»Prepričan sem, da je pogovor s poslušalci, ki nimajo predsodkov in apriorne drže, lažji in produktivnejši,« pravi Luigi Nono.
»Prepričan sem, da je pogovor s poslušalci, ki nimajo predsodkov in apriorne drže, lažji in produktivnejši,« je misel iz avtobiografije italijanskega skladatelja Luigija Nona. Nonu, ki je ob boku skladateljev Pierra Bouleza in Karlheinza Stochhausna eden izmed vodilnih in prominentnih figur evropske avantgardne 20. stoletja, Cankarjev dom posveča letošnji cikel koncertov Predihano. V sodelovanju s Fundacijo Arhiv Luigija Nona iz Benetk pa tudi dokumentarno razstavo, ki je na ogled v prostorih Italijanskega inštituta za kulturo. Z njo se sistematično zaokroži fundamentalni skladateljev socialni angažma, ki se kaže tako v njegovih kompozicijah kot tudi v skladateljevi marksistični drži, hkrati pa je pohvalen dodatek k razumevanju in interpretaciji Nonove glasbe. To na tem mestu prepustimo glasbeni redakciji, ki bo Nonovo glasbo obravnavala obsežneje, in se raje usmerimo v njegov socialno-politični doprinos k formiranju postfašistične »socialne« družbe in k sami razstavi.
Razstavljeni material dokumentarne narave je skrčena verzija beneške razstave Luigi Nono: Mojster zvokov in tišin iz leta 2000, prirejene na čast desetletnici umetnikove smrti. V kronološkem zaporedju so na ogled predvsem fotografije, nekaj notnih manuskriptov, risb, zapiskov in pisem, vseh 27 razstavnih panojev pa sklenejo citati iz Nonove avtobiografije. Na prvi pogled rigidna struktura in stroga stenska postavitev razstave pustita precej medel prvi vtis, kar se hitro zgodi pri dokumentarno naravnanih vsebinskih ekshibicijah, kjer forma in estetska vrednost videnega nimata posebne vloge. Sprehod med panoji, ki bi bili lahko malenkost večji, pa sicer dobro zariše skladateljevo mrežo povezav z intelektualci tistega časa in izpostavi nekaj ključnih biografskih detajlov. Po besedah skladateljeve žene Nurie Schoenberg, hčere Arnolda Schoenberga, kustosinje razstave in predsednice Arhiva Luigija Nona, naj bi razstava skozi mejnike Nonovega življenja pripovedovala samo sebe. Precej klišejsko zastavljen koncept, ki pa ni daleč od resnice.
Že v zgodnjih umetniških letih je Nono v svojo glasbo vpletal družbenokritična besedila in poezijo Cesarja Paveseja, Federica Garcie Lorce, Pabla Nerude ter Paula Eluarda, ki so kasneje prerasla v nujno prisoten skladateljev politični angažma. Lorco posebej izpostavlja tudi razstava, Nono pa ga opiše kot »čudovitega Andaluzijca«, ki s svojo poezijo daje možnost avantgardni glasbi, da z enakim korakom stopa v družbi preostalih. Z vstopom v italijansko komunistično stranko se je političnost njegovih del samo še stopnjevala in svoj vrhunec dosegla v odrskem delu Intolleranza 1960. Po pričakovanjih delo v politično napeti italijanski družbi ni bilo dobro sprejeto. To Nestrpnost Nono opiše kot zgodbo o »prebujanju zavesti človeka, rudarja emigranta, ki se je uprl prisili nujnosti in začel iskati smiselnost, humani temelj življenja«. Vanjo je vpel kritiko fašističega nasilja, rasne nestrpnosti, trpljenja in izkoriščanja položaja delavcev ter njihov boj za svobodo, za katero se je kot politično aktivna oseba počutil delno odgovornega.
Šele kasnejši spust v raziskovanje elektronske glasbe mu je odprl nove možnosti glasbenega izraza ter mu omogočil večjo transparentnost in aktualnost pri izpričevanju sodobne zgodovine. Njegova dela so se vse bolj oddaljevala od izumetničenosti socialnega realizma in avantgarde, ki se je želela distancirati od realnosti, Nono pa je želel to aktualno družbenopolitično stanje skozi glasbo približati poslušalcu. Velik del takšne ljudske drže izhaja iz Gramscijevega koncepta »organskega intelektualca«, ki ga Nono v avtobiografiji interpretira kot »prisotnega v vsakem trenutku, na vsaki ravni v času življenja nekega razreda, z vso pozornostjo, usmerjeno v znanstveno izobraženost posameznika, vendar v službi organskosti«. S posebnim panojem je ta dokumentiran tudi na razstavi, skupaj z Nonovo kritično skladbo Musica-Manifesto. Ta je nastala kot podpora študentom, intelektualcem in delavcem v uporu proti prisotnosti 6000 policistov na otvoritvi Beneškega bienala sodobne umetnosti relovucionarnega leta 1968.
Na razstavi se lahko soočimo še z enim prelomnim skladateljevim delom, skladbo La fabricca illuminata ali Razsvetljena tovarna, ki smo jo imeli priložnost slišati tudi v prvem sklopu cikla Predihano prejšnji teden. Posvečena je delavcem iz neke jeklarne v Liguriji in vsebuje posnetke hrupa tovarniških strojev ter glasove delavcev med delom v proizvodnji, vse skupaj pa povezujeta politično besedilo italijanskega dramaturga Giuliana Scabia in poezija Paveseja. Z Razsvetljeno tovarno je ponovno stopil korak bližje široki interpretaciji sodobne zgodovine in se skozi opuščanje tradicionalnih glasbenih vzorcev zbližal z avantgardno glasbo. Z novimi možnostmi, ki jih je odpirala raba elektronike, je še siloviteje vstopil v prostor definiranja politične moči in se nehote deklariral za enega izmed najbolj angažiranih evropskih skladateljev 20. stoletja.
Kot dovršen poskus arhiviranja kulturne dediščine omenimo še kompletno digitalizacijo Nonovih del, manuskriptov in zapiskov, za katero skrbi Arhiv Luigija Nona v Benetkah. Razstava bo v prostorih Italijanskega inštituta za kulturo na ogled do 27. maja, vsekakor pa je za edino in pravo razumevanje skladateljevega opusa potreben obisk katerega izmed prihajajočih zadnjih treh sklopov cikla Predihano v Cankarjevem domu. Pa še zanimivost: včeraj smo nevede praznovali enaindvajsetletnico umetnikove smrti. Slava mu!
Izredno angažiranemu socialnemu odnosu Luigija Nona se je prepuščala Tina Dolinšek.
Komentarji
komentiraj >>