Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU Poročilo s predavanja Roka Kogeja (4411 bralcev)
Torek, 26. 4. 2011
DPU



...Kogej je v predavanju podal temeljit opis prepleta teoretskih in političnih okoliščin, ki so v poznem 20. stoletju na obeh področjih pripeljale do krize marksizma...
O političnih pogojih postmarksizma


21. aprila je v okviru cikla predavanj Razredni boj po razrednem boju, Delavsko–punkerske univerze, predaval Rok Kogej, študent ekonomije in politologije, član programskega odbora DPU in koordinator tekočega 14. letnika. Kogej je v predavanju podal temeljit opis prepleta teoretskih in političnih okoliščin, ki so v poznem 20. stoletju na obeh področjih pripeljale do krize marksizma.

Diagnozo krize marksizma je prvi postavil Louis Althusser v poznih sedemdesetih, najbolj očitno manifestacijo te krize pa Kogej postavlja v osemdeseta leta. Na teoretski ravni je bila ta kriza najočitnejša v postmarksizmu Ernesta Lacaua in Chantal Mouffove ter njuni odpovedi nekaterim temeljnim konceptom marksizma, denimo objektivni koncepciji razredov ter pojmovanju ekonomske sfere kot družbene baze. Na politični ravni je krizo predstavljal strateški premik zahodnoevropskih komunističnih partij k t.i. Evrokomunizmu. Ta je označeval opustitev revolucionarnega projekta in zamejitev delovanja v okvire parlamentarne demokracije.

V iskanju izvora teh premikov je Kogej v glavnini predavanja preletel celotno zgodovino marksizma ter glavne teoretske premike na tem področju in njihove akterje postavil v kontekst tedanjih političnih projektov in praks. Eden pomembnejših momentov te zgodovine je bila gotovo prva svetovna vojna. Teoretsko in politično živahna generacija teoretikov iz časa druge internacionale se je razdelila na dvoje. V Rusiji je revolucija uspela, toda na področju teorije je s stalinizmom tam nastopilo obdobje popolne stagnacije. Na zahodu pa so, nasprotno, dominantne leve stranke dale prednost nacionalnemu pred razrednim konfliktom in si s tem zaprle priložnost za revolucijo, ki se ni več vrnila.

V odsotnosti velikih revolucionarnih gibanj je po prvi svetovni vojni na zahodu tako v ospredje stopila serija teoretikov - med njimi Lukacs, Korsch, Adorno, Lefevbre, Sartre – s katerimi je vzniknila specifična tradicija t.i. »zahodnega marksizma«. Glavne skupne značilnosti te tradicije so bile poudarjanje subjektivnosti, preusmeritev pozornosti iz ekonomske baze na nadstavbo ter splošen premik njenih akterjev od političnega aktivizma v akademsko sfero.

V nadaljnjem teoretskem razvoju marksizma se je, kot eden ključnih produktov te tradicije, izkazal pojem totalitete. Kritike domnevnega marksističnega totalnega pojmovanja družbe in zgodovine so se pojavljale že v tem obdobju, zares pa se je ta pojem znašel na udaru ob splošnem antihegeljanstvu povojne generacije, v obdobjih strukturalizma in poststrukturalizma. V linijo teh kritik sodijo Althusserjeva naddoločenost, Foucaultova razsrediščenost oblasti, Deleuzova multipliciteta in tako dalje.

Tu je že jasno začrtana smer do zanikanja primata razrednega boja in poudarjanja pluralnosti antagonizmov Laclaua in Mouffove ter naposled do izteka tradicije v splošno postmoderno veliko pripoved o diskurzu in razliki.

Kogejeva zaključna poanta je bila, da za razlago tega razkroja ni dovolj njegova teoretska genealogija, niti se ne moremo zadovoljiti z bolj materialističnimi analizami, denimo Harveyevo. Slednje postmodernizem povezujejo s tehnološkimi okoliščinami dematerializacije denarja, vseprisotnosti simulakrov in navideznosti ter podobnim. Po Kogeju je treba razlago najti v politični kompoziciji levice v poznem 20. stoletju.

Levičarska inteligenca, že dolgo ločena od delavskega razreda in njegovih organizacij, se ni več dojemala kot del širšega gibanja, temveč kot gibanje samo oziroma kot eno izmed njih. To je levo teorijo navsezadnje pripeljalo do opustitve pojma razreda kot objektivne ekonomske kategorije in do preusmeritve pozornosti na problem formacije novih političnih subjektov na podlagi drugih antagonizmov.

Naslednje predavanje v ciklu Razredni boj po razrednem boju bo v četrtek, 5. maja ob 18h, predaval bo Ozren Pupovac. Med 27. aprilom in 2. majem Delavsko-punkerska univerza v Infoshopu in v Trubarjevi hiši organizira prvomajsko šolo - serijo delavnic, teoretskih intervencij in predavanj – na temo Samoupravljanje.

Poročilo je spisal Martin Hergouth.


Komentarji
komentiraj >>