Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KAM PRIPELJEJO MITIZACIJE (2169 bralcev)
Petek, 22. 4. 2011
Boris V.



Sodba generaloma Gotovina in Markač, če bo ideja združenega zločinskega dejanja ostala tudi po drugi stopnji, ruši temelj, na katerem je postavljeno dojemanje domovinske vojne na Hrvaškem. Predvsem HDZ-jevska oblast je za lastne politične koristi obdobje vojne v devetdesetih in še posebej akcijo Nevihta mitizirala in fetišizirala do točke, ko je ta nacionalni naboj presegel vse meje razumnega.

Oddaja v celoti!

Oddaja v celoti:

-------------------------------------------------

Slišali ste reakcijo predsednice hrvaške vlade Jadranke Kosor na sicer še ne pravnomočno sodbo haaškega Mednarodnega sodišča za zločine, storjene na področju nekdanje Jugoslavije, s katero sta bila minuli petek hrvaška generala Ante Gotovina in Mladen Markač obsojena na 24 oziroma 18 let zapora, tretji general na zatožni klopi Ivan Čermak pa je bil oproščen. Gotovina in Markač sta bila obsojena za izgon, deportacije, rope, uničevanje, umore, nečloveško dejanje in okrutno ravnanje. A glavni kamen spotike je, kot je povedala tudi premierka Kosorjeva, ideja združenega zločinskega dejanja, katerega cilj je bil prisilno in za vedno odstraniti srbsko prebivalstvo z območij na Hrvaškem v operaciji Nevihta poleti in jeseni 1995. Na vrhu te, po mnenju sodišča kriminalne združbe je bil takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman.

Čeprav je glavni sodnik v tem procesu Nizozemec Alfonse Orie poudaril, da se sodi posameznikom in ne vojaški akciji Nevihta, v oziroma neposredno po kateri so se dogajali navedeni zločini, in da je bila akcija zlorabljena za zločinske namene, dojemajo na Hrvaškem sodbo generaloma tudi kot sodbo sami državi Hrvaški. Tudi tu leži razlog za tako emocionalne reakcije Hrvatov, kot so jih hrvaški mediji ves teden prikazovali - z vsemi spremljajočimi grafikami seveda. Sodba, če bo ideja združenega zločinskega dejanja ostala tudi po drugi stopnji - obsojena se namreč lahko še pritožita -, tako ruši temelj, na katerem je postavljeno dojemanje domovinske vojne na Hrvaškem. Predvsem HDZ-jevska oblast je za lastne politične koristi obdobje vojne v devetdesetih in še posebej akcijo Nevihta mitizirala in fetišizirala do točke, ko je ta nacionalni naboj presegel vse meje razumnega. Dolgoletno poveličevanje generalov in tako imenovanih braniteljev, ki jih je po bojda napihnjenih uradnih evidencah zdaj že okoli pol milijona, je pripeljalo do popolnoma nekritičnega odnosa do lastne zgodovine, kar se je lepo videlo na protestih, polnih bizarnih, seveda s katoliškim duhom prežetih ritualnih priseganjih zvestobe generalom in državi. A protesti so bili kratkega daha. Za razlog smo vprašali priznanega hrvaškega novinarja Denisa Latina, ki je v svoji oddaji Latinica na hrvaški javni televiziji kot eden redkih v preteklosti gojil kritičen odnos do tega mita:

Svoj komentar mitizacije domovinske vojne na Hrvaškem je z nami delil hrvaški politični filozof in nekdanji predsednik Hrvaškega helsinškega odbora, ki je raziskoval hrvaške vojne zločine, Žarko Puhovski:

Za to mitizacijo so poleg politikov odgovorni tudi hrvaški mediji. Denis Latin izpostavlja prepletenost medijev s političnimi strukturami:

Glede na navijaštvo v medijih, kot najbolj očitno bode v oči precej nekritično poročanje hrvaške javne televizije, ni čudno, da so solze domoljubnih državljanov namenjene zgolj generalom, ne pa tudi njihovim žrtvam, o katerih se v teh dneh z redkimi izjemami praktično ni govorilo. Eden od ljudi, ki je na to opozarjal, je bil tudi profesor Puhovski:

Kot smo povedali, je na žrtve že v devetdesetih opozarjal tudi Hrvaški helsinški odbor. Govori predsednik odbora Ivan Zvonimir Čičak:

Čičak kot velik problem izpostavlja vprašanje številnih srbskih beguncev iz tako imenovane Srbske krajine in pojasnjuje, s čim se je helsinški odbor ukvarjal po vojni:

Naj povemo, da je bil Jure Radić minister za obnovo in razvoj, njegovo ime pa je prav tako omenjeno v sodbi in se tiče sodelovanja v združenem zločinskem podvigu. Pristojne hrvaške institucije so po vojni torej popolnoma zatajile oziroma jasno odigrale svojo vlogo. Vsakokratna oblast je žrtve hrvaških zločinov ignorirala. Puhovskega smo zato vprašali, ali bi bile reakcije na sodbo z drugačnim ravnanjem oblasti v preteklosti blažje:

Po mnenju novinarja Latina so bila pričakovanja glede sodbe generalom popolnoma neracionalna tudi zaradi nacionalistične retorike v medijih.

Nacionalizem ima torej politične, a tudi sodne posledice. Med hrvaške organe, ki svojega dela po vojni niso opravili, sodijo tudi pravosodni. Kritični glasovi na Hrvaškem opozarjajo, da je sodba generaloma posledica nedejavnosti domačih sodišč v primerih vojnih zločinov. Na to opozarja tudi organizacija Amnesty International, ki v poročilu z naslovom "Izza zidu molka: procesiranje vojnih zločinov na Hrvaškem" navaja, da je pravica na Hrvaškem počasna in selektivna. Amnesty International navaja, da se na leto povprečno reši 18 primerov, medtem ko jih je nerešenih več kot 500, kar pomeni, da bodo morale nekatere žrtve na pravico čakati še 30 let. Puhovskega smo vprašali, ali ne bi bilo tudi z zgodovinskega vidika bolj učinkovito, da bi osumljenim za zločine sodila domača sodišča:

Bistvo problema je torej pomanjkanje samorefleksije na celem področju Balkana, kar seveda drži tudi za druge države po svetu. A če nacionalizma ni zmožna premagati kolektivna samorefleksija, ga bo v drugi plan morda postavila izjemno slaba socialna slika držav na tem področju. Po aretaciji Radovana Karadžića so v Beogradu izbruhnili močni protesti, ki pa so bili vendarle kratkotrajni. Podobno se dogaja zdaj na Hrvaškem. Je socialno stanje danes pomembnejše od nacionalističnih čustev? Denis Latin:

A ne glede na vse zgodovinske izkušnje premierka Jadranka Kosor mirno nadaljuje isto napačno politiko mitizacije hrvaške vojne. Po več kot petnajstih letih zanikanja lastnih zločinov in slepega povzdigovanja določenih političnih in vojaških figur v heroje zavoljo lastnih političnih interesov seveda nikakršna sodba katerega koli sodišča tega ne more spremeniti. Zato ne preseneča sledeča izjava Kosorjeve, ki se giblje nekje med cinizmom in zanikanjem realnosti:

Obsojena generala se imata pravico na sodbo pritožiti. Pritožbeni postopek lahko traja od več mesecev do celo nekaj let. Do takrat pa bo Hrvaška odločitve pravosodnih inštitucij spoštovala - tako, da jih bo razglašala za nesprejemljive.

Kultiviral je Boris.



Komentarji
komentiraj >>