Razredni boj skozi dialektiko konkretnega in abstraktnega

V četrtek, 12. maja, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo »Razredni boj po razrednem boju« predaval doktorski študent na Filozofski fakulteti, Anej Korsika. Predavanje z naslovom »Razredni boj skozi dialektiko konkretnega in abstraktnega« je namenil predvsem kritični teoretski refleksiji različnih razumevanj in nerazumevanj koncepta razredni boj.

Korsika je predavanje začel z ilustrativnim primerom iz zgodovine delavskega gibanja. Natanko pred 85. leti, 12. maja leta 1926, se je v Veliki Britaniji namreč končala množična generalna stavka, ki je na svojem vrhuncu vključevala poldrugi milijon delavcev. Federacija rudarjev se je takrat s kategoričnim zavračanjem odzvala na predvideno nižanje delavskih mezd v industriji premoga. Ker so predstavniki takratne konservativne vlade sprva reagirali z napovedjo 9-mesečnega subvencioniranja rudarskih mezd, je delavski razred ta dan slavil kot veliko zmago socialističnih idej.

A zmaga delavskega razreda je bila kratkotrajna, saj so bili delavci kaj kmalu prisiljeni v daljši delavnik ter nižje mezde. Za to ni poskrbela le kruta kontra-ofenziva predstavnikov kapitala in konservativne vlade, temveč tudi oportunistično sprejemanje kompromisov s strani delavskih predstavnikov v sindikatih. Omenjeni primer zgoščeno ponazarja, kako se tudi deklarirani predstavniki delavcev večkrat združijo s silami reakcije in posledično prispevajo k perpetuaciji »statusa quo« ali pa celo k poslabšanju obstoječega stanja.

Predavanje se je nadaljevalo s kritiko najpogostejših pristopov do dinamike razrednega boja ter koncepta delavskega razreda. Prvi, vulgarno-sociološki pristop do razredov in razrednega boja, je empirično-konkreten. Ta pristop dojema razredni antagonizem skozi matrico dohodkovne neenakosti, ki naj bi ustvarjala različne razrede in razlike med njimi. Tovrstna logika je obenem integralno vpisana v delovanje socialne države, katere temeljni zastavek je bil ravno v tem, da večja kot bo dohodkovna enakost, manjša bo potreba po razrednem boju. Povedano drugače, skleniti bo mogoče tako imenovani razredni kompromis.

Omenjeni pristop po Korsiki v teoriji ostane zavezan logiki abstrahiranja, saj ne meri neenakosti med konkretnimi individuumi, temveč med abstraktnimi državljani in s tem zastira inherentna protislovja meščanske družbe. V praksi pa je ta pristop zavezan social-demokratski oz. sindikalni politiki kompromisa, katere nezadostnost se je med drugim pokazala tako pri Britanski generalni stavki, kot tudi v nedavnem ravnanju slovenskih sindikatov ob stavki v Gorenju.

Drugi pristop k razumevanju razredov ter razrednega boja je po Korsiki najbolje začrtal György Lukács. Le-ta je proletariat razumel kot »subjekt-objekt« zgodovine. Proletariat kot objekt, ki je izkoriščan, v sebi nosi objektivno resnico kapitalizma, obenem pa mora prav zaradi tega postati subjekt, ki bo zgodovino vzel v svoje roke ter v končni instanci razrešil antagonizme meščanske družbe. Tovrstna zastavitev je v zgodovinski praksi delavskega gibanja vključevala izrazito fetišizacijo proletariata ter dela samega. Ideja o proletariatu kot subjektu-objektu zgodovine je po Korsiki obenem izgubila materialno osnovo, saj je v zadnjih nekaj desetletjih, vsaj v prvem svetu, velika industrija začela izgubljati na pomenu, »klasični proletariat« pa je postal številčno zdesetkan.

Kot reakcija na domnevno izginjanje manualnega dela ter vzpon storitvenega sektorja so se oblikovale različne teorije o postindustrijski družbi ter postfordizmu. Le-te so po Korsiki napačno poudarjale radikalno spremembo funkcioniranja kapitalizma ter dinamike razrednega boja. Spregledale so, da so fenomeni, ki jih opisujejo, zgolj odraz spremenjene globalne delitve dela. To lahko pomeni, da med klasičnim proletarcem in modernim »kognitarcem« ni bistvene strukturne razlike in da temeljne kontradikcije kapitalizma, ki izhajajo iz blagovne forme, nikakor niso bile presežene.

Korsika je v zadnjem delu predavanja naštetim razumevanjem problematike razredov podal alternativno konceptualizacijo razrednega boja z vidika vrednostne kritike. Le-ta blagovno formo razume kot osrednji strukturni problem kapitalistične družbe v vseh njenih izkazovanjih življenja. Moishe Postone je na tej podlagi podal kritiko tradicionalnega marksizma, ki se omejuje na kritiko produkcijskih odnosov, privatne lastnine, funkcije trga v kapitalizmu ter fetišizira vlogo proletariata.

V kontekstu tradicionalnega marksizma je delo napačno razumljeno kot transhistorični vir vsega bogastva, naloga progresivne politike pa je, posledično, delo osvoboditi izpod spon kapitala. Delo je po tradicionalni zastavitvi vrednota sama na sebi, vir navdiha revolucionarnih politik, delavske in ljudske republike pa njena pozitivna dovršitev.

Za razliko od tovrstnega razumevanja je po Korsiki potrebno z vidika vrednostne kritike razviti teorijo razrednega boja skozi družbene (vrednostne) forme, ki jih je analiziral Marx in v katerih je razredni boj dejansko nenehno prisoten. Pri tem je obenem potrebno kritično konceptualizirati historično specifično naravo abstraktnega dela v kapitalizmu. Alternativni politični program, ki ga implicira vrednostna kritika, mora zato po Korsiki opustiti program pozitivne dovršitve fetišiziranega proletariata ter osvoboditve dela izpod spon kapitala. Zavzeti se mora ne za emancipacijo dela, temveč za emancipacijo od dela.

14. letnik predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo »Razredni boj po razrednem boju« se je s predavanjem Aneja Korsike zaključil.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.