Združitev sedme edicije festivala Exodos in Balkanske plesne platforme je vzpostavljeno kot potovanje gledalca med Vzhodom in Zahodom oziroma Zahodom in Balkanom, med našim in tujim, velikim in majhnim.
Združitev sedme edicije festivala Exodos in Balkanske plesne platforme je vzpostavljena kot potovanje gledalca med Vzhodom in Zahodom oziroma Zahodom in Balkanom, med našim in tujim, velikim in majhnim. V dihotomijo se je potopila Jasmina.
Bienalnost. Mobilnost. Balkan. Ples. Priložnost. Odskočna deska. Ustvarjanje pogojev. Spodbuda. Promocija. Spodbujanje sodelovanj in ustvarjanja novih umetniških produkcij.
Balkanska plesna Platforma je nastala z namenom, da plesno produkcijo iz regije umesti na svetovni plesni zemljevid. Na eni strani s predstavitvijo mladih perspektivnih koreografov, na drugi s predstavitvijo že uveljavljenih imen. Oznako mladega in perspektivnega prepoznavam kot problematično, vendar bom njeno izpeljavo na tem mestu izpustila. Raje se bom posvetila problemski obravnavi umestitve in odnosnosti Balkanske plesne platforme do festivala Exodos in kuratorskega pristopa Jana Fabra.
Na eni strani nadarjeni »mladi« ustvarjalci z Balkana, na drugi strani uveljavljeni mednarodni umetniki. Tovrstna izjava je problematična že v svojem izrekanju, saj so tako eni kot drugi mednarodni ustvarjalci. Omenjeno pa priča o hierarhičnem razvrščanju. Ustvarja nevarno ločnico med Zahodom in Vzhodom s postavitvijo ustvarjalcev iz balkanske regije v vlogo Drugega. Omenjeno umeščanje izrisuje meje in razlike. Izrisuje to, kar se izreka za preteklo, preseženo. Izpostavi mejo med Vzhodom in Zahodom oziroma Balkanom in Zahodom.
Mejo, za katero se zdi, da so jo v tujini delujoči t. i. vzhodnjaški ali balkanski avtorji presegli. Mejo, ki kaže, da je tudi umetnik – migrant bodisi drugorazreden bodisi pa učinkovito asimiliran Zahodnjak. Mejo, ki se je skozi vrsto primerov poskušala preseči. A je v resnici to mejo le še dvojno podčrtala. Geografsko mejo, ki se preslika v mentalno, družbeno in umetniško.
Meje, ki ostajajo. Meje, ki ostanejo. Bolj ali manj vidne. Meje med Evropsko unijo in ne-Unijo oziroma meje med prvo- in drugorazrednim. Meja, ki v Balkan vpiše polovičnost, polrazvitost, polciviliziranost, polkoloniziranost, polorientalskost. Meja, ki zahodu omogoča ustvarjanje diskurza o balkanizmu kot infantilnem, nerazvitem, nestabilnem, surovem.
Meje. Meje kot tiste silnice, ki regulirajo družbena in posredno tudi umetniška razmerja v sodobnem kapitalizmu. Hkrati pa meje vzpostavljajo tudi večkrat izpostavljeno vprašanje novih modelov koloniziranja, utemeljenih še vedno na moči in poziciji kolonizirajočega. Na tak način pa je zahodna politična premoč postavljena na piedestal, ki zavrača vsako možnost za politično ali umetniško enakost.
Deset let od vznika Balkanske plesne platforme. Deset let, v katerih je tudi Balkanska plesna platforma v nekaterih državah močno pripomogla k vzpostavitvi infrastrukture za sodobni ples, omogočila mladim ustvarjalcem, da svoje delo tudi prezentirajo. Platforma je bila za nekatere, danes tudi priznane ustvarjalce, odskočna deska. Platforma je spodbudila nekatere v lastno ustvarjanje in produciranje.
Po desetih letih potrebuje tudi platforma temeljito preizpraševanje svojega namena in samopozicioniranja. Platforma se ujame v zahodnjaški stereotip in ideologijo konceptualizacije Balkana, s tem pa dodatno pripomore k utrjevanju meja. Prav tako pa vsaj glede na letošnji izbor izpostavi velike razlike, meje in distinkcije plesnih produkcij v regiji. Še bolj pa so te meje vidne v odnosu do, kot jih poimenuje Fabre, mednarodnih produkcij, umeščenih v program Exodosa.
Kuratorski izbor je utemeljen na konceptu telesa. Specifičnega telesa tako v estetskem kot tudi pojmovnem smislu. Izbor, ki odstopa od kriterijev selektorjev in snovalcev preteklih platform. Najprej z umestitvijo predstave in avtorja, ki se na javni poziv platforme ni odzval. Drugič z razširitvijo kuratorjeve selekcije s strani partnerjev z dodatnima dvema predstavama. V prvo kategorijo sodi Ivo Dimchev, izjemen bolgarski performer in dobitnik številnih mednarodnih nagrad. Dimchev se je na platformi v preteklosti že predstavil, danes pa je glede na status ne potrebuje več. A kljub temu ostaja zaradi svojega porekla umeščen na drugotni zemljevid. Na Balkan. Razvrščanje ustvarjalcev na pomembne, mednarodne in tiste druge, morda zanimive, celo divje, a tuje. To je diskurz, ki ga vpeljuje selektor. Imenovala ga bom kolonialni diskurz. Diskurz, ki odraža temeljno ideološko vzpostavljeno razmerje moči ter tako skozi ponavljanje in utrjevanje reproducira obstoječa razmerja.
Na eni strani gre za željo po združevanju in prepletanju, na drugi za hierarhično umeščanje izbranega. Glavni program in dodatni program, sprednji del festivalske knjižice in zadnji del knjižice, privlačno rdeče obarvana naslovka in bledo siva, ki odpira vrata balkanskim predstavam. Ne nazadnje pa je tukaj še razlika v vrednotenju predstav vpisana v kapitalistično logiko tržnega vrednotenja blaga. Glavni program kot vreden. Razvrščen v ugledne kulturne hrame. Program, ki očitno cilja na uglednejšo publiko. Cena vstopnice je dvakrat višja od cene vstopnice za predstave iz platforme.
Na kakšen način torej govoriti o prepletu, govoriti o spoju, povezanosti? Združitev namreč v omenjenem kontekstu razbiram kot razliko. Poudarjeno razliko. Razliko, ki razkriva določen pogled in misel.
Ob premišljevanju o Balkanski plesni platformi bi bilo vredno razmisliti tudi v navezavi na topiko. Ali je lahko tema vodilo pri izboru za platformične predstavitve? Ali te ne poskušajo detektirati presežkov, novumov, svežine, poguma? Platforme so se vzpostavile kot ugodne marketinške rešitve sejemske prodaje predstav. S tem seveda ciljajo na kvalitetno in raznoliko ponudbo oziroma, povedano drugače, trudijo se, da bi z izborom zadovoljile čim bolj raznolike okuse in seveda zadostile finančnim sposobnostim kupcem.
Tudi izbor predstav, umeščen na platformo, zadosti tem pogojem, zadosti raznolikosti, temo pa razumem kot tujek, neki lažen imaginarij, ki ga je možno pripeti povsod. Kljub temu pa je Balkanska plesna platforma dokaz obstoja zelo raznolikih plesnih stilov in pristopov. Pogosto sicer neizpeljanih, preveč velikopoteznih, celo v modernizem ujetih teles, a tudi zanimivih, igrivih in inteligentnih predstav. Mnoge od teh so podpisali domači koreografi oziroma so nastale v naši produkciji. Med njimi: solo Mateje Bučar Bila bi palma, glasbeno-plesna predstava Srh v sodelovanju Matjaža Fariča in Milka Lazarja, Sad SaM/Almost 6 nepogrešljivega Matije Ferlina, Snežana Premuš z nagrajeno predstavo prejšnje edicije Gibanice, Zgodbe o telesu: MOVE –AS. Pozabiti ne smemo na Via Negativo, ki se je na platformi predstavila z dvema predstavama - Viva Mandič in Pogovor z umetnikom. In prav te so se izkazale tudi kot zanimivejše. Bolj mednarodne, bi rekel Fabre. Predstave, ki ne pritečejo rosno mladim ustvarjalcem na začetku njihovih karier. Postavljena v vlogo patriota, a ne tudi kolonizatorja, se bom na tem mestu izognila kritiki posamičnih predstav. Jih pustila za prihodnjič.
Vrnila se bom nazaj k ideologiji. Specifični ideologiji. Ideologiji demokracije. In ideologiji avtokracije. Enakopravno zastopanje vseh držav iz regij še ne pomeni demokracije. Ta je vedno lažna. Iluzorna. Skrita in uperjena drugam. K drugim ciljem. Neujemajoča z načelom selekcije, kuriranja. Težeča k specifični ideologiji, ki s pretvarjanjem odprtosti vodi v pasti, zapeljivo in nevarno. Ideologija, ki kot skrita in neopredeljiva, izmikajoča se, še bolj zavaja in interpelira. Izbor podčrtuje, izbor umešča, izbor govori sam. Žal pri Balkanski ne vemo, kaj je izbor. Kdaj in s čim selektor ustvarja in gradi svojo zgodbo o tridelnem telesu. Zgodbo o nekem specifičnem telesu, telesu, ki preči ali obratno, telesu, ki poudarja razliko med Balkanom in drugim.
Balkanske sanje, le kakšne ste?
S praznim želodcem, čakajoč na svež krožnik balkanskih dobrot na Balkanski plesni platformi vztrajno čaka Jasmina.
Komentarji
komentiraj >>