Staff Benda Bilili prihajajo iz revnih ulic kongovske Kinšase, kjer je življenje težko in bedno, še posebej če si zaradi otroške paralize priklenjen na invalidski voziček. Z njihovimi predelanimi vozički so se pripeljali tudi na naslovnico plošče Tres Tres Fort, s katero založba Crammed Discs nadaljuje serijo Congotronics. S tem se skupina osmih glasbenikov postavlja ob bok skupinam kot so Konono No. 1 ter Kasai Allstars. (v celoti!)
STAFF BENDA BILILI, 7. 5. 2011; Kino Šiška, Ljubljana
* Začel se je osrednji del festivala Druga godba, ki na odre vabi skupine iz najrazličnejših koncev sveta. Tako imamo priložnost slišati glasbo, ki ji glasbena industrija pripenja različne vzdevke. Kakorkoli skušamo popredalčkati zvoke Druge godbe, pa obenem spoznamo, da nam ta festival na odre prinaša skupine, katerih glasbo piše življenje, v primeru sobotnega nastopa tudi ulica. Staff Benda Bilili prihajajo namreč iz revnih ulic kongovske Kinšase, kjer je življenje težko in bedno, še posebej če si zaradi otroške paralize priklenjen na invalidski voziček. Z njihovimi predelanimi vozički so se pripeljali tudi na naslovnico plošče Tres Tres Fort, s katero založba Crammed Discs nadaljuje serijo Congotronics. S tem se skupina osmih glasbenikov postavlja ob bok skupinam kot so Konono No. 1 ter Kasai Allstars.
Zasedba poleg glasbenega delovanja deluje tudi širše, saj skrbi za opolnomočenje revnih ter zapuščenih otrok iz ulic Kinšase. Skupino poganja močan socialni čut in povezanost z okoljem, v katerem živi. Neposrednost zvoka ulice, odločna volja do preživetja ter glasbena iskrenost so zadosten razlog, da se izkoristi priložnost in se skupino preveri na domačem odru.
Čeprav so Staff Benda Bilili nastopili na odru, ki se neprimerljivo razlikuje od ulic revnega mesta, so del tega prinesli s seboj. Če so unikatne vozičke zamenjali s standardnimi, pa se niso odrekli svojim glasbenim inštrumentom. Poleg enostrunske lutnje, katere predirljivega zvoka ni moč preslišati, pozornost pritegne unikaten bobnarski set, izdelan iz lesa in odpadnega materiala. Kljub doma narejenim inštrumentom je zvok skupine močan in topel, tudi po zaslugi akustičnega basa. Posebno mesto zaseda že prej omenjena električna lutnja, imenovana satonge, na katero igra mladi talentirani Roger Landu. Staff Benda Bilili v svoj izraz poleg rumbe umešajo še košček soula in funka, kontrast pa dodaja neposreden in psihedeličen zvok lutnje, ki brez sramu ostro zareže v topel in razigrano plesen zvok skupine. Skupino zaznamujeta tudi izredna dinamika in menjava vlog med glasbeniki. Saj če Roger na začetku preseneča s svojim predirljivim enostrunskim zvokom, kasneje prepriča s svojim petjem.
Ravno petje pa je tudi ena od močnejših orožij, s katerim Staff Benda Bilili napadajo publiko, saj pojejo praktično vsi člani zasedbe. Res je, da je škoda, ker večinoma ne poznamo besedil in se s tem izgublja delček teže, ki jo pesmi imajo. Skupina kliče po sprejemanju drugačnosti, opozarja na pomembnost cepljenja otroške paralize in poudarja, da hendikep ni ovira za uspešnost posameznika. Kljub bridki tematiki, pa jih močna volja do življenja spravi do plesa z vozički po odru. Pri tem ne gre zanemariti močne ritmike razigranega, na trenutke prav besnega Montane Kinunu in njegovih bobnov.
Kljub temu, da je skupina sestavljena iz mnogoterih posameznih delčkov, kot so razgibana ritmika, poliritmija, skupinsko petje, menjava solistov, psihedeličnost električne satonge, Staff Benda Bilili odlikuje dejstvo, da najbolje delujejo skupaj, kot skupina. Dinamika med člani zasedbe in povezano delovanje se namreč kaže kot njihovo najmočnejše orožje pri osveščanju in boju proti revščini ter socialni izključenosti. Ob tem pa vseskozi delujejo nadvse lahkotno in sproščeno. Očitno je, da je dolgo ulično nastopanje skupini ustvarilo zadostno kilometrino izkušenj, da jim uspe s tako nevsiljivo preprostostjo zapolniti oder Kina Šiške in odpreti letošnji festival Druge godbe.
Pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>