Likvidacija Osame bin Ladna v Pakistanu je bila po vsem svetu sprejeta z olajšanjem. Uboj vodje teroristične mreže, ki je bila odgovorna za tisoče smrti nedolžnih ljudi, se zdi večini ljudi kot nekaj opravičljivega. Kljub temu pa je bin Laden celo s svojo smrtjo uspel zasejati nekaj neprijetnih vprašanj. Nekatera med njimi so bila znana že ob napadih 11. septembra:"Kako se naj po pravilih borimo proti ljudem, ki ne spoštujejo pravil?" To javno vprašanje enega od državljanov ZDA televizijski mreži CNN po grozljivem terorističnem napadu na številne cilje po ZDA najbolje opisuje dilemo, v kateri se je svet znašel po enajstem septembru leta 2001.

O strahotnosti s kamerami zabeleženega dogodka ni potrebno izgubljati besed. Kar ostaja, so vprašanja brez jasnih, enoznačnih odgovorov. Če je res, da so pripadniki ameriških specialnih enot uspeli ubiti neoboroženega vodjo Al Kaide in ga nato po nekakšnem obredu vrgli v morje, že samo to dejstvo kljub grozljivosti napadov 11. septembra meče senco dvoma na zakonitost te akcije. Ali neoboroženega Osame bin Ladna res ni bilo mogoče ujeti, mu soditi in ga spraviti za rešetke? Toda administracija bi bila v tem primeru vsekakor postavljena pred resne težave. Osama bin Laden ni bil ameriški državljan, kar pomeni, da bi mu bilo potrebno soditi v Pakistanu ali Saudski Arabiji. Poleg možnosti pobega bi bil proces zoper ameriškega sovražnika številka ena zagotovo nevaren tudi zaradi pregretih strasti ob sojenju. Njegova likvidacija je bila zato za ameriško administracijo še najmanj slaba izmed slabih možnosti.

Toda s tem je ameriška akcija nazorno dokazala veliko neenakost med državami v svetu, kjer lahko veliki po svoje teptajo mednarodno pravo in pravila, ki jih sicer vsiljujejo drugim. ZDA so akcijo izvedle v formalno suverenem Pakistanu, vendar brez dovoljenja te države. Osumljenec je bil likvidiran, čeprav bi mu morali soditi. In njegovo truplo bi moralo biti izročeno družini, v tem primeru pa je bilo odvrženo v morje, ker ga menda ni želela prevzeti »nobena država.« Toda države seveda nimajo lastninske pravice nad trupli. In Osama je zagotovo imel sorodnike, ki bi ga bili pripravljeni pokopati. Toda odločitev o »morskem pogrebu« je bila seveda sprejeta predvsem zato, da Osamin grob ne bi postal mesto romanja njegovih privržencev. Seveda je mogoče zelo argumentirano trditi, da je bil »morski pogreb« Osame še veliko bolj spodoben kot grozljiva smrt tistih, ki so umrli v terorističnih napadih 11.septembra. Toda neprijetna vprašanja ostajajo.

Če so bili razlogi za to, da je bil Osama likvidiran in odvržen ribam, predvsem umiritev strasti in preprečevanje romanja na njegov grob, potem se zastavlja vprašanje, zakaj sploh obsojamo izvensodne likvidacije ljudi? Ali nismo zaradi obsojanja takšnega postopanja tudi v Sloveniji obsodili povojne poboje leta 1945? Ali nismo tudi v Sloveniji te zločine in metanje ljudi v jame in rove obsojali, tudi v imenu svetosti življenja in spoštovanja do mrtvih kot ene od temeljnih vrlin civilizacije? Res je, da je bil tudi Čaušesko likvidiran, toda v Romuniji so mu organizirali vsaj nekakšno provizorično sojenje in ga na koncu pokopali v grobu. Da ne govorimo o tem, da so mu sodili pripadniki lastnega naroda. V Jugoslaviji je bil, na podoben način kot Osama, na neznanem kraju likvidiran pred tem obsojeni vodja četnikov Draža Mihajlović. Njegovi posmrtni ostanki so bili nato znova iz povsem pragmatičnih in političnih razlogov skriti nekje na Vojnem otoku na sotočju Save in Donave. In to dejstvo vznemirja Srbijo še pol stoletja po tej likvidaciji. Nedavno so v Srbiji izvedeli tudi za ime Mihajlovićevega likvidatorja. Tako kot bo nekega dne postalo znano tudi ime tistega, ki je ubil Osamo bin Ladna. Toda če je bilo takšno ravnanje revolucionarnih oblasti z današnjega zornega kota neprimerno in narobe, zakaj podobno postopanje v primeru Osame ocenjujemo kot pravilno? Zakaj ob smrti Obame večina ljudi ne čuti zgražanja?

Najbolj preprost odgovor je seveda odgovor s številkami - lahko bi rekli, da je Obama to, kar je ukazal, lahko zaukazal zato, ker je Osama pobil na tisoče ljudi. Toda če je bistvena razlika med Obamo in Osamo le v številu pobitih, potem se lahko vprašamo, kolikšna je torej tista številka pobitih, kjer si ljudje ne zaslužijo več sojenja in spodobnega pogreba, pač pa so dovolj dobri samo za likvidacijo in pogreb v morju? Pri tem bi se zagotovo našli tudi tisti, ki bi ob pomoči zanesljivih statističnih podatkov trdili, da je Barack Obama kljub temu, da je postal Nobelov nagrajenec za mir, že zaradi sodelovanja ZDA v petih ali šestih vojnah in konfliktih v svetu, tudi sam posredno že povzročil bistveno večje število nedolžnih žrtev kot pa Osama Bin Laden.

Sicer pa je to dilemo preprosto izpostavil že eden od bralcev novice o uboju Osame na spletu. Citiram: »Če jaz naročim ustrelitev neoboroženega kriminalca, se to brez pardona šteje kot umor (30 let - doživljenjsko).« Vse skupaj nekako torej še najbolj spominja na tisto zgodbo Sv. Avguština o tem, kako je Aleksander Veliki nekoč ujel pirata. In ga vprašal, kako vendar si upa ropati po njegovih morjih? Pirat pa se ni dal zmesti. Aleksandra Velikega je mirno pobaral, kako si on upa ropati - ves svet. "Zato, ker to počnem z majhno ladjo, mi pravijo, da sem ropar, tebi, ki to počneš z veliko mornarico, pa pravijo Imperator," mu je zabrusil pirat.

V tem ciničnem pogledu na svet je veliko resnice. Toda tudi terorizem si ne zasluži občudovanja. Logika terorizma je jasna; njen namen je uničevanje morale in solidarnosti skupine ali naroda, proti kateremu je usmerjena. Naključnost je bistvena značilnost vsakega terorja. Ljudje so ubiti zgolj zato, da bi teroristi poslali sporočilo svojim nasprotnikom. Žalostna resnica današnjega sveta je, da terorizem uporabljajo različna gibanja in tudi države. V vojnah je teroriziranje civilnega prebivalstva najbolj radikalna metoda "posrednega nastopanja." Pri iskanju delnega odgovora na vprašanje, zakaj ob smrti Obame ne čutimo pretiranega zgražanja, je zato potrebno za trenutek vstopiti v zgodovino terorizma.

Razlika med Obamo in Osamo seveda obstaja. Obstaja pa tudi razlika med terorizmom Al Kaide in terorizmom v času pred tem. In v tej razliki se skriva delen in morda tudi nevaren odgovor na vprašanje, zakaj se svet na smrt Osame odziva manj burno. Kajti, čeprav je terorizem zmeraj kršitev vseh zakonov, so celo nekatere teroristične skupine doslej še vedno spoštovale določen nenapisan "kodeks časti", ki njihove akcije v pravnem smislu sicer ni osvobodil očitka o zločinskosti, vendar je bil kljub temu zelo daleč od sodobne oblike terorizma.

Poglejmo dva nazorna primera. V začetku devetnajstega stoletja je tako na primer skupina ruskih revolucionarjev zaradi represije, v katero je bil vključen, pripravljala napad na velikega vojvodo Sergeja. Nameravali so ga z bombo razstreliti v njegovi kočiji. Ko se je kočija približala mestu napada, je mlad revolucionar, ki je v rokah držal bombo, opazil, da njegova žrtev ni sama, pač pa da je vojvoda v družbi dveh majhnih otrok. Po trenutku dvomov si je napadalec premislil in se oddaljil.

Med leti 1938 in 1999 je Irska republikanska armada znova izvajala eno od svojih številnih bombnih kampanj v Britaniji. V enem od napadov se je republikanski terorist na kolesu, ki je tovoril bombo z prednastavljenim urnim mehanizmom, izgubil v labirintu ulic, se ustrašil, odvrgel kolo in zbežal. Bomba je ubila nekaj naključnih pešcev. V IRA-i tega nihče ni štel za zmago in vsi vpleteni so bili takoj kaznovani.

Teroristi so vsaj v teh primerih razlikovali med "tarčami", ki jih je dovoljeno napasti in tistimi, ki so absolutno zaščitene. Pred obličjem pravice teroristov to seveda ne rešuje. Vendar pa so si vsaj v tem primeru teroristi zaradi omejitev, ki so si jih sami postavili, zaslužili vsaj delno spoštovanje. Vsega tega v najnovejših, sodobnih oblikah terorizma ne moremo več zaslediti. Napad na World Trade Center zato ni bil zgolj terorizem, pač pa najbolj drastična oblika najbolj nemoralne vrste terorizma. Tisti, ki so izvedli ta napad, so zato zavestno prestopili vse meje, vključno z mejami terorističnega "kodeksa časti", ki ga še zmeraj spoštujejo vsaj nekateri teroristi.

Na prestopanje teh nenapisanih meja terorističnega kodeksa so ZDA odgovorile s podobnim prestopanjem meja mednarodno dovoljenega in civiliziranega obnašanja. V tem smislu je takšno ravnanje ZDA mogoče vsaj razumeti, ne pa tudi opravičiti. Likvidacija Osame ja zato še en resen opomin vsemu svetu, kajti vsako prestopanje meja in vsaka kršitev mednarodnega prava lahko privede do novega nasilja. Teroristi niso edini, ki prestopajo meje. Tudi države velikokrat prestopajo meje in s svojim ravnanjem vzpodbujajo terorizem. Primerov državnega terorizma je dovolj - od Iraka in Turčije do Izraela in Libije. Terorizem je nevaren, toda še bolj nevarna je nepravična politika velesil in neselektivna ter neskončna »vojna proti terorizmu«, ki ne odpravlja vzrokov za terorizem, pač pa zgolj vzpodbuja razraščanje novega terorizma.

Terminal je pripravil Igor Mekina.