Četrtek, 28. 4. 2011
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo njujorških TV On The Radio, ki jo je na žalost zaznamovala tudi prerana smrt basista zasedbe Gerlada Smitha ... (v celoti!)
* O tem, da so TV on the Radio velik bend, danes ni več nobenega dvoma. Na to ne more bistveno vplivati niti aktualna plošča, ki jo predstavljamo nocoj. Impresivna zbirka albumov, nastalih v zadnjem desetletju, govori sama zase. Kot tudi značilen zven benda TV on the Radio, ki bi ga skoraj že lahko registrirali kot blagovno znamko. Kljub temu da gre za all-stars zasedbo vrhunskih pevcev in multiinštrumentalistov, je David Andrew Sitek tisti, ki mu gre za uspeh benda pripisati malenkost večje zasluge kot ostalim genialcem iz TV on the Radio. Spoj soula, funka in hiper-modernega, z elektroniko nabitega rocka je njegova iznajdba, na krilih katere TV on the Radio letijo še danes.
V času, odkar obstaja ta bend, je Sitek postal eden najbolj zaželenih producentov našega časa, z značilnim izbrušenim slogom, stvar pa je šla celo tako daleč, da se je že pojavil izraz “Sitestetika”, torej estetika Dave-a Sitek-a. Hkrati je Sitek bil in še vedno ostaja tudi eden stebrov brooklynške scene novih bendov, ki je pred desetletjem izbruhnila z večjim vplivom kot islandski vulkan, saj posledice tega izbruha čutimo, oziroma slišimo še dandanes. V tem času je kot producent podpisal celo kopico plošč. Matični TV on the Radio, Liars, Yeah Yeah Yeahs in Scarlet Johanssen so zgolj najbolj odmevna imena, medtem ko se mu lahko zahvali še cela kopica izvajalcev iz razširjene indie-rock-elektronske scene. Še zdaleč pa Dave Sitek ni edini član benda, ki svojo ustvarjalnost troši izven matičnega benda, saj sta denimo Tunde Adebimpe in Kyp Malone lansko leto odšla v Afriko, kjer sta pomagala pri nastanku nove plošče Tinariwen.
Peta uradna oziroma četrta studijska plošča Nine Types of Light je zaznamovana z mojstrsko produkcijo Dave-a Sitek-a, ki je »tvontheradijevski« elektro-funk-rock spojil s celo kopico akustičnih inštrumentov, od klavirja, trobil, godal, orgel, akustičnih kitar do reci-piši bendža, ki ga v odklonskosti od standardnega zvoka TV on the Radio prekaša zgolj še coutry-jaška slide kitara. Vse to je spojeno v kompaktno in razkošno celoto, ki kopico skrbno vdelanih detajlov izdaja enega po enega šele ob večkratnem pazljivem poslušanju. Boljši je prvi del plošče, predvsem po zaslugi skladb "Second Song", "Keep Your Heart" ter "Killer Crane", pri čemer to, da sta slednji dve izraziti baladi z najbolj možnimi ekspresivnimi vokali, veliko pove o preostanku plošče. Uvodna »Second Song« pa je morda še najbližje hit singlu te plošče, saj se iz skromnega komornega uvoda razvije v plesno funkijado z značilnim falseto petjem.
Atmosfera je, kot je za TV on the Radio že kar značilno, precej mrakobna, v luči nedavnega tragičnega dogodka, pa skladba Keep Your Heart deluje prav vizionarsko zlovešče. Sicer pa nekoliko preseneča umirjenost ali bolje rečeno pomirjenost TV on the Radio, ki pa postane razumljiva v luči okoliščin, v katerih je nastala. Naj spomnim, plošča je nastala po več kot enoletnem premoru delovanja benda, ki je sledil triumfu s prejšnjo ploščo Dear Science, s katero so ob koncu leta 2008 pobrali celo kopico naslovov »plošča leta«. Nine Types of Light sicer ni prelomna plošča, je pa kljub temu odličen prikaz ustvarjalne moči TV on the Radio, ki v svoji kontinuiranosti spominja recimo na premišljeno rast in razvoj britanskih Radiohead pred desetletjem. Slednji so danes z vsem vplivom praktično že postali inštitucija, in kot kaže gredo v tej smeri tudi TV on the Radio. Manko umazane neposrednosti in evforične naivnosti pa je že standardna cena, ki jo plačujejo bendi v tako imenovani »zreli fazi«.
prirpavil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>