Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Žlahtni filmski izrazi (2642 bralcev)
Ponedeljek, 18. 4. 2011
Nina Cvar



Nocoj bomo spregovorili o projekcijah dveh legendarnih eksperimentalnih filmov Maye Deren, »At Land« in »Meshes of the Afternoon«, ki sta se ob živi glasbeni spremljavi Sebastiana Tramontana zgodili marca v Španskih borcih. Nadaljevali bomo s krajšim pregledom filmskih del Benoîta Delépina in Gustava Kerverna - retrospektivo njunih del so pripravili v Kinodvoru. Zaključili bomo z izseki predavanja Kate Guyonvarch, veliko poznavalko Charlija Chaplina, ki je minuli teden gostovala v Kinoteki.

V celoti!
Posnetek oddaje v celoti:















Lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri bomo danes nekoliko bolj pastišno obarvani. Postajali bomo namreč pri raznolikih filmskih dogodkih, ki so se bodisi že projicirali bodisi bodo še nastopili na odrih filmskih luči. Naša današnja radijsko-filmska vektorska pot se bo torej zaustavljala na raznolikih postajah filmske estetike.

Vstopna postaja bo filmsko-glasbeni doživljaj, ki se nam je zgodil desetega marca v »Španskih borcih«, v okviru organizacije »Zavoda Sploh«, v soprodukciji »Zavoda EN-KNAP«. Tistega marčevskega večera smo si tako med drugim lahko ogledali projekciji dveh eksperimentalnih filmov legendarne Maye Deren: »At Land« iz 1944. leta in »Meshes of the Afternoon« iz leta poprej, ob živi glasbeni spremljavi Sebastiana Tramontana. V nadaljevanju se bomo zaustavili še pri retrospektivi Benoîta Delépina in Gustava Kerverna ter pri predavanju Kate Guyonvarch o Chaplinu, ki je v petek in soboto gostovala v Kinoteki.

Maya Deren, ključno ime povojnega ameriškega neodvisnega filma, katere delo bi morda lahko še najbolje označili z oznako filmska poezija, sledeč teoretičarki Barbari Klinger, je tlakovala pot mnogim ustvarjalkam in ustvarjalcem neodvisnega filma, pri čemer »Meshes of the Afternoon«, ki ga je posnela s partnerjem Alexandrom Hammidom, ostaja eden najbolj gledanih povojnih avantgardnih filmov.

»Meshes of the Afternoon« - Curtis mu je, vključujoč celotno severnoameriško avantgardo nadel sintagmo »osebni film« spričo prvoosebnega diskurza oziroma osebne metafizike, ki podpisuje tovrstno filmsko govorico – s krožno strukturo, distinktivno rabo rakurzov in montaže, izrezujočih se filmski prostor in čas, za katera se zdi, kot da nas sprva stopita, povzročita, da se v njuni razsežnosti izgubimo, potem pa nas vnovič izvržeta nazaj, v nas same, v našo lastno izkušnjo, z rabo nekaterih arhetipskih psihoanalitičnih simbolov, prevprašuje strukturo realnega, simbolnega in imaginarnega. Še več. Pravzaprav se zdi kot da Maya Deren dobesedno izvrta lunje v realnost, s čimer pa slednjo postavi pod velik vprašaj.

Kaj pa je o filmih Maye Dere povedala Barbara Hammer, režiserka eksperimentalnih filmov, predavateljica na »European Graduate School«, pri čemer se je dotaknila režiserkine metode in pozicije ženske v zgodovini filma, pa tudi njenega vpliva na njeno lastno ustvarjanje:



Pravzaprav se zdi, kot da je Mayo Deren, bolj kot realnost vsakdana, zanimala vizualizacija notranjega sveta, sveta sanj, vseskozi uhajajočega linearni strukturi časa. Torej tistega sveta, ki se kiti s cikličnim, mitskim, s tistim, ki se razteza v večnost in ki se nikoli ne preneha vračati. Tovrstno strukturo pa lahko zaznamo tudi v drugi projekciji tistega marčevskega večera, v filmu »At Land«, prvovrstni manifestaciji samo-iskanja, razpetega med koordinate narave, družbe in kulture, z vsemi pripadajočimi pomenskimi dimenzijami, v kateri pa sta med drugim sodelovala tudi John Cage in Parker Tyler.

Preden pa se od uvodnega, sicer kratkega prispevka o Mayi Deren, ki smo ga pripravili kot odraz navdušujočega prisostvovanja omenjenima projekcijama pred dobrim mesecem dni v »Španskih borcih« poslovimo, naj le še dodamo, da smo si njeno filmsko vizijo v našem prostoru lahko že ogledali: še pred leti v stari Kinotekini dvorani, tri leta nazaj pa je bila v okviru »Kinodvorovih Kinozvočenj« navdih Luki Prinčiču, performansu z naslovom »Oziranja: Maya Deren«.

In še droben zaznamek. Če bi o Mayi Deren želeli izvedeti kaj več, je o njej na voljo kar nekaj zanimivih monografij. Morda lahko za začetek pričnete z monografijo Billa Nicholsa z naslovom »Maya Deren and the American avantgarde«, v kateri boste lahko med drugim v celoti našli tudi ustvarjalkino knjigo "Anagram idej o umetnosti, formi in filmu", ki je dolgo časa veljala za nedosegljivo, nazadnje pa je vendarle bila dosegljiva v »Knjigarni Azil«. Preden pa nadaljujemo s polno filmsko-radijsko paro, naj vse glasboljubce le še opozorimo, da je glasbena podlaga, ki je mimobežala z izgovorjenim, Zornov podpis, pri čemer ga lahko najdete na »Film Works, Vol. 10: In the Mirror of Maya Deren«.

---

Marca je v »Kinodvoru« v sodelovanju z »Demiurgom« štartala kompletna retrospektiva filmov Benoîta Delépina in Gustava Kerverna, režiserskega dvojca, ki se nam je lani predstavil s filmom »Louise-Michel«, izvrstno, predvsem pa subverzivno krilatico o uporu opeharjenega malega človeka - delavk in delavcev - s strani nebrzdane financializacijske logike špekulantskega globalnega kapitalizma.

Avtorska dvojica, ki ji je očitno blizu jedkost črnega humorja, mestoma iztekajočega se v parodičen absurd, podmazanega z vrsto filmskih referenc kot sta na primer nadrealizem ter Kaurismäkijev filmski izraz, pa tudi prevpraševanje filma v odnosu do nekaterih drugih umetnosti, v svojih filmih, ki smo si jih imeli priložnost ogledati, razvijata svojevrstno hibridizirano pripovedno formo, za katero se zdi, da ustreza t.i. filmu ceste.

Morda gre razloge za tovrsten avtorski pristop samoniklega oblikovanja pripovedne strukture iskati v njuni etični drži, ki jo izražata do svojih subjektov. Četudi le-te neprestano soočata s krutostjo brezbrižne realnosti, segajoče onkraj njih samih – od tod morda tudi njun poudarek na izraziti fizičnosti, nekakšni vsidranosti podob teles v filmski prostor – jim omogočata, da se prek lastnega angažmaja uprejo zoper silnice, ki jih zatirajo, tlačijo.

A če Lee Hill na primer pravi, da v številnih filmih ceste po »Easyu Riderju« kot prototipu za dano filmsko formo liki le redko prispejo na cilj oziroma najdejo kar so iskali (pričujočo kratko misel oziroma navedbo povzemamo iz diplomskega dela Urbana Tarmana z naslovom »Značilnosti ameriškega filma cesta«), slednje ne moremo trditi za že omenjen »Luise-Michel«, ki se izteče v transgresijo obstoječega družbenega reda.

Vendarle pa je le moč reči, da vsaj »Aaltra« in »Mammuth« preigravata nekatere najbolj značilno konstitutivne elemente omenjene pripovedne strukture, saj so prav nenadni zavoji na eliptični poti samoiskanja osrednjih likov tisti, ki ne le, da nam razkrivajo obličja usod protagonistov, marveč nam prav z meandrskmi zasuki zgodbe, strukturirane okoli tako rekoč epizodnih absurdiziranih skečov, o družbi današnjega časa povedo več kot pa si morda sami upamo priznati.

Sledeč temu bi lahko dejali, da so filmi omenjenega dvojca izrazito aktualni. So filmske intervencije, podpisane z jasno izraženo socialno senzibilnostjo do obdobja, v katerem smo priča dekompoziciji nekaterih temeljnih strukturno produkcijskih kodov, pri čemer pa Benoît Delépin in Gustav Kervern slednje dosegata z vzpostavitvijo atipčne distance, ki pa je v funkciji oblikovanja ptičje, potujitvene perspektive filmskega pogleda na realnost našega časa.

Prisluhnimo sedaj pogovoru med prevajalko in Benoîtom Delépinom, ki je bil gost na premierah »Aaltre« in »Mammutha« v Kinodvoru, pri čemer se je beseda dotaknila načina organizacije snemanja,pa tudi sodelovanja s Kaurismäkijem:



Še to. Jutri ob 19h si lahko v »Kinodvoru« ogledate še en film omenjenega režiserskega para, in sicer »Avido«, na rednem sporedu pa vas še vedno čaka »Mammuth«.

---

Počasi se premikamo v zadnji del današnjega radijskega druženja, v katerem vam bodo na posluh dani krajši izseki drugega predavanja Kate Guyonvarch, dolgoletne predsednice »Chaplinove pisarne« (Chaplin Office), odgovorne za promocijo in distribucijo Chaplinovih del. Sicer se nam je predavateljica, velika ljubiteljica in poznavalka Chaplina, predstavila že dan poprej. Na sobotno zgodnje popoldne pa je takisto pred kinotečnim poslušalstvom nizala odgovore na predavateljsko problemsko vprašanje, zgoščeno v naslov: »Po Lučeh velemesta – politika ali otok Bali?«.

Preden pa se prepustimo zanimivim predavateljičinim besedam, povejmo še, da se je predavanje simbolično odvilo na 122. obletnico Chaplinovega rojstva, organizirano pa je bilo v sklopu velike Chaplinove marčevsko-aprilske retrospektive, ki se bo iztekla z matinejskima klasikama »Luči velemesta« in »Moderni časi. A ne bodite preveč žalostni, meseca maja v Kinoteko namreč prihaja Dušan Makavejev, ki pa ga bržčas ni potrebno posebno predstavljati…

Pa se vrnimo nazaj k danes predstavljenem predavanju. Slednje je bilo organizirano na način historične metode, saj nam je nosilka predavanja postopno, preko skrbno izbranega arhivskega materiala, razkrivala ne le Chaplina kot intimno osebo, marveč njegovo razpetost na poklici poti, ki se je dotikala zlasti Chaplinovih dvomov v zvezi s prihodom zvočnega filma in njegove želje po morebitnem udejstvovanju v politiki. Več pa Kate Guyonvarch:



Dvomi pa niso razjedali le Chaplina, marveč tudi studijske šefe, širšo javnost. V posnetku boste tako lahko slišali takšne in drugačne težave, ki so pestile Chaplina:



»Luči velemesta« so bile navkljub težavnosti približevanja javnosti izjemen uspeh. Chaplin pa je postajal še večja zvezda. Družil se je z intelektualnim, aristokratskim, političnim in ekonomskim »jet-setom« tistega časa, še bolj opogumljen za nadaljevanje svoje kariere v politiki, z namenom po vzpostavitvi enakopravnejšega, pravičnejšega sveta. Chaplin ja namreč veliko študiral politično ekonomijo, s ciljem po iskanju rešitev za veliko gospodarsko krizo, ki se je zažirala v celotno družbeno polje tistega časa. Predvsem pa je Chaplina še naprej razjedal notranji ustvarjalni dvom. Prisluhnimo "njegovim" besedam oziroma občutkom:



Namesto da bi odšel nazaj v Holivud, na delo, se je Chaplin namenil v Veliko Britanijo, kjer se je družil z Ghandijem, Churchillom, z Lady Astor, često pa se je zamaskiran udeleževal političnih shodov, predvsem pa se je želel na lastne oči prepričati o turobni realnosti delavskega razreda. Prav na tej točki se je po mnenju predavateljice izražala njegova razpetost med filmom in politiko, kar pa bi bilo možno pripisati njegovim notranjim strahovom pred prihodom zvočnega filma.

Chaplinovo samoiskanje se je pravzaprav odvijalo vsepovsod, le v Kaliforniji ne. Še vedno se intenzivno ukvarja s politično ekonomijo. Z bratom Sidneyem, s katerim sta skupaj preživljala veliko časa, pa se spustita na avanturo na »Otok Bali«, kjer Chaplin ugotovi, da njegov humor deluje tudi tu, kjer mu zvezdniška senca ne sledi. A navkljub obširnim Chaplinovim zapiskom za t.i. projekt Bali, se zdi, da Chaplin pravzaprav ni prav dobro vedel, kam naj usmeri projekt. Kar pa je vedel, je bila želja posneti zvočni film. Pa vendar. Po besedah Kate Guyonvarch je bila balijska izkušnja za Chaplina izjemno dragocena, kajti prinesla mu je tako želeno notranjo spokojnost. A prisluhnimo raje Kate Guyonvarch oziroma posnetku zaključka njenega sobotnega predavanja, ki ne le povzame njegovo srčiko, temveč nam postreže z enim pomembnejših trenutkov v zgodovini filma:



Nastal je »Veliki Diktator«. In če je Kate Guyonvarch svoje predavanje zaključila z znamenitim Chaplinovim govorom iz omenjenega filma, v katerem je Chaplin združil vse tisto, o čemer je premišljeval in za kar se je zavzemal, storimo to še mi:





Današnjo oddajo sem pripravila Nina Cvar, za tehnično realizacijo je poskrbel Sreč.




Komentarji
komentiraj >>