Domače politično dogajanje v tednu pred prvomajskimi počitnicami je zaznamovala vladna oziroma koalicijska kriza, kot so to preigravanje različnih možnosti bodočega funkcioniranja aktualne vlade in koalicije označili mediji, politični analitiki in politiki sami. Povod za burno dogajanje brez rezultata je bil odstop Desusove ministrice za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Duše Trobec Bučan, ki naj bi odstopila zaradi pomanjkanja podpore s strani premiera Boruta Pahorja. Vendar gre prave razloge za odstop ministrice iskati v njeni nedoraslosti tej funkciji, kar se je nenazadnje pokazalo tudi v javnih nastopih Trobec Bučanove, ki so bili polni treme in praznih besed.

Če bi špekulirali, bi lahko dejali, da je Trobec Bučanovo v umik prepričal predsednik njene stranke Karel Erjavec, ki je ta odstop izkoristil kot povod, da končno napove izstop Demokratične stranke upokojencev iz koalicije. A se je zataknilo in Erjavec je ostal zgolj pri napovedi, saj bo svet stranke DeSUS potreboval dva tedna časa, da odloči ali bodo demokratični upokojenci še v koaliciji. Razmerje med Socialnimi demokrati, Liberalno demokracijo, Zaresom in Karlom Erjavcem torej vsaj do 6. maja ostaja podobno, kot je že od formiranja koalicije konec leta 2008. Gre za odnos po sili razmer, saj Erjavcu bolj kot vloga voditelja opozicijske stranke ustreza vloga gizdalina v koaliciji, v navednicah levi trojček pa je po volitvah potreboval udobno večino v parlamentu.

Na Erjavčevo napoved o izstopu iz koalicije je Gregor Golobič odgovoril s predlogom, po katerem bi on, Pahor in Kresalova odstopili z mest v vladi in na ta način preprečili, da bi referendum o pokojninski reformi postal referendum o vladi. Pahor in Kresalova sta ta predlog zavrnila, tako da Golobiču ni ostalo drugega, kot da odstopi sam, a se je tudi tu zataknilo. Napovedal je namreč, da bo odstopil dan pred referendumom o pokojninski reformi, saj naj bi bil Pahorju nujno potreben pri predreferendumski agitaciji. S to potezo je Golobič negiral svoj prvi predlog, saj s takim načinom umika iz vlade ne bo pripomogel k odločanju o reformi in ne vladi kot taki.

Premier Pahor pa vztraja v svoji bitki z mlini na veter, saj se podpora tako vladi kot njenim reformam z vsakim njegovim javnim nastopom v stilu »Borili se bomo kot levi.« znižuje. Po zadnjih meritvah javnega mnenja ima vlada manj kot 20-odstotno podporo javnega mnenja, referendumu o pokojninski reformi pa ankete napovedujejo gotov padec. A Pahor se na to ne ozira in je šel tako daleč, da je cinično napovedal, da bo njegova stranka na volitvah ponovno zmagala. Zaradi takšnega obnašanja predsednika vlade so vedno glasnejši pozivi za njegovo zamenjavo.

Spomenka Hribar je kot alternativo na primer predlagala širši javnosti ne preveč poznano profesorico z Ekonomske fakultete v Ljubljani, Majo Makovec Brenčič. Meritve javnega mnenja pa kot alternativo Pahorju kažejo evropskega komisarja Janeza Potočnika. Toda premier uživa podporo poslancev koalicije in se mu prisilnega odhoda s stolčka zaenkrat ni treba bati, sam pa vsaj do referenduma o pokojninski reformi ne namerava odstopiti.

Druga možnost, da pride do sprememb v vladi ali celo do nove vlade, so predčasne volitve, za katere se že dalj časa ogrevajo v opoziciji. Pretekli teden se jim je v tej zahtevi pridružil še Karel Erjavec in presenetljivo tudi predsednik Tűrk, ki je izjavil, da bi, če bi imel to možnost, razpustil parlament in razpisal predčasne volitve. Toda ravno zaradi pravne ureditve, ki možnost za razpustitev parlamenta predvideva zgolj za poslance same, se predčasne volitve ne zdijo realna opcija. Zato lažje razumemo opozicijski ropot s predčasnimi volitvami ob zavedanju, da do njih skorajda ne more priti. Lahko je biti glasen in kazati s prstom, če veš, da še vsaj leto in pol ne boš nosil nobene odgovornosti.

Tako pridemo do zaključka, da se kljub burnemu dogajanju na domačem političnem parketu ni zgodilo nič. Erjavec je po opozicijskem vedenju v koaliciji končno napovedal odhod, a je vprašanje, če mu bodo sledili tudi njegovi poslanci, medtem ko poslanci preostale koalicije podpirajo svoje šefe na Gregorčičevi. Opozicija pa vse glasneje opleta s predčasnimi volitvami, za katere je bolj malo možnosti. Torej nas čaka še leto in pol levo-desnega ping-ponga, nato pa pridejo na vrsto parlamentarne volitve. Ping-pong je sicer res dinamična dejavnost, a javnost vedno bolj zahteva prekinitev igre. Bomo leta 2012 končno priča kakšnim novim idejam, ki bodo omogočile kvalitetno vodenje in upravljanje javnih zadev?

Domače politične igrice je komentiral Petar.