V Galeriji Škuc se hrvaški umetnik Igor Eškinja v instalaciji »The Near and the Elsewhere« poigrava z našo percepcijo zaznave. Zidne tapete, ki jih mestoma razkrajajo bele črte, ustvarjajo videz resničnih objektov. Polnost oblik in vsebine se razkrijeta le za hip, v drugem trenutku spet lepimo obraz na dvodimenzionalno steno. Kot bi se želeli prepričati, da je bilo tisto prej le plod imaginacije in se vendarle nismo ujeli na naivno past.
V galeriji Škuc se hrvaški umetnik Igor Eškinja v instalaciji The Near and the Elsewhere poigrava z našo percepcijo zaznave. Zidne tapete, ki jih mestoma razkrajajo bele črte, ustvarjajo videz resničnih objektov. Polnost oblik in vsebine se razkrijeta le za hip, v drugem trenutku spet lepimo obraz na dvodimenzionalno steno. Kot bi se želeli prepričati, da je bilo tisto prej le plod imaginacije in se vendarle nismo ujeli na naivno past. Učinek je podoben tistim starim hrapavim razglednicam, ki so nas v otroških letih navduševale z vpogledom v tridimenzionalni pisani svet živali.
Instalacija, ki jo je avtor pripravil za galerijo Škuc in slovensko javnost, sledi logiki njegovih preteklih projektov. Iz cenenega lepilnega traku, električnih žic, pometenega prahu je dosegel podobne vizualne prebliske - aluzijo na realne predmete, kot so mestne luči, bazen, meščanska preproga. Prav s to premestitvijo v galerijski prostor in realnim učinkom, ki so ga le-ti ustvarjali in hkrati izničevali, so se znašli v nekem vmesnem prostoru bivanja in nebivanja.
V instalaciji The Near and the Elsewhere se ponovno dovrši premestitev. Mestno okolje pronica skozi galerijske stene in vseskozi ostaja ujeto v primežu tapet, ki s svojimi vzorci spomnijo na lično dekoriran meščanski salon. Z izpraznjenim mestom - belimi črtami zarezanimi v tapeto, se gledalcu z delom njegove imaginacije za hip pokažejo prostori sodobnega socialnega agregata.
S spojitvijo dveh tako različnih si pozicij, prilepljenih eno čez drug, se odstre relativnost preteklih in sodobnih pomenov. Nekoč nepogrešljiv dekorativni element je danes lahko le še okrušek, ozadje za nekaj pomembnejšega. Slednje pa je upodobljeno s praznimi črtami, izvotljenim skeletom, s čimer njihova pomembnost izgublja na vrednosti. Preteklo in sedanje tako v instalaciji postaneta izpraznjena pomenov.
Luščenje in izvotljenost pomenov sta potencirana, s tem ko vzorec bidermajerskega cvetja mestoma prerašča gozdna podrast in plevel. Slednji prodira tudi v sodobna mesta, kjer trdoživo omadežuje čista naselja, se razrašča čez prosojne mestne prebivalce, ki se gibajo po banalnih krajih brez simbolne vrednosti in lastne zgodovine.
Avtorjevi prostori postanejo prostori krasnega novega sveta, kjer ni prostora za razpoke, lapsuse in umazanijo. Tako se zdi, da je plevel, ki razrašča in razkraja pomen meščanskega 19. stoletja, kot tudi odtujenega posameznika sodobnosti, razumljen kot rešilna bilka, edina hrapava površina. Razsrediščeni individuum lahko namreč biva le še na ne-krajih, gladkih marmornih ploščicah in cestnem asfaltu. Tam, kjer ni korenin, kjer bi se ustalil in ukoreninil svoje bivanje. Ravno to ga v nekem smislu dela neizmerno krhkega.
Značaj sodobnega brkljača, ki si vsak dan znova sestavi svojo raztrgano identiteto, Eškinja poudari s tem, ko ga postavi na prehodna mesta, nakupovalna središča, letališče. Mesta, ki nas odtujujejo od nas samih, kjer smo in hkrati nismo, kot je zapisala kustosinja Sonja Zavrtanik. To nepripadnost nikomur avtor stopnjuje v zadnji sobi. Z vizualno aluzijo na carinske kabine pristanišča v Reki ozavesti cone, nezamejene z nacionalnostjo, tako rekoč nikogaršnja zemlja.
Na razkrajanje horizonta naroda, brisanje njegovih meja opozarja Rastko Močnik. Za vse bolj preperelo vlogo naroda, kjer je v krizi sama družbena vez, išče zamenjavo v identitetnih skupinah. Te pripadnike globalne vasi Eškinja s praznimi polji, ki ustvarjajo vizijo realnega prostora izprazni, postavi na prepih, kjer je najlažje obstajati brez napora. Brez kakršnekoli zamejitve – osebne ali nacionalne.
Potovanje po vseh teh poteh se zaključi v metaforičnem zavetju doma. V prostorski instalaciji nas namizna svetilka želi odtegniti od vseh teh ne-krajev, nas rehabilitirati in ponovno sestaviti v celoto, kar pa zopet spodleti. Sodobni človek je namreč obsojen na fragmentiranost in obremenjenostjo s sestavljanjem samega sebe, ki jo povzroči in zahteva odvisnosti od trga v vseh dimenzijah življenja.
Poskus zaceljenja dela v celoto, na katerega opomni kustosinja, tako prav nenavadno ostaja v primežu sodobne pripovedi osredotočene na izrednega posameznika, kjer ni prostora za razglabljanje o širših družbenih vprašanjih. Sami se namreč v galeriji ukvarjamo zgolj s trganjem plevela z naših pleč, ki edina ostajajo v središču pozornosti. Pogled ostaja usmerjen v nas same.
Razstava The Near and the Elsewhere v zavest prikliče, da umetniškega dela ne moremo več brati brez spremljevalnega teksta, ki konstruira pomene. Slednji pa se na trenutke zdijo od umetnika oddvojeni, njegovemu delu nelastni, nanj nasilno prilepljeni. Instalacija Eškinje deluje predvsem na ravni igranja z našo percepcijo, je estetsko vizualne narave. Soočenje s to napetostjo pokaže na prepad, ob katerega velikokrat trčimo v stiku z umetniškim delom in pomeni, ki jih spletajo kustosi in pisci. Pokaže na past, v katero se je najverjetneje ujela tudi avtorica tega besedila.
Kako naj se torej soočamo s to dvojnostjo? V upanju, da ne zapademo v brezizhodni nihilizem, si še naprej izmišljamo in lepimo pomene, kjer jih ni. Zgolj zato, da za hip zapolnimo manko, ki izhaja iz neznosne izpraznjenosti in bleščavosti tega sveta. Prilepljenosti na gladka tla. Zemeljsko se ne pretvarja več v metafizično, simbolno, brezčasno. Vsak si v svoj žep zato spravlja izmišljene pomene in kolikor toliko strpno postopa po pluralnosti jezikovnih diskurzov.
Z relativnostjo pomenov se je borila Zora.
Komentarji
komentiraj >>