Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
IMELDA MAY: Mayhem (Decca, 2010) (ponovitev 16. 4. 2011 ob 00.30) (1644 bralcev)
Sobota, 9. 4. 2011
Skabina



Najprelestnejši - tako vokalno, kot vizualno - irski izvoz trenutno, Imelda May, z svojim novim albumom Mayhem pluje na vrtinčastih vodah rockabillija, countryja in jazza. (v celoti!)
* Ko pomisliš na Irsko, se ti verjetno najprej prikaže pred očmi zelena barva, Guinness ali leprekon, v ušesih pa zazveni kakšen jig, Thin Lizzy ali njen največji glasbeni izvoz U2. Seveda je Irska precej več kot to. Delček tega »več« je tudi Imelda May, ne sicer tako komercialno uspešna kot nekateri njeni sonarodnjaki, zato pa zagotovo veliko lepša na pogled in tudi posluh.

Danes šestintridesetletna Imelda na irski glasbeni sceni ni novinka. Osvajati jo je začela že kot šestnajstletnica, čeprav je do pravega preboja prišla šele leta 2008 z albumom Love Tattoo, ki jo je dvignil do prvega mesta na domačih lestvicah. Edinstvena mešanica rockabillyja, bluesa, jazza in countryja pa se ni usedla v srce in uho samo sonarodnjakom, temveč tudi velikim imenom, kot sta Jools Holland in Jeff Beck, ki sta Imeldo povabila k sodelovanju. Z Joolsom je s svojo druščino že kar nekajkrat ogrevala občinstvo, z Jeffom pa je poleg turneje po Ameriki in nastopa v čast Lesu Paulu na dvainpetdesetih Grammyjih posnela še tri komade za njegov novi album in se v kar nekaj komadih pojavila na njegovem letos izdanem živem albumu Rock'n'roll party. Na njem je kar nekajkrat zaslediti tudi njenega moža in kitarista njenega spremljevalnega benda Darella Highama, ki velja za enega najboljših britanskih rockabilly kitaristov.

Imelda je vsestranska glasbenica. Ne samo da večino pesmi napiše in aranžira sama, svoje albume tudi producira in miksa, in to kljub temu da ji je založba za album Mayhem hotela podtakniti neka velika imena glasbene produkcije. Uprla se je, prav tako kot takrat, ko so ji namignili, da bi morda zamenjala stil oblačenja, hoteli iz nje narediti komercialno uspešnico in ji predlagali, naj zamenja bend - bend, s katerim je imela precej srečno roko in s katerim se več kot očitno dobro razume tako v glasbi kakor izven nje. Da je prava »faca« z dušo in telesom pri tem, kar dela, kaže tudi dejstvo, da je založbo spravila v šok, ko se je Mayhem odločila posneti v šestnajstkanalnem analognem studiu, ki se nahaja v nekdanji kravji štali, in se ni pustila prepričati v nič drugega.

Mayhem je album, ki utrjuje Imeldino pot med zvezde. Vprašanje je med katere zvezde, kajti kljub temu da velja Imelda za rockabilly izvajalko, je ta opis nezadosten. Vendar ne bomo dlakocepili. Je že res, da njeno delovanje temelji na rockabillyju, vendar se ne ustavi le pri njem. Njeni albumi – še posebej zadnja dva - so eklektičen skupek pesmi, ki gredo od srce parajočih balad prek jazzy burlesknih napevov, od izletov v country do divjih rokenrol himen, vse skupaj pa povezuje njen čudoviti glas, ki je tako kot njene pesmi najrazličnejših barv in jakosti.

Mayhem ponuja Imeldo takšno, kot smo je že navajeni, z rahlo močnejšim korakom v ameriško roots glasbo in country, kar je morda posledica njenega osvajanja ameriškega terena. Zaznati je tudi večjo prisotnost kabereta, ki bi znal biti posledica njenega stalnega angažmaja v burlesknem klubu kontrabasista Ala. Prav Al je tisti, ki mu je tako kot na albumu Love tattoo zaupano ustvarjanje prvega vtisa in uvodni takt v album v komadu Pull the rug, s katerim Imelda poslušalcu poskuša spodnesti tla pod nogami, tako kot jih nekdo njej v pesmi sami. Če ji ne uspe že s prvim komadom, ji zagotovo v nadaljevanju, ko v kombinaciji z odlično Darellovo kitaro, armstrongovsko trobento in poganjajočo ritem sekcijo, ob dodatku irskega tradicionalnega bobna bodhrana, preizkuša meje svojega glasu. Verjamem, da bo razlog, zaradi katerega spodnese tla tebi, poslušalec, veliko bolj prijeten, kot je tisti v uvodni pesmi, s katero nas Imelda popelje še na eno pot. To je pot osebne izkušnje, ki se vrti okoli dogajanja v njenem življenju in ljubezni do moža Darella, ki ji vrača z edino svojo pesmijo na albumu – Eternity, ter domišljije, za katero pa lahko vsakdo najde vzporednico tudi v svojem življenju.

pripravila sKabina



Komentarji
komentiraj >>