Koalicijska večina v Državnemu zboru je včeraj sprejela nov zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Posebno pozornost pa je politični zakonodajalec namenil tudi dodatnim omejitvam na Slovenskem še kako razširjeni sosedski pomoči oziroma socialnemu kapitalu vsakega posameznika. Kar z drugimi besedami povedano pomeni, da si Vladni predlagatelji z novo restriktivnejšo in represivnejšo zakonodajo obetajo, da bo država še nekoliko povečala svoj davčni izplen oziroma javno-finančne prihodke...
Koalicijska večina v Državnemu zboru je včeraj s 44 glasovi ZA sprejela nov zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, s katerim se nadzor nad tovrstnim opravljanjem dela zaostruje, kazni zanj pa zvišuje. Posebno pozornost pa je politični zakonodajalec namenil tudi dodatnim omejitvam na Slovenskem še kako razširjeni sosedski pomoči oziroma socialnemu kapitalu vsakega posameznika. Predlagatelj, minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik, je vnaprej prepričane koalicijske poslance državnega zbora za glas ZA nov zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno prepričal z besedami, da je poglavitni cilj včeraj uveljavljenega zakona povečanje učinkovitosti nadzornih organov pri odkrivanju kršitev ter zaostritev sankcij in zvišanje glob, da bodo delovale vzgojno in predvsem tudi preventivno. Kar z drugimi besedami povedano pomeni zgolj to, da si Vladni predlagatelji z novo restriktivnejšo in represivnejšo zakonodajo obetajo, da bo država še nekoliko povečala svoj davčni izplen oziroma javno-finančne prihodke.
Tako se sosedska pomoč sicer še naprej dovoljuje, toda pod pogoji in v obsegu, da ne bo pomenila nelojalne konkurence podjetnikom in ne bo služila kot prikrivanje dejanskega dela ali zaposlovanja na črno, kar sicer v praksi pomeni, da sosedsko pomoč po posameznih dejavnostih ne bodo smeli več izvajati tisti, ki te dejavnosti ponujajo na trgu. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se sicer osredotoča predvsem na obrtnike in podjetnike, v resnici pa gre še za celo vrsto drugih samostojnih oziroma svobodnih poklicev. Toda delo na črno oziroma fušanje je bilo prepovedano in sankcionirano že z zakonodajo, katero bo nadomestil včeraj sprejeti zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Zato je ob dejstvu, da je med nadzorne organe izvajanja zakona po novem vključena tudi po vsej državi operirajoča Carinska uprava, bistvena prav ta omejitev medsosedske pomoči oziroma posameznikovega socialnega kapitala.
Za kaj pravzaprav gre, je še nekoliko bolj razvidno iz nekaterih drugih zakonskih sprememb, ki jih po potrditvi na Vladi še čaka državnozborska obravnava. Tako je na poti v koalicijsko potrditev že tudi predlog zakona, po katerem bo gradnja objektov v lastni režiji omejena, oziroma dovoljena za enostavne in nezahtevne objekte do velikosti 30 kvadratnih metrov, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ter na izvedbo vzdrževalnih del na objektih. Dobra vlada Boruta Pahorja namreč meni, da se je z na Slovenskem še kako priljubljeno gradnjo v lastni režiji v veliki meri le izogibalo plačevanju davkov ter da bodo s to prepovedjo ljudje na Slovenskem pridobili večjo varnost, ki naj bi jo jim zagotavljala račun in možnost reklamacije.
Kar sicer gladko spregledajo koalicijski politični inženirji družbenih in medsosedskih odnosov je, da je tudi občutek varnosti povsem socialno pogojena kategorija. Tisti namreč, katerega socialno omrežje oziroma kapital sestavljajo na pomoč pripravljeni različnih veščin vešči posamezniki, se pač gotovo počuti bolj varnega, kot tisti, ki ima račun za sicer slabo opravljeno delo. Obe med sabo povsem konkretno povezani zakonski spremembi pa sicer pričata predvsem to, da tudi ta Vlada pravzaprav nima konkretnih rešitev za vsak dan hitreje propadajoči gradbeni sektor. In da ga, tako kot večino preostalih reformnih reči, poskuša reševati kar na plečih na Slovenskem živečega posameznika.
V resnici na ljubo pa domača Republika nikoli ne bi bila tako zelo na gosto pozidana, če bi bila gradnja v lastni režiji že od nekdaj prepovedana in če bi bilo že od nekdaj neke dejavnosti veščemu posamezniku v medsosedskih in prijateljskih odnosih po službi prepovedano vnovčevati svoj lasten socialni kapital. Gre namreč za temeljni postulat medsosedskih, prijateljskih in na sploh socialnih odnosov na slovenskem podeželju, kjer kmet pomaga kmetu, sosedje pa ne glede na dejavnost, ki jo poklicno opravljajo, priskočijo na pomoč pri večjih ali enkratnih delih. Po novem pa za sosedsko pomoč črno na belem ne velja opravljanje dela na nepremičninah in premičninah, namenjenih za opravljanje poklicne dejavnosti. Kar preslikano v realnost ruralne Slovenije pač pomeni, da marsikateri kmet ne bo postavil novega hleva, saj gre nenazadnje le za objekt namnjen njegovi poklicni dejavnosti, pa tudi traktorja mu sosed mehanik na kako lepo nedeljo ne bo smel več popraviti.
Politična privatizacija posameznikovega socialnega kapitala, kot sta se je očitno brez vsebinsko boljših idej lotili aktualna koalicija in Vlada, namreč v osnovi temelji na povsem zgrešeni predpostavki. Ta je, da je večina dela, ki se ga v okviru sosedskih in prijateljskih socialnih mrež opravi na Slovenskem, plačana na roko. Toda temu pač ni tako, saj gre vendarle za pomoč oziroma za vnovčevanje posameznikovega socialnega kapitala povsem v skladu z maksimo, enkrat jaz na pomoč priskočim tebi, naslednjič pa boš ti na pomoč priskočil meni, kar je pravzaprav glavno gonilo razvoja širom po podeželsko revni Sloveniji.
Toda vladnih in koalicijskih predlagateljev socialni kapital posameznika na Slovenskem ne zanima. Vidijo ga pravzaprav zgolj kot pojav, zaradi katerega se manj nateče v pogoltno državno blagajno. Res, delo na črno, sicer je osrednji problem za vsako državo in politično oblast. Toda resnici na ljubo, tega le ne bosta odpravila ne nov zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in ne novela, po kateri pregovorno graditeljskim Slovencem razen garaž in pasjih ut ne bo več dovoljeno ničesar graditi v lastni režiji. Toda tako to gre. Politično omejevanje pravice posamezniku, kaj lahko in kaj ne dela v svojem prostem času, je pač obsojeno na neuspeh. Da pa današnje polit-komisarje zanima predvsem večji izplen za pogoltne javne finance, pa nenazadnje potrjuje naslednje nekoliko zmedeno dejstvo. Kdor se bo namreč odločil tvegati in si bo hišo s pomočjo sosedov in prijateljev zgradil v lastni režiji, bo plačal od 500 do 1200 evrov kazni. Toda ker mu hiše povsem v skladu z vladnim predlogom potem ne bo potrebno podreti, bo to pač še vedno kar nekajkrat ceneje, kot da bi za gradnjo legalno najel obrtnika ali gradbeno podjetje.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s politično privatizacijo posameznikovega socialnega kapitala na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>