Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NAČRTNA ZMEDA KOT DISTRAKCIJA (2193 bralcev)
Sobota, 7. 5. 2011
Boris V.



Nedavna likvidacija Osame bin Ladna v Pakistanu je bila s strani naivnih komentatorjev označena kot konec nekega poglavja, v resnici pa odpira celo vrsto vprašanj. Od zahodnega ponotranjenja ameriških stališč, zanemarjanja osnovnih mednarodno pravnih norm do vprašanja, kaj vse se je zgodilo med tem, ko so vsi govorili o mrtvem bin Ladnu.

Nedavna likvidacija Osame bin Ladna v Pakistanu je bila s strani naivnih komentatorjev označena kot konec nekega poglavja, v resnici pa odpira celo vrsto vprašanj. Sicer je res, da kršenje niza mednarodnopravnih sporazumov za Združene države Amerike in njene satelite ni niti izjema niti kakšen poseben izziv, je pa zadnja odmevna epizoda dodala nov okus in sicer okus po vsesplošni politični, medijski in javni evforiji. ZDA so kršenje raznoraznih pravil, sporazumov, konvencij in dogovorov v dvajsetem stoletju že dodobra izpilile. Primerov ni treba niti posebej izpostavljati, saj ga ni kontinenta, kjer ameriška administracija po nareku kapitalskih interesov z vojaško silo ne udejanja lastne perverzne PR-ovsko dodelane vizije pravičnosti. No, morda sta izjemi Avstralija in Antarktika. Kakorkoli, prebivalci Pakistana so s to prakso zelo dobro seznanjeni zahvaljujoč množici brezpilotnih letal, ki sejejo smrt bolj ali manj na slepo, k njim pa je treba dodati še obveščevalne agente in druge infiltrirane pripadnike ameriškega vojaško-obveščevalnega aparata, ki na redni bazi brez uradne privolitve oblasti vstopajo v Pakistan in v njem delujejo.

Pakistan zaradi svoje specifične varnostno-politične situacije seveda ni niti sposoben niti voljan odkrito in ostro kritizirati ZDA zaradi operacij na njegovem teritoriju. Navsezadnje zadnjih nekaj let od Američanov prejema po 3 milijarde dolarjev podkupnine na leto, da bo tiho ravno ob takšnih ponižanjih. Tako tudi ob uboju Osame bin Ladna globoko na svojem ozemlju ni sprožil nikakršnih postopkov v Varnostnem svetu ZN, forumu, ki naj bi bil namenjen prav za takšne primere. Glede na ameriško pravico veta v tem organu bi bilo jadikovanje Pakistana sicer resda brezplodno, a vseeno bi prisilil ameriško administracijo v zabavne argumentacije, ki bi po njihovo dokazovale legalnost operacije.

Pustimo pasivnost Pakistana ob strani in poglejmo reakcije političnih subjektov, ki so od ameriško-pakistanskega »zavezništva« distancirane dovolj, da bi lahko izrekle kakšno kritiko. Ni je bilo države, ki bi znotraj kakšnega mednarodnega telesa sprožila vprašanje zakonitosti operacije, na tem mestu pa bomo posebej izpostavili uradno stališče zunanjega ministrstva Republike Slovenije. Že sam naslov odziva, objavljenega na spletni strani, pove veliko: »Izjava MZZ ob uspešni protiteroristični akciji v Pakistanu«. Nadalje piše: »Slovenija pozdravlja to novico, ki predstavlja pomemben dosežek v boju proti mednarodnemu terorizmu«. Slovenija torej pozdravlja kršenje mednarodnega prava (kršenje suverenosti druge države) in izvensodno likvidacijo. Amerikaniziran odziv še vključuje izraz sožalja »svojcem vseh žrtev terorističnih napadov mreže Al Kaida po svetu«. Si lahko predstavljamo, da bi bilo sožalje slovenske strani izraženo tudi ob vseh civilnih žrtvah ameriških vojaških operacij po svetu? Naj povemo še, da smo od ponedeljka do petka pozivali MZZ, naj njihov uradni govorec Milan Balažic za naš radio vendarle podrobneje pojasni in utemelji stališče ministrstva, pa so na koncu z njega odvrnili le, da so vse povedali že v uradnem odzivu.

Uboj bin Ladna je težko označiti kot kaj drugega kot izvensodno likvidacijo, še posebej ob dejstvu, da je bil tudi po priznanju ameriške strani bin Laden neoborožen, a tudi to ni zmanjšalo bizarnega rajanja na ameriški ulicah. V svojih uradnih izjavah pa so rajali tudi evropski državniki, med njimi seveda tudi premier Pahor. Če je popolna odsotnost kakršnegakoli problematiziranja ameriškega vojaškega delovanja v državi brez uradne odobritve njenih oblasti povsem pričakovano od svetovnih politikov, pa je malce presenetljiv odziv svetovnih medijev. Šele po nekaj dneh je v glavnih medijih iz ekranov in vrstic sramežljivo pokukal dvom v sprejemljivost takšnega delovanja ameriških oblasti. Govorimo o dvomu, kaj šele o ostri obsodbi. Domača nacionalka za pomisleke seveda ni našla prostora, je pa namesto tega ameriškega veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomellija spraševala, ali je Slovenija kaj bolj ogrožena zaradi bin Ladnove smrti. Iz tega lahko jasno vidimo razsežnosti vpliva ameriške popkulture, ki je povzročila, da je predvsem zahodna javnost skoraj popolnoma ponotranjila ameriška stališča. Na tone B-filmov o ameriških specialcih, ki se pogumno borijo proti demonskim muslimanskim teroristom je bilo očitno uspešnih. Pa s tem ne mislimo na blagajniški uspeh.

Seveda je k otopelosti javnosti na Zahodu v ključni meri prispevala demonizacija »sovražnika«. Mit o popolnoma diaboličnem in hladnokrvnem bin Ladnu, ki cele dneve sanjari, na kakšne inovativne načine naj pomori čim večje število kot ovčic nedolžnih Američanov, je naredilo svoje. Miti so kratkoročno koristni, čeprav so na dolgi rok popolnoma destruktivni. Poglejmo svež primer obsodbe hrvaških generalov Gotovine in Markača. Velik del tamkajšnje javnost nikakor ne priznava, da so Hrvatje sposobni vojnih zločinov, čeprav se točno ve, kaj se je med vojno načrtno dogajalo, oblasti pa tak iracionalizem seveda spodbujajo s fetišizacijo domovinske vojne. »Mi smo nedolžne žrtve, a smo se kljub temu z nadčloveškim pogumom in viteštvom uprli temačnim silam«. Kako so takšni miti vplivali na medsosedske odnose na Balkanu, je na tem območju boleče vidno.

Poleg vprašanj (ne)legalnosti ter kolaborantskega odziva svetovne javnosti in medijev pa je tu še vprašanje, ki ga večina odpravi kot takšnega, ki spada v teorije zarote. Govorimo namreč o tem, ali je bil v tej akciji sploh ubit bin Laden in če je bil, zakaj. Seveda je bil, porečete. Še Al Kaida je to priznala, pa njegova hči in ena od žena. A dvomi vseeno so. Kljub temu se je ameriška administracija odločila, da fotografij ne bo objavila, češ, da so grozne (bolj kot tiste iz Abu Ghraiba?) in da lahko sprožijo novo nasilje. Hecno, ameriška vojska je kmalu po invaziji na Irak leta 2003 objavila fotografije mrtvih sinov Sadama Huseina, Udaya in Qusaya. Objavila je tudi rentgenske posnetke Udaya, ki je bil ranjen v nogo v poskusu atentata v devetdesetih letih, da bi tako prepričala predvsem skeptično iraško javnost, da sta sinova res mrtva. Eden od takratnih ameriških generalov, Ricardo Sanchez, je celo dejal, da bi lahko objava fotografij mrtvih sinov spodkopala upor proti ameriški okupaciji Iraka. Zakaj se torej fotografij ali drugih dokazov ne objavi? Truplo je bilo, oh kako priročno, odvrženo v morje, tako da se nikoli ne bo neodvisno potrdilo, da je bil ubit res bin Laden.

Sploh pa ni tako sporno, ali je bil bin Laden ubit v tej akciji ali pa je umrl že leta nazaj. Če je bil ubit v tej, postavlja to na glavo desetletno mitiziranje njegove pomembnosti za Al Kaido. Do bin Ladna so Američani bojda prišli tudi zahvaljujoč informacijam od mučenih zapornikov v Guantánamu. Si predstavljate, koliko informacij bi lahko pridobili od mučenega bin Ladna? Američani so imeli torej priložnost ujeti vodjo Al Kaide živega, pa tega niso storili. Namesto tega so se zadovoljili z diski zaseženih računalnikov. To nam pove lahko, da bin Laden ni bil več ključen član mreže, ali pa so se ga znebili, da ne bi na sojenju na dan prišlo kaj neprijetnega.

A vse to so seveda pomisleki, ki nastajajo ločeno od stališč ameriške administracije. Vendar je tudi sama administracija poskrbela za precejšnjo zmedo. Najprej so njeni predstavniki sporočili, da je bil bin Laden oborožen in da se je skrival za svojo ženo. Nato so to zanikali in dejali, da ni bil oborožen in da se ni skrival za ženo. V nekaj več kot 40-minutni operaciji je bojda prišlo do hudega strelskega spopada, sedaj pa kaže, da je bil oborožen le en prebivalec hiše. Zakaj toliko spreminjanja zgodbe, če pa so po lastnih zagotovilih predsednik in ostali v Beli Hiši gledali operacijo v živo? Če vidiš stvar na lastne oči, jo pač vidiš in ni potrebno zanikati včerajšnjih izjav o poteku dogodka. A direktor obveščevalne službe CIA Leon Panetta je zanikal tudi to in dejal, da 25 minut predsednik Obama in ostali niso videli nič. Odločite se že. Kaj bo? Ste gledali v živo ali niste? Je bil oborožen ali ne? Se je upiral ali ne? Golorok proti enim najbolj izurjenih vojakov na svetu? So Američani res tako nesposobni, da ne znajo niti uskladiti zgodbe preden gredo z njo v javnost? Morda. Morda pa je bil en od namenov ustvariti zmedo, da bi se tako svet ukvarjal z vsem drugim razen z vprašanji, zastavljenimi v prvem delu komentarja, ali pa celo s temami, ki so bile iz pozornosti javnosti v zadnjem tednu popolnoma izrinjene. Vprašanje, ali bo smrt bin Ladna končala ameriško "vojno proti terorizmu", pa si seveda ne zasluži resne obravnave.

Ob vsem tem lahko imena, ki so jih Američani uporabljali tekom operacije, služijo le kot humorističen zaključek. Operacija se je cinično imenovala Geronimo (po indijanskem uporniku v 19. stoletju), izurjen pes, ki so ga najprej poslali v hišo, pa sliši na ime – Kairo.

Komentiral je Boris Vasev.



Komentarji
komentiraj >>