Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
»Achtung Amerika!« - svoboda in enakost alla Americana (2298 bralcev)
Torek, 5. 4. 2011
Igor Bijuklič



Tema tokratne oddaje je Amerika in posebnost njene svobode. To pomeni, da nas bo zanimala in zadevala pot, po kateri je svoboda postala možna kot nujnost. Vi slabi uri bomo poizkušali odgovoriti na vprašanje, zakaj se v tako svobodni družbi, kot je ameriška, ljudje tako radi oklepajo vzvodov številnih strojev in naprav, misleč, da se v njihovem upravljanju skriva pot k edini možni svobodi tega sveta.
»ACHTUNG AMERIKA!« - SVOBODA IN ENAKOST ALLA AMERICANA

Spoštovano poslušalstvo vseh spolov, dobrodošli v nocojšnji Teoremi. Tema tokratne oddaje je Amerika in posebnost njene svobode. Ker je to obsežen pojem, ki bi nas lahko odpeljal v več smeri hkrati, bomo zadevo odprli na točki protislovja. To pomeni, da nas bo zanimala in zadevala pot, po kateri je svoboda postala možna kot nujnost. V naslednji slabi uri bomo poizkušali odgovoriti na vprašanje, zakaj se v tako svobodni družbi, kot je ameriška, ljudje tako radi oklepajo vzvodov številnih strojev in naprav, misleč, da se v njihovem upravljanju skriva pot k edini možni svobodi tega sveta.

Drugi konec te verige predstavlja večinoma prezrt paradoks, ki se v različnih kritikah mnogokrat izreka, le redkokdaj pa resno pretehta. Gre namreč za dejstvo, da so ZDA v isti sapi izredno šibka država in obenem neskončno vpliven imperij oziroma prva globalna družba. To je vrhovni dokaz o ameriški posebnosti in njenem končnem izidu za ves svet.

Tradicije ameriških političnih institucij ne moremo ne razlagati ne razumeti na evropski način. Israel Zangwill je v svoji igri Talilni lonec zapisal naslednjo vrstico: »Kaj je slava Rima in Jeruzalema, kjer so narodi in rase prihajali častit in gledati nazaj, v primerjavi s slavo Amerike, kjer so vse rase prišle, da bi delale in gledale naprej.«

Radikalno drugačna obravnava ameriških političnih institucij je nekaj, kar smo dolžni vzeti v obzir. Do kraja je treba pripoznati daljnosežnost tistega, na kar meri beseda »nuovo mondo« ali »novi svet«. Tukaj še zdaleč ne gre le za novo geografsko odkritje Evropi prej neznanega kontinenta, temveč za svet, ki se je postavljal in samorazumeval kot boljši od starega kontinenta. Evropska politična tradicija, z dogodkom francoske revolucije v ospredju, nam lahko posledično služi kvečjemu kot orientacijska točka, nikakor pa ne kot šablona, s katero bi lahko merili in posledično razumeli, razlagali in presojali to novost.

V primeru Amerike ali – bolje - ZDA smo tako venomer soočeni s soobstojem nekakšne, vsaj z evropskega vidika antagonistične dvojnosti. Na eni strani imamo izrazit fundamentalizem v pomenu nenehnega sklicevanja in vračanja k temeljem, k aktu ustanovitve in njegovim očetom, na drugi strani pa neskončno ekspanzijo v največji meri svobode, ki napreduje materialno gledano kot tehnični razvoj družbe. Evropska tradicija je vsaj do nedavnega slonela na nenehnem spopadanju, paktiranju in preseganju znotraj triade egalite, fraternite, liberte, kjer naj bi prvo lahko stalo za socializem, drugo za konzervatizem, tretje za liberalizem.

V primeru ZDA praktično nimamo nikakršnega resnejšega poizkusa, kaj šele dejanske revolucije v smeri političnega boja in prevlade ene izmed teh treh temeljnih ideoloških izhodišč. To pa še zdaleč ne pomeni, da je bil proces »revolucioniranja«, v tem primeru nekaj radikalno drugega in drugačnega, tudi dejansko izključen. Ravno nasprotno. ZDA so dežela, kjer je družbeno revolucioniranje dobilo permanentni značaj.

Vse ključne kategorije »političnega« creda ZDA od enakosti do svobode, individualizma in navsezadnje demokracije so v samih osnovah utemeljene izrazito antipolitično in proti vsakršni obliki politične avtoritete. Njihova skupna platforma so vizije trga, ki je nič manj kot pogoj za njihov obstanek in tudi rast. The Navigation Acts je dokument, ki je kolonije definiral kot vir surovin in polizdelkov za potrebe britanske manufakturne proizvodnje. Ekonomske naloge in cilj kolonialne uprave so imeli v Britaniji tipično zasebni značaj, medtem ko so bili v kolonijah javnega pomena.

Kolonialna uprava je bila pristojna, da razpolaga in razdeljuje primarne resurse. Te po značaju izrazito ekonomske zadeve so predstavljale tisto skupno ali javno mesto, kjer se še danes odvijata razredna mobilnost in izboljšanje gmotnega položaja. Zato je lahko nekaj takega kot zasebno stremljenje v gmotno boljši jutri privzelo značaj moralnega imperativa. Ameriški sen, ki pooseblja to individualno izboljševanje položaja, je po Abrahamu Lincolnu tudi »veliki princip, zavoljo katerega je bila ameriška vlada ustanovljena«.

Ameriška revolucija se je začela kot davčna revolucija. V uporu, bolj znanem kot bostonska čajanka, so uporniki, preoblečeni v Indijance, pometali s krova britanskih ladij zaboje s čajem. Tako so izrazili nestrinjanje z novimi davki. Po poti nasilja se je kolonija osamosvojila na način neodvisne ekonomske enote od politike Britanske imperialne vlade. Kasnejša konstitucija je obenem tudi poizkus, da se ta vlada ali katera koli druga oblika »vlade« ne od zunaj ne od znotraj ne more več vrniti, saj bi to naravnost pomenilo, da bi bila lahko ogrožena vzpostavljena suverenost. To je vodilo v globoko nezaupanje do vsakršne vrste politične vlade, ki se nadaljuje še danes.

Revolucionarnost ustanovitve ZDA predstavlja novi tip individualne svobode. Ta je utemeljena izključno s sredstvi ekonomskega trga, ki prvemu omogoča polno ekspanzijo. Vloga Vrhovnega sodišča, ki je eden temeljnih stebrov najbolj fundamentalne konzervativnosti še danes, je ravno institucionalno varovanje tržne vizije. Vrhovno sodišče je denimo mnoge sindikate v 19. stoletju razglasilo za nezakonite kriminalne konspiracije, ki omejujejo svobodno trgovino. Še globoko v 20. stoletje je ta institucija ovirala sprejetje zveznih zakonov, ki bi omejevali ali v celoti preprečili otroško delo.

Poglavitna vloga ameriške vlade ali bolje administracije je po Progresivni dobi postala regulacija »naravnih« ekonomskih sil. Posebnost ameriške »revolucije« in republikanizma je, da so bile nastale specifične, izrecno nepolitične inštitucije razumljene kot naravne, kot »najboljša možna oblika družbe na splošno in za vsakogar«. Posledično imamo opraviti z obliko družbe in nikakor ne z obliko države, ki sama sebe in svoje specifične inštitucije vidi naravnost kot univerzalne, ahistorične in obče človeške.

To je programski osnutek za proces globalizacije, kjer se je treba najprej vprašati, »kaj se globalizira«. Globalizira se svobodna družba z optiko, ki tržne mehanizme razume kot naravne, medtem ko je vsakršna oblika politične vladavine padla pod izumetničeno. V Ameriški Deklaraciji je enakost postavljena na način naravnega, biološkega dejstva kot posledica kreacije ali rojstva, zaradi katere se vsi rodimo enaki.

Tukaj gre za radikalno drugačno pozicijo vstopa in mesta nahajanja od denimo politične polis. Polis je umetna tvorba, postavljena s strani »polišanov« z namenom, da se v svojem območju šele omogoča isonomija ali politična enakost ljudem, ki so po naravni in mestu rojstva rojeni in ustvarjeni neenaki. Ameriška Deklaracija vzpostavi stanje, kjer posamezniku politična skupnost ni več potrebna, saj je njegova enakost kot biološko dejstvo že podarjena ob rojstvu in kot taka samoumevna tudi brez drugih in skupnega prostora. Že na tej osnovi je moč razumeti, zakaj je v ZDA koncept »razrednosti« ali združevanja v stranke, ki bi zastopale denimo delavski razred, nekaj, kar nikakor ne more najti podlage.

Tako imenovana naravna enakost med ljudmi pomeni, da si niso enaki med seboj po statusu ali pravicah, temveč da vse ljudi podobno definirajo potencialne lastnosti, zmožnosti in hotenja, podarjena ob rojstvu, ki jih ti kasneje različno unovčijo v svojih zasebnih prizadevanjih. Posledično ni več prehajanja med privatnim in javnim, temveč po rojstvu kot enak ali - bolje - enako »obdarjen« vsakdo že vstopa v družbo kot seštevek individualnih, suverenih enot in njihovih interesov.

Jefferson je sila zlahka opravil s Hobbesovo dilemo »naravnega stanja« in nenehno grožnjo redu. Njegova vizija družbe svobodnih posameznikov za razliko od Hobbesove ne potrebuje nikakršne zunanje vrhovne avtoritete ali enega Suverena preprosto zato, ker že imajo družbo postavljeno na konceptu »samo-vladanja«. Avtoriteta je že ponotranjena v pomenu individualnih sanj in vizij, katerim se sledi. Med privatnimi interesi vlada nekakšna naravna harmonija, ki lahko brez od zunaj postavljene avtoritete ali discipline »producira maksimum človeške sreče«.

To, kar stoji v ozadju Jeffersonove vizije, je moč pojasniti kot družbo svobodnih posameznikov, ki se samorealizira in deluje v skladu z zakoni trga oziroma po nekakšni Smithovi »nevidni roki«. Prirojena vrsta »nepolitične« enakosti, s katero svobodni posameznik vstopa v »stanje družbenosti«, je nekaj, kar se neizogibno nanaša na delovne zmožnosti telesa in uma. Brez teh je individualno samoizboljševanje družbenega položaja z ekonomskimi sredstvi bistveno onemogočeno. Ko Lincoln razdeljuje vsebino ameriškega sna kot družbene mobilnosti, opredeli fizično dejstvo »dveh močnih rok in srca, pripravljenega na trdo delo« kot prvi ali začetni kapital, s katerim posameznik vstopa v svet.

Ta najbolj zasebni kapital, povzet v delovni zmožnosti telesa samega, ki naj bi ga narava razmeroma pravično podeljevala, je še danes delujoči republikanski koncept, ki enakost vidi naravnost kot potenco ali drugače kot enakost možnosti. Ravno to slednje je »teoretična« podlaga za koncept »pravične tekme«, kjer je »enakost« postavljena v območje dela in nujnega. Mestoma je zadeva dobesedno prevzela obliko organizirane tekme. Ob koncu 19. stoletja so prirejali prava tekmovanja na dolge proge ali »land run«, kjer je lastnino nad novo odprtimi, še neposeljenimi področji uveljavil tisti, ki je tja prispel prvi. Tekma se je začela praviloma ob poldnevu in vsi tekmovalci so začeli na isti startni liniji.

Ta nova oblika družbene enakosti je v celoti postavljena hipotetično in posledično pomeni le nekaj takega kot ista startna črta. Koncept o »enakih možnostih« potemtakem nima ničesar opraviti z dejansko enakostjo v območju političnega prostora, temveč je le prosto lebdeča individualna predispozicija, ki svoje temelje dobesedno polaga na sanjski podlagi ameriškega sna. Ključna razsežnost sanj pa je, da se enkrat pač končajo. ZDA so verjetno eden najbolj izstopajočih primerov kolektivne deziluzije ali prebujanja iz sanj. Posebej komično pa je, da ni nikakršnih pomislekov v smeri dejstva, da nekdo sploh sanja pri belem dnevu, temveč da je neka zunanja nemoralna sila, kot so korporacije ali vlada, sanje prekinila.

»Enakost možnosti« ni politična kategorija, temveč prej nekakšna vera ali verovanje v pravične mehanizme trga, ki nagrajuje trdo delo. Zgodovina je pokazala, da v začetku zamišljena »harmoničnost« v procesu »pravične tekme« vselej potrebuje neko zunanjo instanco, ki tudi za ceno sile in nasilja vsakokrat znova vzpostavlja po definiciji majave pogoje za »enake možnosti«. Eden prvih tovrstnih posegov so nedvomno prizadevanja predsednika Lincolna, ko je napadal institucijo suženjstva in kasneje stopil v državljansko vojno v imenu idealov »družbe enakih«.

V tej vojni je bilo v samem ospredju izrazito artikulirano ravno nasprotovanje omejitvam, ki jih suženjstvo postavlja nasproti »pravični tekmi« ali z drugimi besedami svobodni konkurenci. Osvoboditev sužnjev je bila šele v drugem planu. Daleč bolj v ospredju so bili tisti že svobodni na »severu«, ki so bili zaradi zastonj delovne sile na jugu tržno nekonkurenčni. Tudi notorični egalitaristi zgodnje republike, kot je denimo Thomas Paine, so bili prepričani, da enake možnosti oziroma to, da ljudje tekmujejo kot enaki na trgu, ob nevmešavanju vlade vselej že pripeljejo tudi do enakih rezultatov in pravične razporeditve družbenega bogastva.

Posledično je vse do Progresivne dobe veljalo, da gresta logika laissez-fair in enakost rezultatov samodejno skupaj. Nekako na začetku druge polovice 19. stoletja je vzpon trustov, koncentracije lastništva v rokah peščice in socialnega darwinizma omajal zaupanje v trg kot samodejni mehanizem za vzdrževanje »naravne enakosti« med ljudmi. Zdaj se perspektiva radikalno obrne in instanca »federalne vlade« je v bistveno večji meri vpeljana kot nujnost.

Federalna vlada postane instrument, ki pa »enakosti« še zdaleč ne pripelje niti blizu območja političnega, temveč nastopi kot mehanizem urejevanja tržnih razmer, ki je poklican k bedenju nad trgom. Pojav in vpeljava nečesa takega, kot je »federalna vlada«, se na tem mestu ne zgodi od »zunaj«, temveč iz smeri centralne sredine logike svobodnega trga in svobodne družbe, ki tudi bistveno definira njen osnovni sestav.

V nadaljevanju bomo v roke vzeli še ameriški koncept o »svobodi« kot frontalni ideji celotne zgodovine ZDA. To obenem pomeni, da je ravno to tista udarna konica ali »top« izvozni artikel, ki se danes tako voljno kombinira s silo in nasiljem. Ta vseprisotni pojem svobode, ki se tako rad kaže v mnogoterih obrazih, a vselej kot absolutno dobro, je treba privezati na njegovo izhodišče.

V kolikor skušamo postaviti meje območju, kjer je zrasla in se še vedno giba »republikanska« svoboda v ZDA, je moč njeno mesto nastanka povzeti na način nasprotja. Svoboda je nekaj, kar je, stoji in se utemeljuje kot nasprotje suženjstva. Slednja kategorija je ključnega pomena, pri čemer pa je treba nujno poudariti obrat, ki doleti suženjstvo v novem veku.

Hannah Arendt poudari pomenljivo razliko, po kateri je antično suženjstvo bistveno definiralo dvoje, in sicer nahajanje v specifičnemu prostoru in element nujnosti. Drugače povedano, antično suženjstvo se vrši skoraj izključno v oikos, v ekonomiji gospodinjstva, tamkajšnje delo izrecno sledi zgolj nujnosti zagotavljanja in obnavljanja osnovnih življenjskih pogojev bivanja. Ključni presežek ali dodana vrednost novoveškega suženjskega dela pa je proizvajanje ekonomske presežne vrednosti ali drugače družbene blaginje, kar obenem bistveno definira tudi kolonialne ekonomije.

Ameriško revolucijo in njeno dominantno dikcijo boja za neodvisnost je pomenljivo spremljala še ena dodatna, a nič manj eksplicitno postavljena dimenzija. Ta dimenzija je bila artikulirana kot boj ameriških kolonov proti zasužnjevanju s strani Britanske krone, po kateri je, paradoksalno, samim lastnikom sužnjev grozilo suženjstvo. Jefferson, ki je bil lastnik približno dvesto sužnjev, je večkrat poudaril, da je ravno grožnja z zasužnjevanjem botrovala temu, da je zapustil z njegove strani tako opevano idilo kmečkega življenja in dejavno stopil v politiko in boj za neodvisnost.

Povsem očitno je, da pod fokus te optike niti približno niso padli afriški sužnji, temveč lastniki njihovega dela ali tisti, ki so bili lastniki svojega lastnega. To pa zato, ker so britanske trgovinske uredbe od davkov do samovoljnega določanja cen surovin omejevale svobodno razpolaganje z rezultati dela, vključno s suženjskim. Dejstvo, da je bila ekonomija kolonije obdavčena brez njihove lastne privolitve, je obenem že pomenilo, da se nahajajo v območju suženjstva. Ker je bila svoboda postavljena znotraj kategorije novoveškega suženjstva in posledično razumljena kot njegov notranji antipod, se je po definiciji sicer znašla na drugi strani. To pomeni, da je padla v območje dela, ekonomije, trgovine in proizvajanja presežne vrednosti.

Meja med suženjstvom in svobodo je določena z nečim takim kot »avtonomijo« znotraj nujnega ali drugače rečeno znotraj delovnega procesa in proizvodne ekonomije. Hannah Arendt v svoji kritiki Marxa izpostavlja ravno to transformacijo dela, ki je bilo v moderni dobi »povzdignjeno kot izražanje človekove pozitivne svobode, svobode produktivnosti«, kar posledično prinese paradoks, da se nujnost začne predstavljati kot svoboda, ki zaradi svoje nove podlage v delu in proizvajanju nima več meja.

Svoboda se ni formulirala kot svoboda od nujnosti, kot je bilo to denimo v antiki, temveč kot svoboda znotraj nujnosti. Ravno zaradi te nove podlage v proizvajanju je čez slabo stoletje padla v krizo na točki lastnega, notranjega protislovja. Treba je upoštevati dejstvo, da je le del zveznih držav na everu postopoma ukinil suženjstvo, medtem ko je na pretežno agrarnemu jugu ostalo in obenem grozilo, da se bo širilo v novoustanovljenih državah srednjega zahoda. Še leta 1857 Vrhovno sodišče dosodi, da je v pravicah svobode vsebovano tudi svobodno posedovanje lastnine, v tem primeru sužnjev.

Protislovje, ki je posledično vzniknilo, je bil izrazito notranji konflikt, in sicer med suženjskim in svobodnim delom. Slednje je imelo težišče na industrijskem severu in ravno tam je veljalo prepričanje, da dejstvo suženjstva ogroža svobodo in »enake možnosti«. Abraham Lincoln je bil prepričan, da suženjstvo uničuje nič manj kot »ameriški sen« belcev samih. Prepreka za »enake možnosti« kot izhodiščno idejo družbenega tekmovanja, je vsebovana v preprostem dejstvu, da je suženjska ekonomija z zastonj delovno silo vzpostavljala asimetralno razmerje. Po tem razmerju je vsaka oblika svobodnega dela, torej svobodnega gibanja na trgu delovne sile na eni strani in svobodnega najemanja delovne sile na drugi, že a priori nekonkurenčna.

Lincoln ni po naključju postal centralna figura politike ZDA, saj je še danes viden kot rešitelj Unije. Ravno Secesijska vojna je botrovala dejstvu, da imamo danes ene ZDA, čeprav je takrat resno grozilo, da bo prišlo do ločitve in razvoja dveh, industrijske na severu in ene agrarne ter sužnjelastniške na jugu. Lincoln ni po naključju povezoval rešitve Unije, torej odprave suženjstva z nadaljnjim obstojem in širitvijo »ameriškega sna«.

»Ideologija svobodnega dela« je po zmagi severa utrdila svoj status univerzalnega dobrega. Ključna razsežnost te nove univerzalnosti prinese, da nekaj takega, kot je »svobodno delo«, lahko nemoteno funkcionira le, v kolikor je naravnano na celoto. Ta oblika svobode, vključno z vero vanjo, je samodejno destabilizirana v trenutku, ko ima ob sebi nekaj takega, kot je nesvoboda v pomenu »nesvobodnega dela«, ki že iz sistemskega vidika ruši in sprevrača »samourejevalne« zakone ponudbe in povpraševanja na trgu delovne sile.

Osvobojeni sužnji so potemtakem padli v območje trga »svobodnega dela«, še zdaleč pa niso padli v območje kakršne koli enakosti in posledično tudi v »enake možnosti« ne. Martin Luther King je neomajno zatrjeval, da je svoboda brez enakosti le nadaljevanje suženjstva z drugimi sredstvi. Tudi stoletje po aboliciji suženjstva so bili emancipativni napori afroameričanov, ki so zahtevali predvsem enakost in enakopravnost, deležni velikih nasprotovanj. Tista stran nasprotnikov, ki se političnega gibanja afroameričanov ni lotila z nasiljem, jim je topoglavo očitala nehvaležnost za podarjeno svobodo in nespoštovanje belih žrtev, ki so bile zanjo potrebne.

Lincoln je na več mestih eksplicitno poudaril, da namen emancipacije sužnjev ni bila nikakršna enakost, saj je nekaj takega podobno »nesmislu«. Če je šlo za kakšno enakost, je bila to pravica, da se je osvobojeni »hranil s kruhom, ki ga je zaslužil s svojim lastnim delom«. Ni naključje, da je bil proces abolicije suženjstva pospremljen z utemeljitvijo, ki nakazuje, na čigavi strani so »sanje« doživele dejansko emancipacijo: »Ko smo sužnjem dali svobodo, smo svobodo zagotovili že svobodnim«.

Tovrstno Lincolnovo stališče ni nikakor mimobežne narave, temveč naravnost sovpade z dejstvom, da je njegova stranka v letih po njegovi smrti postala »stranka poslovnega sveta in utelešenje korporativne Amerike«. Kot smo že prej nakazali, je ravno širitev svobode navzven v pomenu »svobodnega dela« ali kasneje »svobodnega trga« tisti proces, ki šele vzpostavlja in omogoča obstoj to vrste svobode in njeno posedovanje že svobodnim.

Ključni del pa je vsebovan v njenem presežku in v nadaljevanju samih pogojev za njeno množenje. Svobodno delo je namreč tista izhodiščna platforma za množenje lastnine in akumulacije vrednosti, ki je njena prva in poglavitna konsekvenca. Iz tega vidika ne moremo današnje neomajne samozaverovanosti ZDA kot prinašalke »svobode« vsem »nesvobodnim«, pa čeprav s pomočjo vojaške sile, nikakor spraviti pod streho nekakšnega nesebičnega človekoljubja, temveč jo moramo razumeti naravnost kot nujnost samega preživetja ideje »svobode«.

Retoriko Busha mlajšega je moč lahkotno zasmehovati samo ob naivni predpostavki, da ta govori o nekakšni politični svobodi, ki je zgolj krinka za tiste prave in skrite cilje v ozadju, za katere gre v osnovi pri vsaki »akciji«. Takoj, ko predpostavimo, da vsaka beseda o svobodi iz njegovih ust niti približno ne cilja na »politično«, temveč na svobodno družbo, na svoboden trg, na pravične priložnosti in tako naprej, nam postane jasno, da je razlika med izrečenim in storjenim bistveno manjša.

Tisto, kar je bilo na način ideje postavljeno kot univerzalno dobro, na način upanja za celotno človeštvo ima vselej nek partikularni center, iz katerega se je širilo in v katerega je navsezadnje pritekalo nazaj.








Komentarji
komentiraj >>