Društvo za širjenje filmske kulture Kino! je pred kratkim izdalo zbornik Kino-integral! Prispevki k zgodovini slovenskega eksperimentalnega filma. Na področju, ki v vseh teh letih ni doživelo ustrezne sistematične obravnave, gre za pionirsko delo, ki določa nekatere ključne parametre za zgodovinsko in teoretsko refleksijo domače eksperimentalne filmske produkcije. Več v Kinobaru...
Društvo za širjenje filmske kulture Kino! je pred kratkim izdalo zbornik »Kino-integral! Prispevki k zgodovini slovenskega eksperimentalnega filma«. Na področju, ki v vseh teh letih ni doživelo ustrezne sistematične obravnave, gre za pionirsko delo, ki določa nekatere ključne parametre za zgodovinsko in teoretsko refleksijo domače eksperimentalne filmske produkcije. Integracija tovrstne produkcije v nacionalno filmsko zgodovino, kot uvodoma zapiše Jurij Meden, je tudi cilj pričujočega projekta.
V mnogih ozirih se zgodovina slovenskega eksperimentalnega filma začenja pri razčiščevanju terminoloških zagat. Večidel avtorjev eksperimentalne filmske produkcije je izšel iz tradicije tako imenovanega »amaterskega filma«, ki je nastajal pod okriljem krovne organizacije Ljudska tehnika in številnih amaterskih kino klubov. Ločnica med amaterskim in eksperimentalnim na eni strani in profesionalnim na drugi pa ni bila tako strogo začrtana. V okviru etabliranih producentskih hiš je že leta 1957 nastala Fantastična balada Boštjana Hladnika, kasneje tudi Utrinki in Nocturno Vaska Preglja, prav tako nekateri kratkometražci Karpa Godine. Ob pomanjkanju »avtohtone teoretske refleksije«, kot v svojem tekstu Eksperimentalni film in dominantna kinematografija zapiše Tone Rački, se v Sloveniji nikoli ni izoblikovala specifična programska usmeritev, kot sta denimo hrvaški fenomen »antifilma« in beograjski »alternativni film«.
Področje amaterskega filma, ki je organizacijsko nadgradilo relativno razvit sistem predvojnih amaterskih foto krožkov, je zasledovalo predvsem dva cilja: z izobraževalnimi dejavnostmi, publicistiko in praktičnimi delavnicami udejanjiti parolo »Tehniko ljudstvu!«, obenem pa kot vzporedna produkcija dominantni kinematografiji zapolniti nišo, ki te ni pretirano zanimala. Vendar pa bi avtorje, ki jih danes štejemo za ustvarjalce eksperimentalnih del, le stežka enoznačno umestili med filmske amaterje. Čeprav so snemali na neprofesionalni filmski format, največkrat je bil to 8-milimetrski trak, in z omejenimi materialnimi zmožnostmi pod okriljem kino klubov, so z raziskovanjem formalnih zmožnosti medija, opuščanjem konvencionalnih postopkov in iskanjem osebnega filmskega izraza izkazovali močne eksperimentalne tendence, ki so nasprotovale obrtniški estetiki večine filmskih amaterjev.
V šestdesetih letih eksperimentalna struja kino amaterjev doživi ustvarjalni vzpon. K temu pripomore več dejavnikov. Šestdeseta so čas liberalizacije družbenopolitičnega življenja, študentskega gibanja, kritičnih reakcij na potrošništvo, evropskega avtorskega filma in demokratizacije filmske tehnologije. Mladi avtorji so se navduševali nad sovjetskim porevolucionarnim filmom in zgodovinskimi avantgardami, navdih in zgled pa so iskali tudi na drugih področjih umetnosti, predvsem v fotografiji, glasbi in likovni umetnosti.
V takšnem okolju svoje prve kratke metre snemajo Karpo Godina, Naško Križnar, Vasko Pregelj in Vinko Rozman. Prikazujejo jih na razvejanem in hierarhično urejenem sistemu festivalov jugoslovanskega amaterskega filma, kakršen je bil hrvaški GEFF. Miha Peče, avtor obsežnega besedila Organizirani filmski amaterji, festivalom pripiše ključno vlogo pri spodbujanju produkcije in zagotavljanju »estetske, tematske in nazorske pluralnosti«.
Nabor tekstov, v katerih je fenomen eksperimentalnega filma v Sloveniji obravnavan celostno, v »vsej njegovi generacijski in produkcijski pestrosti«, izrisuje zgodovinski razvoj tovrstne produkcije pri nas in tematizira njeno razmerje do dominantne kinematografije. Drugi del zbornika te študije dopolnjuje z intervjuji, filmografijami in kritičnimi vpogledi v eksperimentalna dela posameznih avtorjev. Poleg že omenjenih so pobližje predstavljeni še Nuša Dragan, Davorin Marc, Franci Slak, Andrej Zdravič in umetniška kolektiva OHO ter OM produkcija.
Če lahko sodimo po nedavni razstavi jugoslovanskega eksperimentalnega filma Vse to je film! in retrospektivi del Vaska Preglja v Slovenski Kinoteki, se zdi, da slovenski eksperimentalni film vstaja iz pozabe in počasi dobiva ustrezno priznanje kot »relevanten sogovornik takratnim, sočasnim globalnim smernicam«. Kino-Integral! kot prvi zbornik, ki sistematično, a brez sistemske podpore pristopa k preučevanju slovenskega eksperimentalnega filma, pa med drugim opozarja tudi na malomarnost državnih inštitucij, ki bi morale skrbeti za ohranjanje kulturnega izročila.
Kino-Integral! je prebiral Bor.
Komentarji
komentiraj >>