Fatou Diome
Fatou Diome, eno najvidnejših frankofonskih literarnih imen mlajše generacije, smo v slovenskem prostoru najprej spoznali kot romanopisko. Njen prvenec Trebuh Atlantika (Le ventre de l'Atlantique), ki je izšel pri založbi Anne Carričre leta 2003, je prevedla Ana Barič Moder. Toda leta 1968 rojena pisateljica je svojo pisateljsko pot pravzaprav začela s kratko prozo. Leta 2001 je pri založbi Présence africaine izšla zbirka Prednost državljanom (La Préférence nationale), v katero je bila vključena tudi zgodba Kunigunda v knjižnici z izvirnim naslovom Cunégonde à la bibliothčque, ki ji bomo prisluhnili v zadnji oddaji cikla senegalskih pisateljic.

Naslov zbirke Prednost državljanom se nanaša na koncept, ki ga je sredi osemdesetih let uvedla francoska skrajna desnica z Le Penom na čelu v odgovor na problematiko imigracije, ene od najljubših tem Nacionalne fronte. Fatou Diome, senegalska imigrantka v Franciji, je torej že z naslovom svoje prve zbirke naznanila pravi pisateljski program: tako tematiko kot kritično držo, ki se dostikrat izraža skozi humor.

Povedano sicer ne zaobsega vsega njenega ustvarjanja: romana Kétala (2006) in Nepotešena, ta naša življenja (Inassouvies, nos vies, 2008) se denimo ukvarjata z intimnejšimi temami. Vidik, ki ga napoveduje naslov njene prve zbirke, pa razvijata že omenjeni Trebuh Atlantika ter njen najnovejši roman Te, ki čakajo (Celles qui attendent) iz leta 2010, ki se osredotoča na drugo plat imigracije - na zgodbe žensk v Senegalu, katerih možje, sinovi, bratje odhajajo s trebuhom za kruhom v Evropo. Zadnji roman se torej odmika od pretežno avtobiografskega gradiva, iz katerega je Fatou Diome črpala za svoje zgodnje literarne obdelave izseljenske problematike. 

Več zgodb v zbirki Prednost državljanom se posveča življenju afriških študentov, natančneje dvojnemu življenju junakinje, ki v Strasbourgu študira francosko književnost in se preživlja kot gospodinjska pomočnica, ker se kljub kvalifikacijam pri iskanju primernega dela vedno znova zadeva v izrečeni ali neizrečeni: »Ampak zakuga ne greste delat ke k v'm domu?«, kot ji v naslovni zgodbi zabrusi potencialen delodajalec. Prvoosebna pripovedovalka pripomni: »Ta »vam« ni izražal vljudnosti, saj me je prej tikal. Bil je žakelj; tako je, žakelj za smeti, v katerega je tlačil vse tujce, ki bi jih najraje vrgel v Ren.«

Končno se ji le nasmehne sreča in tako jo v naši zgodbi srečamo, kako pospravlja pri družini Najslabševih. Besedilo se izrecno navezuje na Voltairovo filozofsko zgodbo Kandid. »Kunigunda« je posmehljiv vzdevek, ki ga prvoosebni pripovedovalki nadene njen delodajalec, gospod Najslabš, ki od afriške gospodinjske pomočnice nikakor ne pričakuje, da bo dojela (nadvse banalno) literarno referenco. Kajti afriške gospodinjske pomočnice so po definiciji neumne in neizobražene, za razliko od gospoda Najslabša ... Tudi priimek Najslabševih cika na Kandida, namreč na filozofijo mojstra Panglossa, ki vsem nesrečam v brk trmasto oznanja, da je naš svet najboljši vseh mogočih svetov, da je vse ne le dobro, ampak najbolje, in da je tudi nesreča posameznikov v resnici nujno potrebna za splošno dobro.


Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010.