»Če ne gre Janez na goro, pride pa gora k Janezu,« bi se lahko glasil rek, ko gre za letos že ljubilejni Festival gorniškega filma Domžale. Imenu navkljub se je festival dogajal v Ljubljani, natančneje v Cankarjevem domu. Za spremembo ta v času festivala ni poln gospodičen v visokih petkah in kostimih, še manj pa resnobnih možakarjev v smokingih. Ne, v času tega festivala Cankarjev dom preplavijo sproščeni obrazi v živih softshellih in trdnim stiskom rok s katerimi navadno objemajo male oprimke v steni.
»Če ne gre Janez na goro, pride pa gora k Janezu,« bi se lahko glasil rek, ko gre za letos že jubilejni Festival gorniškega filma Domžale. Imenu navkljub se je festival dogajal v Ljubljani, natančneje v Cankarjevem domu. Za spremembo ta v času festivala ni poln gospodičen v visokih petkah in kostimih, še manj pa resnobnih možakarjev v smokingih. Ne, v času tega festivala Cankarjev dom preplavijo sproščeni obrazi v živih softshellih in trdnim stiskom rok, s katerimi navadno objemajo male oprimke v steni.
Obiskovalci smo si lahko v štirih dneh ogledali za 32 ur najrazličnejših filmov iz sveta alpinizma, gorništva, varstva narave in kulturne dediščine. Festival si je v petih letih nabral sloves nepretencioznih in iskrenih pripovedi, ki bodisi v igrani ali dokumentarni formi pripovedujejo zgodbe o gorskih svetovih. Poleg filmov so v času festivala potekale tudi razstave in okrogle mize.
Letošnje leto je znova postreglo z izjemnimi filmi. Izpostaviti velja predvsem Potovanje na konec zime, ki na prečudovit način prikazuje življenje najrazličnejših živali, ki živijo v nepopustljivem gorskem svetu. Film je poln dih jemajočih prizorov, ki nas opomnijo tako na božansko podobo gora kot tudi na njihovo neizprosnost. Umetnina je med drugim prepričala tudi strokovno žirijo, ki ji je podelila glavno nagrado.
Toda večji fenomen festivala je bil gotovo slovenski film Sfinga. Dobitnik nagrade občinstva je nase opozarjal pravzaprav že vseskozi s stalno medijsko prisotnostjo in tudi s ponovno izdajo knjige z istim imenom. Za kaj pravzaprav gre? Sfinga je ime legendarnega, kultnega dela severne triglavske stene, njene zadnje skrivnosti. In ker gre za gorniški film, v grobem govori o prvem prostem vzponu v smeri Obraz Sfinge.
Problem filma je ta, da je sila povprečen, če ne celo slab izdelek. Nagrado občinstva si najverjetneje prislužil, ker je v njem nastopil kup znanih slovenskih alpinistov in plezalcev in ker vendarle govori o Triglavu, torej simbolu Slovencev. To, da je igra v njem slaba, zgodba dolgočasna, glasba izbrana neprimerno, režija in montaža pa bolj kot na plezalsko pripoved spominjata na Mobitelovo reklamo ali videospot, očitno ni zmotilo nikogar. Grozljivo.
Že sam začetek nam postreže z dolgim monologom Sfinge, ki odmeva prek gora očitno tako zelo, da se ga v Cankarjevem domu komajda sliši. Zakaj monologa ni bilo mogoče prebrati brez tega efekta, mi ni razumljivo. Potem nas preseneti glasba Siddharte. Ni mi povsem jasno, na kakšen način je njihova glasba kadar koli sovpadala v kontekst gora. Fantje pri Produkciji Mangart očitno niso mogli iz svoje kože in so z nenaravnimi barvami, pompoznimi kadri in scenarijem, ki resnično deluje privlečeno za lase, od sebe spravili izdelek, v katerem o samem vzponu niso povedali pravzaprav ničesar. Zgolj to, da je Obraz Sfinge izjemno težka smer. Vse ostalo so poceni štosi, fillerji.
Kaj so avtorji filma izpustili iz rok, se pokaže šele proti koncu filma, kjer se prične dokumentarna izpoved Anteja Mahkote in Petra Sčetinina, legendarnih slovenskih alpinistov, ki sta Obraz Sfinge preplezala prva leta 1961. Njun pristen in alpinistično živahen nastop priča o povsem drugačni zgodbi, kakršno nam želi predstaviti film. Tako gledalec na koncu filma, ob predstavitvi vseh legendarnih imen, ki so v njem nastopala, kar zamaje z glavo ob misli, kakšen izjemen dokument časa bi lahko nastal s preprostim intervjuvanjem teh ljudi. Podobno torej, kot so že nastajali gorniški filmi v produkciji RTV Slovenija. Mangartskim fantom pa se očitno zdi bolje, da legendarne Mojstranske veverice v filmu nastopijo tako, da deset sekund nemo zrejo nekam v hribe.
Dobro, morda moram razumeti odločitev avtorjev, da film naredijo v igrani tehniki. Kljub temu pa bi to lahko naredili mnogo spretneje.
Kar škoda je torej, da je v Sfingini senci ostalo nekaj odličnih filmov. Mednje gotovo spadajo Kangchejunga, Švicarski stroj, Poslednji drvar, Voda, ki poganja kolo in Zahod na vzhodu. Te je v glavnem opazila tudi strokovna žirija, je pa opazila tudi Ukukuja, skrajno nezanimiv perujski film, ki ni prepričal niti maloštevilnih obiskovalcev, ki so si ga ogledali.
Mednarodni festival gorniškega filma Domžale je zame eden najlepših dogodkov, ki se dogodijo v Cankarjevem domu. Pa ne le zaradi neobičajnih obiskovalcev in prijetne atmosfere, pač pa tudi zato, ker so filmi večinoma boljši kot na festivalu dokumentarnega filma. Vedno so med boljšimi filmi tudi tisti slovenske produkcije, kar dokazuje, da smo Slovenci alpinistični narod ne le v stenah, pač pa tudi v kinodvoranah. Tako velja čestitati organizatorjem festivala, da so goro že petič več kot uspešno pripeljali k Janezu.
Da je sfinga naporna tudi v kinodvorani, se huduje Mimo.
Komentarji
komentiraj >>