Sreda, 27. 4. 2011
Peter Recer
Po petletnem premoru se njujorška peterica vrača na glasbeno prizorišče s svojo četrto studijsko ploščo. Angles predstavlja odmik od debitantske plošče in skuša skupino postaviti v nove glasbene smernice. A v žanrski razpršenosti se obenem izgublja osredotočenost zvoka. Zato se kljub novemu začetku obenem postavlja vprašanje: „The Strokes, is this it?“. (v celoti!)
* Pet let je minilo, odkar so The Strokes izdali zadnjo studijsko ploščo. Do sedaj so skušali ujeti svežino, ki je ujeta na njihovem prvencu Is This It. A svoje debitantske plošče niso uspeli dohiteti, kaj šele preseči. Po izdaji tretjega albuma leta 2006 so se člani zasedbe razpršili po izdajah solističnih plošč ali pa so sodelovali pri snemanju plošč z drugimi glasbeniki kot so Queens of the Stone Age, Santigold ali pa Devendra Banhart. Po dolgih letih so se člani zasedbe ponovno zbrali in izdali svojo četrto studijsko ploščo z naslovom Angles.
Če je na njihovih dosedanjih ploščah zvok skupine osredotočen na preporod garažno rockerskih bendov iz 70-ih let, je plošča Angles postavljena v širši kontekst. Preprosto rockersko izrazje, ki je predvsem na debitantski Is This It odlično funkcioniralo, se je na albumu Angles odmaknilo in dalo prostor pesmim, ki skušajo ujeti širšo glasbeno sliko. Tako na plošči slišimo reggae, pop estetiko, vplive elektronike. Očitno so The Strokes naveličani iskanja njihovega zvoka s prve plošče in so se namesto tega odločili poiskati oziroma osvežiti svoj glasbeni izraz. Morda je k temu pripomoglo tudi sodelovanje članov zasedbe z drugimi glasbeniki. Druga novost je to, da so k pisanju pesmi prispevali vsi člani benda, za razliko od prejšnjih plošč, kjer je kot avtor bil podpisan Julian Casablancas. Vprašanje, ki se pojavlja pri tem, je, koliko je skupini uspelo ohraniti lastno izvirnost in glasbeni zanos.
Ploščo odpre pesem Macchu Picchu in s tem da poslušalcu takoj vedeti, da Angles ponuja svež zvok skupine. Pesem se namreč naslanja na reggae iz obdobja osemdesetih let. Spomni na različico drugega vala ska glasbe v Angliji, pomešanega z disko ritmiko novega vala. Sledi pesem Under Cover Of Darkness, ki se skupaj s pesmimi kot so Taken For A Fool in Gratisfaction ozirajo na pretekli zvok skupine The Strokes. Pri tem še posebej Taken for a Fool z lahkoto dosega standarde, ki jih je skupina postavila na svojem prvencu. Te tri pesmi so razpršene po plošči, tako da poslušalca bežno spomnijo na pretekli zvok skupine.
Ostale pesmi pa se, kot rečeno, slogovno precej razlikujejo od njihovega prejšnjega zvoka. Two Kinds Of Happiness deluje kot rockerska pesem za poslušalce zrelih let, ki igra predvsem na dialog verza in refrena. Medtem ko verz ponuja neko ustaljeno mirno ritmiko, bi naj refren poskrbel za všečnejšo pop-rockersko formo. Protiutež se pojavi takoj v naslednji pesmi z naslovom You're So Right, ki preseneti z zvokom, ki deluje umetno in z elektronizirano ritmiko. Spomni na izraz benda Liars, a v bistveno bolj umirjeni podobi. Medtem pa pesem Games nadaljuje v elektro pop estetiki. Če so The Strokes v prejšnjih ploščah iskali zaveznike v izvajalcih 70-ih let, tipa Velvet Underground, se v marsikateri pesmi s plošče Angles preveč očitno zlivajo z aktualnimi indie bendi kot so MGMT. S tem pa se preveč zlahka odpovedujejo svojemu lastnemu glasbenemu izrazu in zapadejo v površno povprečje. Call Me Back s svojo odsotnostjo bobnarske podlage ploščo popolnoma umiri, jo pa že prej omenjena Gratisfaction vrne v rockerski okvir, v katerem so The Strokes idejno v svoji preteklosti. Preteklost The Strokes se pomeša s progresivnejšim zvokom v pesmi Metabolism, kjer skuša skupina doseči močnejši, a obenem plavajoči zvok. Life Is Simple In The Moonlight je zaključna pesem plošče, ki jo ponovno umiri in jo povrne v lahkotnejšo in spevnejšo obliko.
Kot rečeno, od prejšnje plošče do albuma z naslovom Angles je minilo dolgih pet let. To je dolgo časovno obdobje in pričakovali bi, da se bend kot je The Strokes po tako dolgi odsotnosti vrne v velikem stilu z močno ploščo. Namesto tega Angles deluje preveč razpršeno, da bi lahko zadovoljil njihovo petletno odsotnost. Res je sicer, da skupina skuša doseči novo in obenem svežo obliko, a jim to ne uspe popolnoma. Plošča si preveč želi biti na več koncih naenkrat, ob tem pa se izgublja njen osrednji zvok. In na tem mestu se lahko vprašamo: „The Strokes, is this it?“
pripravil peter Recer
Komentarji
komentiraj >>