Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RENČEČE BOŽANSTVO - FLEKSIBILNOST (2200 bralcev)
Torek, 12. 4. 2011
Boris V.



Smisel Zakona o malem delu ni odprava anomalij koncepta študentskega dela, prav tako ne omogočiti upokojencem in brezposelnim, da nekje delajo. To lahko namreč počnejo že sedaj preko podjemnih ali avtorskih pogodb. Rdeča nit tega, sedaj padlega, zakona je bila predvsem njeno božanstvo Fleksibilnost. O boginja Fleksibilnost, častimo te, verujemo vate, le ti nas lahko odrešiš muk brezposelnosti in nekonkurenčnosti. A kot vsako božanstvo ima tudi ta svojega stvarnika - dizajnerja, če hočete - in svoje vernike.


80 proti 20. Tako v odstotkih zveni boleč poraz koalicije na nedeljskem referendumu o zakonu o malem delu. Glasovi proti vladi ali proti ukrepom v zakonu? Pomenljivi so odzivi dveh glavnih protagonistov te zgodbe, premierja Pahorja in ministra za delo Svetlika. Prvi, oh, kako rad posluša odločen zven lastnega glasu, je dejal, da je treba priznati poraz, da je treba brez sprenevedanj ugotoviti, da je šlo tudi za glas proti vladi ter da je potrebno to upoštevati. Kako namerava premier to upoštevati, še ni jasno. A do tega še pridemo. Ivan Svetlik pa je izjavil, da se ljudje očitno ne zavedajo pomena reform in da bo treba vložiti še več v ozaveščenost ljudi, da brez reform ni dobre prihodnosti za vse nas. Ivan očitno ni pomislil, da je morda ravno rezultat zadnjega referenduma znak, da se ljudje še kako zavedajo pomena predlaganih ukrepov.

Je bil torej to odločen ne zgolj temu zakonu ali vladi nasploh? Glede na to, da so proti agitirali tudi v večjem delu opozicije, najbolj glasna je bila SDS, se da reči, da je del volivcev glasoval proti uveljavitvi zakona, ker ne prenesejo barve te vlade in ji hočejo prizadejati čim več udarcev. To je verjetno povsem točno. A na drugi strani so sindikati in študenti, pa tudi študentski servisi. Ti so bili proti najprej iz drugih razlogov. Študenti so izpostavljali problematiko štipendij in opozarjali, da dokler teh ne bo dovolj za vse študente, ki jih potrebujejo, te populacije ne moremo kar tako prepustiti običajnim zakonitostim trga dela. O interesih študentskih servisov ne bomo zgubljali besed, dodajmo pa še stališča sindikatov.

Ti so opozarjali na glavni smisel tega zakona. In ta ni odprava anomalij koncepta študentskega dela, prav tako ne omogočiti upokojencem in brezposelnim, da nekje delajo. To lahko namreč počnejo že sedaj preko podjemnih ali avtorskih pogodb. Rdeča nit tega, sedaj padlega, zakona je bila predvsem njeno božanstvo Fleksibilnost. O boginja Fleksibilnost, častimo te, verujemo vate, le ti nas lahko odrešiš muk brezposelnosti in nekonkurenčnosti. A kot vsako božanstvo ima tudi ta svojega stvarnika - dizajnerja, če hočete - in svoje vernike. Verniki so seveda na položajih formalne oblasti, tako v poziciji kot opoziciji - ne delajmo si utvar - njen stvarnik pa je Kapital, ki je skozi usta delodajalcev artikuliral to idejo prožnosti. Pri tem je treba pojasniti, da morajo biti prožni le delavci, delodajalci pa medtem lahko ohranjajo togo držo v sedlu.

Kaj je torej bistvo malega dela? Malo delo omogoča zaposlitev pod določeno mejo ur oziroma zaslužka z nizko obremenitvijo za delodajalce. Zato so bili ti tako navdušeni nad zakonom. Sindikati so opozarjali, da bi malo delo izpodrivalo bolj stabilne oblike zaposlitve, ministrstvo za delo pa je trdilo, da se to ne bi moglo zgoditi, ker je v zakonu določeno število ur, ki se jih lahko za podjetje opravi prek malega dela, poleg tega pa je omejeno število tako imenovanih malih delavcev, ki bi jih lahko podjetje najelo. To naj bi preprečevalo razmah malega dela na račun rednih zaposlitev, a v Nemčiji, recimo, kjer tudi poznajo tako obliko dela, so s časom omejitev glede števila ur umaknili.

Za osebo, ki bi opravljala malo delo, sledeče civilizacijske pridobitve ne bi obstajale: odpravnine, odpovedni roki, regres, plačani prevoz na delo, bolniška, malica. Res, tudi sedanje študentsko delo ali delo preko prej omenjenih pogodb tega ne omogoča, a to ne pomeni, da se mora država s tem sprijazniti in to uzakoniti, ampak mora iskati boljše rešitve. Medtem ko postaja boleče očitno, da vsa ta prožnost, ki obstaja že danes, povzroča le stres, nesigurnost in strah med delavci ter nasmeške na tolstih obrazih - ja, moramo jih tako označiti - kapitalistov, bi razumen človek pomislil, da moramo stopiti v drugo smer. V smer, kjer gospodarska rast in konkurenčnost nista bistvo našega obstoja in kjer ocene bonitetnih hiš niso zadosten razlog za krčenje obstoječih pravic. Medtem ko sindikati opozarjajo, da je zaposlitev za nedoločen čas v primerjavi s tistimi za določen iz leta v leto manj, vlada meni, da so tudi zaposlitve za določen čas prehudo breme za delodajalce.

Kaj namreč delodajalci konstantno ponavljajo? „Preveč smo obremenjeni. Mi bi dali delo, ampak ga ne moremo, država nas duši". In premier Pahor je ta perverzno ciničen pogled na svet popolnoma ponotranjil. Kaj je namreč njegova glavna strateška rešitev za zmanjšanje brezposelnosti? Pahor s popolnoma pokeraškim obrazom javnosti prodaja tezo, da moramo delodajalcem omogočiti lažje odpuščanje, da bodo lahko oni potem tudi lažje zaposlovali. Ne bomo se ustavili na navideznem paradoksu te misli, ampak se vprašajmo, kaj to pomeni. Fleksibilnost, seveda. Delodajalcem moramo dati proste roke pri upravljanju z delavci. Ko te potrebuje, te najame - brez pravic, seveda, razen plačila, pa še to ni več zagotovljeno - ko te ne potrebuje več, te odpusti. In spet si brez pravic. Takšno ureditev zahtevajo delodajalci in edino takšno ureditev lahko misli vlada.

Postavimo torej vse v kontekst. Vlada - in to po imenu najbolj socialdemokratska - nas s trepljanjem delodajalcev prepričuje, da je Kapital edina relevantna logika v današnjem svetu in mu moramo vsi služiti. Za vsako ceno. Pod ceno. Se spomnite dviga minimalne plače? Vlada se s tem ukrepom hvali, a pozabi dodati, da je najprej močno nasprotovala, delodajalci pa so svarili pred kolapsom gospodarstva. Pahor se je ponosno tolkel po prsih, ko je oznanjal, da je Sloveniji uspel veliki met, in sicer članstvo v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj, OECD. Naposled. Kaj pa ima Slovenija od tega, razen plačevanja nekajmilijonske letne članarine? Koristne analize vodstva organizacije, seveda, kot je ta predsednika odbora za ekonomske in razvojne preglede pri OECD, Williama Whitea, ki je na februarskem obisku Slovenije dejal, da si z dvigom minimalne plače vsekakor nismo naredili usluge. Dodajmo, da je minimalna plača tudi po lanskem dvigu še vedno nižja od praga tveganja revščine, a je za OECD po njenih lastnih ocenah dvig minimalne plače kljub temu težko razumljiv. Kar je povsem razumljivo. Njih zanima namreč gospodarska rast, ne družbena korist. To zadnje se v kuloarjih te organizacije uporablja verjetno kot žaljivka ali smešnica.

Delodajalci so ostali trdno v sedlu tudi ob pobudi, da bi se z zakonom določila delitev dobička med vse zaposlene. Ta, četudi zgolj kozmetičen popravek sedanje situacije popolne alienacije med trudom, ki ga delavec vloži, in rezultatom tega truda, je bil s strani poslancev Državnega zbora lani seveda zavrnjen.

Morda pa zavrnitev malega dela le ni bil glas proti vladi, kot to poudarja Pahor. Morda so pa državljani naposled le prepoznali igro, ki jo vlada igra. Morda so ljudje, v nasprotju s tem, kar meni minister Svetlik, zelo dobro prepoznali pomen ponujenih reform, tistih, ki še pridejo na vrsto za referendum in tistih, ki so že občutile voljo ljudi. Bo Pahor slednjo upošteval, kot je obljubil? To lahko naredi preprosto tako, da si zakrije ušesa, ko bodo hijene iz OECD-ja ob spodbujanju domačih delodajalcev začele ponovno renčati.

Komentiral je Boris.



Komentarji
komentiraj >>