Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU poročilo s predavanja Petra Thomasa (1744 bralcev)
Torek, 19. 4. 2011
DPU




Razdredna kompozicija kot politična forma - die Organisationsfrage danes

V četrtek, 14.4.2011, je v okviru 14. letnika Delavsko-punkerske univerze v klubu Gromka predaval dr. Peter Thomas, profesor Zgodovine politične misli na Brunel University v Londonu. V predavanju je predstavil kritiko aktualnega stanja v debatah o vprašanju političnega organiziranja. Tarče so bili Badiou, Žižek in Negri. Poskusil je utemeljiti alternativen pristop k problematiki na podlagi dela klasičnih marksističnih teoretikov Lukacsa in Gramscija.

Klasično vprašanje organiziranja političnih gibanj je nazadnje v vsej aktualnosti splavalo na površje v kontekstu protivojnih gibanj in antiglobalizacijskih gibanj. Časovno ga lahko umestimo v zadnji prelom stoletja, četudi se je, tako Thomas, načeloma zastavljalo v terminih neproduktivne opozicije med organizacijo in spontanostjo. Proti koncu minulega desetletja pa je začelo zamirati tudi to gibanje, kar na Organisationsfrage ni imelo ravno blagodejnih učinkov.

Thomas identificira dve dominantni tendenci v radikalni levičarski politični misli, dve teoretski smeri soočanja z relativno politično apatijo s konca minulega desetletja. Prva uspešno politično organiziranje povzdigne na raven platonske ideje, ki se mora potem na nek nepojasnjen način inkarnirati v konkretnem političnem programu. Druga linija misli kombinira Kanta z določeno historično perspektivo. Sprašuje se po pogojih možnosti kolektivnega političnega angažmaja in išče odgovor v zgodovinskih uspešnih primerih le-tega. S to transcendentalno perspektivo tvega, da se vprašanje organizacije sprevrže v Kantovsko »regulativno idejo«, v nedosegljivo utopičnost odmaknjen cilj, ki konstitutivno ostaja brez empiričnega udejanjanja.

Thomas seveda oba pristopa zavrača. Nobeden od njiju ne zmore proizvesti nikakršne konkretne strategije politične transformacije trenutnega stanja. Namesto na Platona ali Kanta Thomas stavi na Aristotela. Kar potrebujemo je najti politično formo, primerno za pred-politično družbeno vsebino, ki jo poskušamo organizirati. Natančneje: politična kompozicija delavskega razreda bi morala biti zgrajena na podlagi že obstoječih etičnih in družbenih praks ali pa – rečeno z avtonomisti - na njegovi tehnični kompoziciji.

Nekaj korakov v tej smeri Thomas najde v zadnji knjigi Hardta in Negrija Commonwealth. Kot z odobravanjem ugotavlja, Hardt in Negri v njej opustita svojo zgodnejšo predstavo o samozadostnosti multitude v njenem neposrednem, neorganiziranem obstoju. Politična organizacija ni več nepotrebno dopolnilo multitude, temveč nujen moment boja za osvoboditev od njenih zunanjih omejitev. Problem pa je, da tu zadeneta ob konceptualne ovire – ni namreč jasno, kako lahko multituda, ki je pojem politične spontanosti kot tak, sploh preide v organizirano stanje, ki pa ne bi bilo obenem tudi zunanje in represivno.

V drugem delu predavanja se je tako Thomas obrnil k dvema klasičnima teoretikoma, s katerima naj bi bilo mogoče organiziranje misliti ne kot zunanjo formalizacijo pred-politične vsebine, temveč kot imanenten proces samovzpostavljanja politične forme. To sta Lukacs in Gramsci.

Lukacs vidi politično organizacijo kot posredovanje med teorijo in prakso, kot dialektično razmerje med spontano akcijo razreda in zavestne regulacije partije. Iz tega vidika celo dopušča določeno začasno odmaknjenost partije od delavskega razreda. Pri tem je naloga partije, da deluje kot »laboratorij razreda«, torej da vzpostavi delavski razred kot enoten subjekt in s tem v zadnji instanci odpravi to in vse ostale delitve znotraj njega.

Gramsci je isto problematiko formacije enotnosti razreda mislil pod imenom sodobnega vladarja – sklicujoč se, seveda, na Machiavellija. Tudi pri Gramsciju je vloga partije centralna, toda, ponovno, partija enotnosti razreda ne vzpostavi zunanje, od zgoraj, temveč organsko. Torej z integracijo in povezovanjem obstoječih pred-političnih institucij in praks doseči heterogeno enotnost razreda, ravno tisto, čemur Gramsci pravi hegemonija.

Naslednje predavanje v ciklu Razredni boj po razrednem boju bo v četrtek, 21.4.2011. Predaval bo Rok Kogej, študent politologije in ekonomije ter koordinator letošnjega letnika DPU. Predavanje ima naslov O (političnih) pogojih postmarksizma.

Poročilo je spisal Martin Hergouth.


Komentarji
komentiraj >>