Sobota, 2. 4. 2011
Tit Podobnik
Drugi studijski izdelek tria, ki skozi mehanično repetitivno improvizacijo staplja kožo in hladno kovino ... (v celoti!)
* Trio glasbenikov Moritz Von Oswald, Max Loderbauer in Sasu Ripatti ne potrebuje neke posebne predstavitve. Že nekoliko bolj površni spremljevalci elektronskih muzik so prej ali slej trčili ob ime enega od trojice, če ne drugače, pa skozi kak duet ali kolektiv, v katerem se je udejstvoval. Skozi to prizmo je bila prva plošča trojca nedvomno precej pričakovana, a ni ponudila tistega, kar se je menda pripetilo na njihovem nastopu pred dvema letoma v Kinu Šiška. Tam me osebno ni bilo, sem pa imel delni popravni izpit v obliki živega ploščka Live in New York, ki je v preteklem letu izšel pri Honest Jon's. Še vedno bo sicer do naslednje priložnosti za ogled koncerta v ustih ostal grenak priokus, saj glede na improvizacijsko naravo glasbe, pa naj bo še tako strukturirana in minimalna, ta pregovorno svoj vrh vseeno dosega na koncertnem prizorišču. Nekaj podobnega bi prav lahko veljalo tudi za nov album, poimenovan Horizontal Structures, čeprav se je že nekako ustalilo prepričanje, da gre, glede na prvo studijsko izdajo, za bolj poln in topel izdelek. A razlogi za to so lahko dvorezen meč.
Že na začetku je namreč potrebno poudariti, da tu ne gre več za trio, temveč za kvintet glasbenikov, saj se ustaljenemu trojcu pridružita še kitarist Paul St. Hilaire ali Tikiman ter kontrabasist Marc Muellbauer. Ravno njuna prisotnost v sicer nekoliko bolj mehanske nastavke prejšnjih del vnese odločilno mero organskosti in mehkobe. Še vedno nadvse minimalistična in zlagoma grajena repeticija tako povsem zaživi, poslušalca zaziba v nekakšno skorajda breztežno stanje, iz katerega ga tekom vseh štirih struktur - kot so poimenovane skladbe na albumu - ne izvrže. Druga od teh struktur je sicer izšla že lani kot single, in sicer pod naslovom Restructure 2, dubsteperski remiks na b strani dotične izdaje pa sta umešala pionirja žanra Digital Mystikz. Tokrat gre zgolj za Structure 1, 2, 3 in 4, kar se seveda navezuje na samo ime albuma. Obstaja še peta struktura, ki pa je na voljo zgolj kot dolpoteg na uradni strani založbe in je na albumu v fizični obliki ne najdemo.
Če se torej vrnemo k sami glasbi na tokratnem albumu, ne moremo mimo skepse, ki ob poslušanju naraste predvsem zaradi dodatnih dveh glasbenikov. Že res, da njun delež glasbi nedvomno doda neko novo dimenzijo, glede na dosedanji Moritz Von Oswald Trio, a hkrati jo napravi sorodno precej bizarnim navezavam. Ena teh je, vsaj v mojih ušesih, Terje Rypdal, na katerega vsekakor ne želim misliti, medtem ko poslušam Moritz Von Oswald Trio. Razlog za to navezavo se nemara skriva v sonični kitarski solaži iz uvodne strukture, ki kompozicijo vseskozi drži v svojem primežu. Nekako ne pusti vsem slojem, da pridejo do izraza, kot na primer v ostalih skladbah, ko se zdi, da ni nekega instrumenta v ospredju, da se glasbeniki dejansko družijo in družno stapljajo mehaniko z organskim zvokom. Nasploh prevlada prepričanje, da v ta presek bolj dosledno vstopa Marc Muellbauer, pa naj bo to z repetitivno »oldskul« basovsko linijo ali živčnimi potegi z lokom, vse se dogaja v mejah prevladujoče ideologije. Ne strinjam se s prav tako ustaljenim navezovanjem tria na Milesa Davisa in njegovo elektronsko obdobje, saj je tu glasba veliko bolj uglajena in na nek način celo nežna, tolkala so denimo povsem nevsiljiva in še manj ostra kot na prvencu.
Če na koncu povzamemo, gre nedvomno za naslednji korak v ustvarjanju tria, ki se ga je trojec odločil narediti s še dvema dodatnima glasbenikoma. Na žalost pa bi znal slednja vedno priganjati pridevnik dodatna. Kakorkoli, jedro ohranja svojo potrpežljivo kompaktnost in uigranost, zaradi katere vsak naslednji koncert v bližnji okolici nemara ne sme biti izpuščen.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>