Sreda, 11. 5. 2011
aleš
Nocojšnji posnetek koncrta, ki je bil odigran v Bolzanu v Italiji junija pred štirimi leti združuje dve častitljivi kreativni sili. Tako Italian Instabile kot tudi posamezne člane tega orkestra smo pri nas že slišali, umestiti pa jih je mogoče v starejšo ali vsaj ne najmlajšo generacijo italijanskega jazza. V tokratni izvedbi jih je pod taktirko vzel še en velikan sodobne komponirano-improvizirane muzike, ki ima za seboj pestro zgodovino predvsem različnih poizkusov razumevanja. (v celoti!)
* Nocojšnji posnetek koncerta, ki je bil odigran v Bolzanu v Italiji junija pred štirimi leti, združuje dve častitljivi kreativni sili. Tako Italian Instabile kot tudi posamezne člane tega orkestra smo pri nas že slišali, umestiti pa jih je mogoče v starejšo ali vsaj ne najmlajšo generacijo italijanskega jaza, ki je sicer zgodba zase. V tokratni izvedbi jih je pod taktirko vzel še en velikan sodobne komponirano-improvizirane muzike, ki ima za seboj pestro zgodovino predvsem različnih poizkusov razumevanja. Kar je sicer v jazzovskih muzikah redkost, je Braxtonov lasten pristop h kompozicijam, ki ga povzdigne nad določeno tradicijo in zgodovinski trenutek drugega vala free jazza. Preveč črn in nenavaden, da bi se umestil med imena sodobnih skladateljev, in, vsaj za LeRoy Jonesa, preveč intelektualističen, da bi ga smeli šteti v uporno tradicijo afroameriških muzik. Tovrstni opisi dandanes delujejo že zlizano in klišejsko – predvsem zato, ker je Braxtonov lasten glasbeni sistem presegel začetne kontroverze in nadaljeval svojo pot. Kljub temu njih omembo nocojšnji posnetek, resda le na prvo žogo, do določene mere opravičuje.
Braxtonov opus že nekaj časa terja samostojno obravnavo, ki jo bomo tu le ošvrknili. Na samosvoj način namreč obdela dva pristopa, kompozicijo in improvizacijo: na način, v katerem se oboje ne izključuje, pač pa skozi napotke ustvari iz materiala te ali one zasedbe vsakič novo različico. Poleg tega ne išče konglomerata različnih vzorov, ki bi jih spajal v nekakšen post-jazzovski hibrid, pač pa si jih vsakič znova prisvoji in razišče, ali pa se z njimi zgolj poigra, pač odvisno od posamezne kompozicijske zgodbe.
Vse pomembnejši del tega opusa že dolgo predstavljajo orkestrske kompozicije, katerih začetki segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja ravno z Braxtoovim Creative Orchestra, katerega ime, kakor mi je znano, nikoli ni označevalo stalne Braxtonove zasedbe. Tokrat si je izposodil nestabilno italijansko druščino in se ji pridružil. Koncert prinaša kaki dve desetletji stare kompozicije, pri čemer osrednji del nosita zaporedni številki 92 in 164. Da se Braxton zlahka poigra z različnimi smermi svojih vplivov, pa lahko slišimo prav na tem mestu. Omenjeni kompoziciji sta odigrani ena v drugi na način, da je zareza med njima obenem ostra in slišna, a tudi dramatično učinkujoča. Kompozicija 92 bazira na jazzovskem, četudi spotikajočem se swingu, ki Italian Instabile Orchestra postavlja na glasbeno domača tla. Nekoliko mlajša kompozicija pa je del širše Braxtonove serije, ki predvsem izkorišča zvok orkestra v bolj enotnih zvočnih valih. V kompoziciji 164 te občasno razdela v posamezne solistične komponente, a objema s svojimi razpotegnjenimi, s tišinami prekinjenimi navali. V dvojnem zaporedju, kakor sta podani na tem posnetku, pa se sestavita v novo celoto, ki jo tako skozi nekakšno nasprotje nalamlja neprisiljena napetost.
Če zapustimo tovrstne analize, pa nenazadnje ostane sama igra, ki celotno zasedbo postavi pred nemara zahtevno nalogo, ki je tu odigrana na igriv način.
pripravil Aleš Rojc
Komentarji
komentiraj >>