...v kateri avtor zbere reprezentativen vzorec berlinskega rdečega podzemlja. A kje je med številkami človek, kje so med vzorčnimi prostitutkami ljudje, in nenazadnje, kje je v anketarju Brussigu literarni ustvarjalec?
Vzhodnonemški pisatelj Thomas Brussig je nekega dne v letu 2006 prišel do prav lične ideje. V domačem Berlinu se je odločil obiskati širok prerez navadnih kurbišč, imenitnejših bordelov, erotičnih toplic, erotičnih kinov, skratka vseh tistih izpostav sive ekonomije, kjer se dajatve pobira od prostitutk.
Kot sem namignil, je Berlinska orgija, ki je pred kratkim izšla pri mladi založbi Dovganočka, zastavljena megleno kronološko, megleno sociološko, tudi nekoliko diaristično, nikakor pa ne biološko. Brussig je po poklicu in temperamentu sociolog, pisatelj ter filmski scenarist, ne pa tudi ljubimec, izprijenec ali potujoči trubadur. Morda se vam taka navedba zdi frivolna, a opravka imamo navsezadnje s književnostjo. V svetu bordelov Brussig ni Francois Villon [fransoa vijon], pač pa ibn Battuta. V njegovi zmožnosti ni poetiziranje živečega načina življenja, sveta, v katerem grobo trčita posel in intima. Ne, zadovoljiti se moramo z izčrpnim potopisom po ulicah, delavkah, poslovnežih ter strankah, ki ga spremlja pisateljevo muzanje o filmih, spermi, lažnih identitetah in sicer povsem spodobnih dekletih, ki pač izvirajo iz Tanzanije oziroma Poljske.
Med ceniki uslug in avtorskimi opazkami zasledimo pisateljevo nizanje podobnosti med dvema obrtema – tisto najstarejšo in njegovo, pisateljsko. Režiser Costa-Gavras je dejal, da si je dokumentaristični pristop k snemanju fikcije izbral zato, ker se mu je zdel lažji. Bi Thomas Brussig namesto pisateljevanja izbral prostitucijo? Nikakor ne, saj je samo normalen tip. Tip, ki cel roman išče načine pobega od svoje teme, da bi banalne izmenjave s prostitutkami ostale samo pri enem načinu oralizacije, ki ne vključuje telesnih tehnik, tako rekoč.
A četudi pisatelju zamerimo poročni stan, ki seka resničnost in fikcijo, buržujsko moralo in tako dalje, ne moremo preizpraševati njegovega buržujskega profesionalizma. Za vsebino knjige v svojih zmožnostih provincialnega, slovenskega kritika verjamem, da poda natančno sliko fizične pokrajine in troposa prostitucije v Berlinu. Opisi so jedrnati in esencializirani. Prostitutke so razločene po tem, ali pisatelja opazijo in obratno ter po najsplošnejših osebnih značilnostih, kar je pametna avtorska odločitev. Pisatelj namreč pove, da se ukvarja z namernimi, poklicno izdelanimi stereotipi, ne osebami.
Tekst je še toliko bolj dokumentaren, ker v njem manjka glavnih vlog, čustvenih navezav ter izjemnosti dogajanja. Berlinska orgija je statističen spust v od zunaj vidne prereze vsakdana. Tisti zadnji ostanki človečnosti, vpetosti v intimne odnose izpuhtijo ob avtorjevi nevpeljanosti v socialne mreže prostitucije, pa čeprav se z ruskimi prostitutkami-študentkami še tako pogovarja o Gorkem. Pisatelj v bralčevem pogledu dejansko ustvarja čustveno odrezanost kroničnega masturbatorja, pa čeprav upa na častno uvrstitev med može srednjih let, ki po industrijsko, iz navade varajo svoje žene.
Težko bi bilo trditi, da je Berlinska orgija literarni neuspeh. Rutinskost njene tematike se ujema z določenim neizraženim obupom, ki kot da preveva njeno hladno naracijo in zadržano prisrčne izmenjave z akterji. To je predvsem posledica izrezanosti dogajanja iz vsakdanjega življenja, kar pričajo tudi številne izjave zaposlenih, da delajo tu začasno, po nekaj ur ali dni na teden, skratka, tema raziskovanja je zaposlitev s kar največjo mero odtujenosti.
Umetnostna vrednost knjige torej leži v njenem vztrajanju v tem tranzitornem prostoru. Svoje bivanje v tem prostoru bi vsi vpleteni radi dali v nič, ker tu nekaj očitno tovarniškega posega v nekaj najbolj intimnega, ker je tu težnja „ponuditi kar najmanj za najvišjo ceno“, kot se izrazi avtor. S tem ne mislim, da številne izprašane prostitutke nerade govorijo o svojem poslu. Bistveno je, da prostitucija, kot mnoge druga težaška dela, pomeni zamrznitev vsakdanjega bivanja, a se za razliko od drugih težaških del zanaša na potvarjanje izjemnih trenutkov tega bivanja – spogledovanja, zmenkovanja, seksa.
Thomasu Brussigu gre zasluga, da se potopi v nagonsko, asocialno praznoto kupca seksa, ki pa seveda ne ostane habitualno-poslovna, pač pa zaradi same bralčeve potopitve v knjigo postane metafizična. Dopuščam, da avtor ne bi imel blage o mojih trditvah ter da je do umetnostnega spoja v tem primeru prišlo spontano. Pravzaprav se mi to glede na njegovo ustaljeno naravo zdi najverjetnejša razlaga.
Turist v četrti rdečih luči je bil Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>