EXODOS DRUGIČ

Festival Exodos se je otvoril svečano. Bil je poklon lepemu, estetskemu, organskemu, tehnološkemu. Predstava Saigradi je gledalca zapeljevala z izgradnjo estetiziranega prostora, umeščenega med naravnim in astralnim. Stavila je na fascinacijo nad novo tehnologijo. Stavila je na karte, ki emancipiranega gledalca ne ganejo. Stavila je na tisto, kar je pričakovati od otvoritev.

Rojstvo žrtve Lisbeth Gruwez v središče postavi transformirajoče se telo. V odzivu in prepletu z glasbenim okoljem, v katerega je umeščeno, prikaže širok spekter plesno-gibalnih registrov. Planjavo pomenov.

V zamegljen prostor zareže nenadna glasbena uvertura. Gledalca dobesedno pripne na ambientalno osvetljen plesalkin hrbet. Minimalistični premiki transformirajo telesno/kiparsko gmoto, jo kvalitetno izgrajujejo in pretvarjajo registre gledalčevega gledanja. Človeški hrbet se izkaže kot izjemno bogat material za raziskovanje, kar smo med drugim nedavno odkrivali v solu Camille Mutel Izbruh pozabe. V nasprotju z Izbruhom pozabe gre Gruwezova v svojem raziskovanju naprej. Od živalskega h kulturi in nazaj k spoju obeh v novih kvalitetah, iskajoč skrajna emocionalna in duševna stanja posameznika. Omenjena transformacija je fluidna in konstituirajoča, podkrepljena z udarno glasbo v živo. Rojstvo žrtve odlikujeta izjemna kvaliteta giba in nenehno tranformirajoča se prezenca nastopajoče.

Italijanski koreograf in plesalec VIRGILIO SIENI je predstavo Kost ustvaril že leta 2005. V središče predstave postavi dvojnost. Odslika jo skozi dvoje teles, dve generaciji, dva prostora, dve paralelni časovnosti. Dvojnost. Preplet skozi koreografske sekvence, ustvarjene iz na pol zasebnih, avtobiografskih elementov. Preliv skozi fizične dotike med performerjema. Enost skozi igro zvočne in svetlobne kulise. In ponovno - dvojnost.

Skozi izgrajevanje in razkrajanje. Skozi približevanje in oddaljevanje se plete odnos med očetom in sinom. Ne gradi na emocionalnem, temveč na prostorskem, ambientalnem. In je tako dvojno potovanje. Dobesedno - po novo odkritih prostorih ljubljanskega gradu. Osebno – po ustvarjenem, kreiranem materialu, kjer potujeta tako avtor kot občinstvo. Neopredeljivost je tokrat klic po vpisovanju. Odprtost pogleda. Možnost interpretacije.

1 minuta smeha. In 100 minut terorja. Kar je natanko 101 minuta – toliko traja predstava ON Luigija de Angelisa, ki je po dolžini istovetna trajanju filma Čarovnik iz Oza.

Ekspozicija: Hitler. Z dirigentsko palico. Klečeč na rdeči blazini. Za njim projekcijsko platno.

Minuta prva: Uvodna špica filma Čarovnik iz Oza. Slika brez zvoka. On poje: ''Somewhere over the rainbow blue birds fly ...'' Salva smeha iz občinstva. Obetaven začetek.

Minuta druga. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Brez zvoka. A ne v tišini. Zvočno kuliso vseskozi kreira On. Prisvoji si vse glasove. Vso glasbo. Vse zvočne učinke.

Minuta tretja. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. V pričakovanju twista.

Minuta četrta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Menda ne misli sinhronizirati celega filma?

Minuta peta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Začetek glavobola.

Minuta dvanajsta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Presedanje občinstva.

Minuta trinajsta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Vzdihovanje občinstva.

Minuta petnajsta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Ponovno vzdihovanje občinstva.

Minuta osemnajsta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Presedanje občinstva. Nekdo se zasmeje.

Minuta enaindvajseta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. 'There is no place like home.'

Minuta dvaindvajseta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Sedim. Sediš. Sedi. Sedimo. Vzdihujem. Vzdihuješ. Vzdihuje. Vzdihujemo. Presedam se. Presedaš se. Presedamo se. Sedim. Nekdo se zasmeje. Sediš. Sedi. Sedimo.

Minuta petintrideseta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Ponovno pričakovanje preobrata, spremembe. Pogled, ki prehaja od filmske projekcije k neutrudljivemu performerju. Dirigentu. Diktatorju. Avtoriteti. Performer, diktator v gledališču zavzame osrednjo vlogo. Vlogo voditelja. Treba mu je slediti, vsaj navidezno. Kot bi rekel Marx: Religija je opij ljudstva. Nujna je v okoliščinah odtujitve in naredi življenje znosno. Postajam vernik. Vernik v lastno kontemplacijo. V moč, da zdržim.

Po šestintridesetih minutah še vedno diham. Globoko. Vztrajno.

Nič se ne bo zgodilo.

Lahko ostanem. Lahko odidem. Lahko gledam njega. Lahko gledam film. Lahko poskušam gledati oba hkrati. Lahko gledam obupane obraze. Lahko vse skupaj odmislim in odplavam v svoj lastni svet.

Minuta štirideseta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Kar ne moremo spremeniti, je bolje, da sprejmemo.

Minuta šestinpetdeseta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Blagor trpečim, kajti njihovo bo nebeško kraljestvo.

Minuta šestinpetdeseta. Kader za kadrom se odvija poznana zgodba. Somewhere over the rainbow.

Le nekaj minut kasneje. Ponovno: Somewhere over the rainbow ...

Somewhere over the rainbow ... Somewhere over the rainbow ... Somewhere over the rainbow ... Somewhere over the rainbow ... Somewhere over the rainbow ... Somewhere over the rainbow ... Somewhere over the rainbow.

Minuta stoprva. Zgodbe je konec. Ploskamo. Vljudno. Zadržano. Nekaj vernikov navdušeno.

Občinstvo krotkih teles. Vsi tisti, ki smo se pustili zapeljati. Vsi tisti, ki smo pristali na igro. Čeprav prazno. Vsi tisti, ki smo v tem vztrajali do konca.

Zaradi vrhunske izpeljave zvočne interpretacije izvajalca? Zaradi njegove karizme? Zaradi užitka ob pogledu na izčrpavajoče telo? Zaradi vljudnosti ali zaradi kultnega filma, ki ga nikdar nismo uspeli pogledati? Morda le zaradi dirigentske palice, v katero se vpisuje discipliniranje telesa. Našega. Njegovega.

Predstava, ki dobesedno razkriva fašistično ideologijo, discipliniranje telesa. Manipulacijo.

Performer kot Hitler, ki mu je treba slediti. Do konca. Fašizem do lastnega telesa. Fašizem do vseh teles v dvorani. Dobeseden prikaz radikalne potrošnje, ki ustvarja nelagodje.

Nelagodje, ki mu ne moremo uiti.

V praznini sodobne družbe je radikalno predvsem dejanje, ki je tako prazno, kot je na neki način prazna predstava On. Z njo cilja na tretjo osebo. Diktata. Misli. Morda celo kapitala. Da je potrošnja potrošnja vsega. Tudi banalnega kulturnega dogodka, v katerem si performer za cilj zada esencialno trpinčenje kot dokaz svoje lastne performerske sposobnosti.

Popolnoma drugače se gledališča kot testnega polja banalne radikalne potrošnje lastnega telesa loteva britanska skupina Forced Entertainment v predstavi VZNEMIRLJIVOST VSEGA TEGA, ki je nastala pod režijsko taktirko Tima Etchellsa. Brez dominantne narativne linije. Brez tragičnih junakov. S kopico popačenih glasov performerjev, ofucanih kostimov, plastičnih palm in vztrajno vračajočih se okornih plesnih točk. Izčrpavajoč telo performerja v preigravanju posameznih gledaliških sekvenc, v prehajanju iz plesa v pretep, iz nežnosti v agresivnost, iz zapeljevanja in osladnih pripovedi v vulgarnost. V fluidnem raztegovanju na videz nepomembnih peripetij v prostoru in času, vseskozi vztrajajoč na kontaktu z občinstvom, na potrebi zadržati igrivost, zabavnost – pač vse, kar naj bi vznemirljivost vsega tega – gledališča, življenja prinašala.

In ko začne v znoju teles pokati skorja preigravanih ničnosti, začne iz navidezne lahkotnosti, iz banalnosti curljati tista Velika zgodba o tistih Malih stvareh. Zareže pogled, zareže dotik, zareže tišina po salvi smeha. Zareže brca v trebuh. Zareže spomin na tisti trenutek, ko te je prešinil strah, da umiraš. Na tisto jutro, ko si se zbudil in občutil, da si ljubljen.

Osebna. Prezrta. Intimna.

Zgodba.

Ranljiva. Krhka. Iskrena.

In norost na odru se nadaljuje. Ciničen vrtiljak vaudevilla, kabareja in stand up komedije, za katerega smo pomislili, da ne želi povedati ničesar.

In je povedal vse.

Je lahkotnost zarezala z globino. Hrupnost z vseprisotno tišino. Prenatrpan prostor s praznino.

Navidezno pomankanje strukture, ki je pravzaprav matematično premišljena kombinatorika kontrapunktov. Simfonija. Veličasten ritem izgrajevanja in rušenja - pričakovanj.

In je potovanje brez vnaprej priskrbljenega zemljevida, ki dopušča možnost obiska mest, izpuščenih iz ponudbe atrakcij 'turističnih agencij'.

Nismo videli Kipa svobode, Eifflovega stolpa, Piramid. Nismo kot piščanci racali za mamo kuro z dežnikom. Zatorej - Hvala za neobremenjenost. Za odsotnost potrebe prepričevati, dokazovati, razsvetljevati. Hvala za prostor, ki dopušča vpis lastne misli, občutka, doživetja. Hvala za dialog. Za male stvari.

Deset intenzivnih festivalskih dni. Ponovno festivalsko predoziranje. Manj je več. Vendar junkiji tega ne razumemo. Želimo vse. In želimo še več. Pa čeprav zaradi prenasičenosti ne prepoznavamo vrednosti del, ki ne temeljijo na presežnem. A sprašujemo. Debatiramo. Gledamo. Opazujemo. Razčlenjujemo. Vse. Četudi z zamikom.

Po desetih dneh postane kristalno jasno, da se je Exodos resnično vrnil. Da vse skupaj ni bila iluzija. Da je še močnejši in še bogatejši. Z repertoarjem predstav žametnih imen svetovnega gledališča: Fabre, Etchells, Garcia.

Exodos nam je skozi Fabrov izbor ustvaril svojevrstno estetsko izkušnjo ter skozi nabor in preplet dogajanja odpiral vprašanja, ki jih na mnogih drugih festivalih pogrešamo. Zaključimo z didaktičnostjo Forced Entertainmentov: Potrebno je verjeti v lastne sanje! Exodos jih ima. In vanje verjame.

Z njim pa tudi Saška in Jasmina