Na prvi dan tega poletnega aprila se je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje zgodila konferenca z zagonetnim naslovom Ne več, ne manj. Njena ambicija je bila visokoleteča, saj je bilo srečanje arhitektov in v arhitekturo zrečih teoretikov namenjeno raziskovanju manevrskega prostora arhitekturne prakse. Zakaj tokrat Fakulteti za arhitekturo, Zavodu ARK, organizaciji Textbild in Muzeju za arhitekturo ni uspelo stopiti niti v senco navala navdušenja iz konference Naslednji korak: projekt arhitektura?
Na prvi dan tega poletnega aprila se je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje zgodila konferenca z zagonetnim naslovom Ne več ne manj. Njena ambicija je bila visokoleteča, saj je bilo srečanje arhitektov in v arhitekturo zrečih teoretikov namenjeno raziskovanju manevrskega prostora sodobne arhitekturne prakse. Štirje mednarodni arhitekti in arhitekturni teoretik pa se do konca srečanja niso uspeli zediniti, kaj je ta ne več ne manj v umetnosti in praksi grajenja. Zakaj tokrat Fakulteti za arhitekturo, Zavodu ARK, organizaciji Textbild in Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ni uspelo stopiti niti v senco navala navdušenja iz konference Naslednji korak: projekt arhitektura iz leta 2009, ki naj bi jo to aprilsko srečanje po dveh letih nadaljevalo?
Konceptualno sta konferenco Ne več ne manj podprla in tudi vodila Ilka in Andreas Ruby iz Berlinsko osnovane organizacije textbild. Izhodiščno naj bi konferenca odgovarjala na vprašanje, kako lahko postane arhitektura operativna in kako lahko začne delovati. Z odgovori na ta vprašanja naj bi prišli do spoznanja, kako naj se arhitektura po tej 15-letni krizi, ki jo zaznamujejo nov dizajn in tehnike za njeno realizacijo, premakne naprej v neko novo rojstvo. Konceptualno naj bi se torej srečanje obračalo k samem sržu paradoksnega položaja sodobne arhitekture, ko ta na eni strani preveč proizvaja in se sooča z izgorevanjem, po drugi strani pa se premalo družbeno angažira. Če pogledamo na hitro, se torej zdi izhodišče tokratnega srečanja smiselno nadaljevanje pred dvema letoma uresničene konference Naslednji korak: arhitektura, ki je spraševala po kritični osti arhitekture.
Ilka in Andreas Ruby sta medse poklicala praktike in teoretika, ki naj bi na ta vprašanja zadovoljivo odgovarjala. V Ljubljano sta povabila Jacoba van Rijsa iz nizozemskega biroja MVRDV, Marka Leeja iz biroja Johnstonmarklee iz Los Angelesa, Simona Hartmanna iz Švicarskega biroja HHF, Jörga Leeserja iz biroja BeL iz Kölna in Philipa Ursprunga, predstojnika Oddelka za zgodovino in teorijo arhitekture iz Züricha.
Tuji arhitekti z zvenečimi nagradami, zavidljivimi lokacijami z realiziranimi projekti, ki se raztezajo od Kitajske do Italije, od Mehike do Nizozemske, pa so na konferenco prišli predvsem pokazat svoje projekte. Z lepimi fotografijami in prijetnimi zgodbami so zabavali kar številno občinstvo, v katerem so prevladovali študentje, med njimi pa so se tu pa tam skrivali bolj in manj renomirani slovenski arhitekti. Medtem ko se je ameriški arhitekt Mark Lee s fotografijami svojih hiš sprehajal od Kalifornije, Kitajske, Michigana do Argentine, Mongolije in Ženeve, pa ni bilo mogoče spregledati naključja, da gre venomer za eno in isto hišo, ki se skoraj brezkompromisno seli iz enega okolja v drugo. Seveda se pri tem nekoliko spremeni, ampak koncept hiše, kjer se fasada gladko nadaljuje v streho, in svoj volumen gradi z odprtinami, se je kot hišica iz lego kock mirno zgradila po celotnem globusu. Ali je to ta ne več ne manj, ki so ga iskali organizatorji? Ali je to ta presežek kriznega časa, ki naj bi navdihoval novo generacijo za ustvarjanje svojih sanj sedaj, ko se sedanja generacija umika v ozadje, kot se je na začetku izrazil dekan Fakultete za arhitekturo, prof. Gabrijelčič?
Ko je Simon Hartman iz Basla lepil ene sličice na druge in bil pri svojem predavanju pri dejanju odgovorov veliko bolj praktičen in finančno konkreten, je kot vrhunec svoje kariere prikazal modno hišo v Berlinu, ki bi ji le stežka nalepili konceptualno oznako Ne več ne manj. Enostavno bi lahko mondeni modni hiši s kričeče zelenimi betonskimi senčniki rekli veliko preveč. Po drugi strani Nizozemec Jacob van Rijs z idejami svojega biroja jezi sosede po Holandiji, vendar paradigmatsko gradi jasno likovno in arhitekturno sliko razpoznavnih barvnih stavb, ki so namenjene raziskovanju in bivanjskemu užitku v preprostem. Hiše, ki se umeščajo v topos krajine ali pa jo z ostrim rezom grajenja razlike še bolj poudarijo, so zmogle pripreti vrata do tako široko in zato mlačno zastavljenega izhodišča tokratnega arhitekturnega srečanja.
Če smo tokratno konferenco Ne več ne manj zapustili z grenkim priokusom arhitekturne izložbe, ki ne zmore ponoviti megalomanskosti Orisovih dnevov v Zagrebu, kjer se letno zbirajo pravi arhitekturni inovatorji in pritegnejo množico tisočih poslušalcev, smo grenak priokus gojili tudi zato, ker je druga izvedba serijskih MAO debat izzvenela kot konceptualno prazna in vsebinsko pusta. Tako kot takrat, ko smo ob vabilu dvignili obrvi, saj nismo vedeli, o čem bo šla tu beseda in če bo to nemara res nadaljevanje gostovanja Kennetha Framptona iz leta 2009, ki je konferenci Naslednji korak: projekt Arhitektura tako artikulirano nastopil proti ikonoklastični arhitekturi, tako ob odhodu iz Fužinskega gradu nismo mogli skriti razočaranja, da se je tokratno srečanje prelevilo le v bledo senco takratnega zbora v Cankarjevem domu. Tako torej skomignemo z rameni in polagamo upe na tiste, ki so se takrat potrudili v smeri, da je tudi slovensko občinstvo razvajalo svoja ušesa z artikuliranimi prispevki, ki ostanejo v mislih še dolgo potem, ko se dvorana po zatohlem zraku razkadi in vanjo zaveje svež vetrc.
Ne več ne manj je zaman iskala Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >>