarodnega festivala družbeno-odzivnega komuniciranja Memefest. Prav tako je na razstavnem prostoru v branje ponujeno tudi nedavno izdano knjižno delo z istoimenskim naslovom, ki na širok način povzema tako praktično-vizualni kot teoretsko-besedni aspekt dozdajšnjega devetletnega festivalskega kalenja.
Tovrstno razmerje med teorijo in prakso, besedo in podobo je hkrati samo osišče Memefestovega delovanja, kar se je na več nivojih manifestiralo tudi ob otvoritvi. Poleg tega, da je vsak razstavljeni vizualni artefakt pospremljen s spremljevalnim tekstom tako avtorja kot festivalskega kuratorja, smo lahko zbrani poslušali tudi pogovor s tremi člani Memefestove ekipe. Tako so razstavne podobe s svojimi besedami kontekstualizirali Oliver Vodeb, idejni oče festivala, sicer pa medijski teoretik in vodja studia Poper, Nikolai Jeffs, kulturni teoretik in predavatelj na Filozofski fakulteti ter Alen Ožbolt, slikar in predavatelj na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Vodeb je že uvodoma poudaril, da je Memefest festival posebne vrste, katere seme je leta 2002 zasadil sam, dandanes pa je preko medmrežnega povezovanja vzklilo v več kot šestdesetih državah. Tudi zato Memefest ne roji več le v dnevih festivala, temveč v čedalje večji meri postaja virtualni prostor izmenjave idej, taktik in strategij, se pravi široko razpredena mreža medijskega aktivizma, ki jo tkejo teoretiki, umetniki, oblikovalci, oglaševalci in drugi. Da ne bi prišlo do zmote, je seveda potrebno poudariti, da je Memefest tako ali tako vseskozi medmrežni oziroma virtualni festival, saj svoj festivalski prostor pod soncem išče le v svetu svetovnega spleta. Bržkone je razstava v Kinu Šiška ena izmed redkih Memefestovih fizičnih aktualizacij.
Poudariti, predvsem pa prikimati je potrebno tudi temu, kar je na ponedeljkovem pogovoru izpostavil Nikolai Jeffs. In sicer, da Memefest s tem, ko svoj izrazni prostor ne zožuje na akademski format, temveč ga odpira onstran ustaljenih kategorialnih določitev, pomembno prispeva k demistifikaciji vloge intelektualcev v družbi ter vzpodbuja nove načine tvorjenja kritičnih vsebin. Temu ustrezna je tudi logika samega festivala, ki poteka na način, da se na sicer ohlapno definirano izhodiščno tematiko tako ali drugače razpisuje v sekciji vizualnega komuniciranja in sekciji kritične teorije.
Oplajanje polja vizualnega s poljem teoretičnega in polje teoretičnega s poljem vizualnega pa je že odsev neke temeljne strateške pozicije, iz katere izhaja Memefest. Namreč, v odnosu do prevladujočih načinov javnega komuniciranja, ki so danes definirani z obstoječo paradigmo tržnega komuniciranja, Memefest ne zavzema zunanje, marveč notranjo pozicijo. To pomeni, da ne izključuje tržnega komuniciranja oziroma po domače oglaševanja kot takega, temveč skuša vzpostaviti drugačno rabo, takšno, ki se ne bi več orientirala le po goli dobičkonosni strasti, marveč po družbeni odgovornosti.
Tako so ustvarjalci Memefestovega festivala v preteklih letih izoblikovali koncept družbeno-odzivnega komuniciranja, ki pa ne pomeni nič drugega kot vnos etične dimenzije v polje javne komunikacije. Vodeb tovrsten koncept, ki je do danes pridobil široko teoretsko relevantnost, pojasnuje s primerom, ko se tvorec javne komunikacije po učinkih lastnega dela ne sprašuje več v odnosu do naročnika, ampak v odnosu do družbe nasploh. To pa seveda ne pomeni, da je družbeno odzivno komuniciranje že vnaprej obsojeno na sicer ozaveščeno marketinško logiko, pač pa, nasprotno, z uporabo raznolikih strategij od culture jamminga do novih medijskih tehnologij, vselej izumlja nove, še ne poznane načine komuniciranja.
Če si Memefest za cilj postavlja ustvarjati podobe in besede, ki ne bodo ujete v kapitalska razmerja, pa je potrebno pristaviti, da zadeve vendarle niso tako preproste. Jasno je namreč, da je polje komunikacije oziroma nebrzdane kreativnosti, ki jo hrabri tudi Memefest, dandanes že polje reprodukcije družbenih razmerij. Kapitalska razmerja namreč zlahka oplemenitijo vsakršno komunikacijo, ovenčano z družbeno odzivnostjo, še več, pravzaprav jo vzpodbujajo in oplojujejo. Temu procesu, ki se mu, morda tudi napačno, reče inkorporacija, se niso izognili niti ponedeljkovi govorci. Še najbolje ga je zadel Jeffs, ki je s privlačno metaforiko, da namreč v vsakem asfaltu prej ali slej nastane razpoka, iz katere zraste nova trava, poudaril, da vselej nastajajo spontane situacije, ki razbijajo ustaljena oblastna razmerja. Lahko pa bi dodali – in tu nočemo izpasti cinično – da vsako travo prej ali slej prekrije nov asfalt in da vsak nov asfalt ponuja možnosti novih razpok.
Kakorkoli že, Memefestu v prid je potrebno šteti predvsem dejstvo, da se z opisanim odnosom do obstoječih komunikacijskih form ne predaja golemu dualističnemu redukcionizmu, kjer zunanja oblast zatira naše notranje jedro. Rezultat tovrstne pozicije se kaže tudi v tem, da Memefest proizvaja vizualno privlačna, tehnično dovršena in sofisticirana dela. To se na nek način da opaziti tudi na sami razstavi, vendar res samo na nek način, saj je razstava v kvantitativnem, nemara pa tudi kvalitativnem, smislu dokaj skopa. Na ogled namreč postavlja vse Memefestove natečajne plakate, deset izbranih plakatov prijetih del od leta 2002 do 2008 ter osem plakatov letošnjega festivala.
V kvalitativnem smislu pa velja izpostaviti osvobajajočo razsežnost tokratne razstave, saj organizatorji, ko vabijo k razstavi, ne pozabijo zapisati, da njihov namen ni ujeti pogleda obiskovalca, temveč ga emancipirati. Že res, da zbrana dela terjajo aktivno participacijo, ki ne poteka samo na ravni vizualnega, marveč tudi na ravni branja omenjenih spremnih besedil, s katerimi je podoba kontekstualizirana. Vendar pa so dela, s tem ko so postavljena v galerijo pravzaprav dekontekstualizirana, odzvet jim je njihov naravni habitus, saj prostor galerije že vnaprej odreja pomen, ki pa ni nujno privzetje kritične distance, temveč zretje dela kot golega estetskega objekta. Morda – in poudarjamo morda – imamo več kritične distance do oglaševalskega plakata takrat, ko nas nagovarja kot potrošnike in ne takrat ko nas, postavljen v galerijo, nagovarja kot brezinteresne gledalce lepega.
Tega občutka pa se ne moremo znebiti niti ob Memefestovi razstavi, ki ima konec koncev predvsem funkcijo predstavitve tega pomembnega projekta tudi na domačih tleh, kjer je vse premalo upoštevan in reprezentiran.
Večno ne-emancipiran pa ostaja Robert Bobnič.
Komentarji
komentiraj >>