Kljub temu da temu v domovini nismo ravno pogosto priča, so se udeleženci včerajšnjega posveta društva Integriteta, ki je pod naslovom Revščina – korupcija – razvoj, s transparentnostjo in integriteto do gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije potekal v Državnem svetu, strinjali, da razvoj Republike onemogoča predvsem korupcija oziroma po domače podkupovanje. Dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev...
Kljub temu da temu v domovini nismo ravno pogosto priča, so se udeleženci včerajšnjega posveta društva Integriteta, ki je pod naslovom Revščina – korupcija – razvoj, s transparentnostjo in integriteto do gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije potekal v Državnem svetu, strinjali, da razvoj Republike onemogoča predvsem korupcija oziroma po domače podkupovanje. Dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev. Obstaja sicer veliko pogledov na to, kako definirati razvoj, oziroma kako ta proces sploh opredeliti. Nekoliko posplošeno sicer gre za postopno spreminjanje, navadno v popolnejšo, v razvojnem smislu bolj dovršeno obliko, čemur pa v domači državi nismo ravno priča.
Ker pa sta razvoj in boj proti korupciji sicer brez izjeme na političnem dnevnem redu vseh domačih državnozborskih in zunajparlamentarnih političnih strank, problem očitno izvira iz vsebinskih razlik razumevanja družbenega in državnega napredka. Kaj te razlike pomenijo v konkretni politični praksi upravljanja in vodenja te države, smo lahko videli ob sinočnjem preštevanju poslanskih glasov ob zaključku drugega branja družinskega zakonika, na katerem so z 41 glasovi za in 40 glasovi proti potrdili nazadnjaško dopolnilo opozicijske SDS, da je zunajzakonska skupnost življenjska skupnost zgolj moškega in ženske. To je zaradi izključevanja istospolno usmerjenih za 21. stoletje in človekove pravice vsakega posmaznika ali posameznice povsem neprimerna in nezadostna definicija družine, skupnega gospodinjstva ali pač življenjske skupnosti.
Za opoziciji manjkajoče glasove so sicer poskrbeli poslanski upokojenci, ki so prvi zapustili potapljajočo se koalicijsko ladjo in vlado Boruta Pahorja. Da so sicer s svojimi lastnimi političnimi vrednotami pripravljeni trgovati tudi v komaj še aktualni vladi, je postalo jasno že ob zadnji, kompromisni različici družinskega zakonika, ki ga je prav tako kot številne druge za politično in občo javnost sporne zakonske rešitve pripravilo ministrstvo za mir oziroma delo, družino in socialne zadeve, po katerem istospolni pari ne bi mogli skleniti zakonske, ampak zgolj še partnerske skupnosti. Za domačo nazadnjaško opozicijo še vedno ne dovolj kompromisni rešitvi se je v Državnem zboru jasno in glasno po robu postavilo zgolj 5 poslancev po čem pa sploh še koalicijske Liberalne demokracije.
Tako kot prvotni predlog družinskega zakonika, tudi zadnja, na račun pravic istospolno usmerjenih omiljena kompromisna različica ostaja brez večinske podpore med poslanci, pa čeprav jo vnaprej negotova usoda na tretji in v skladu s proceduro zadnji obravnavi čaka že na prihodnji seji Državnega zbora. Toda ne glede na prav tako včeraj v sicer sedmem poskusu uzakonjeni nezdružljivosti poslanske funkcije z župansko oziroma podžupansko, katera bo v veljavi že na prihodnjih parlamentarnih volitvah, je te dni usodo posameznih vladnih zakonskih predlogov pravzaprav nemogoče napovedati. Vlada in koalicija sta brez državnozborske večine zgolj delno opravilni. Ključne glasove za potrditev sprememb zakona o poslancih, po katerem bo hkratno opravljanje poslanske in županske funkcije prepovedano, so namreč prispevali poslanci Slovenske nacionalne stranke, nasprotovali pa so jim tudi nekateri župani in hkrati poslanci iz strank koalicije ter DESUS.
Vlada Boruta Pahorja lahko tako deluje zgolj še projektno. Gotovo je bila to osrednja rdeča nit pogovorov, ki jih je poslavljajoči se predsednik vlade opravil s predsedniki uradno opozicijskih strank državnega zbora. Uradno naj bi sicer beseda tekla predvsem o ukrepih za okrevanje domačega gospodarstva in kako v teh okoliščinah, ko imamo Vlado brez koalicijske večine, presegati politično nestabilnost tako, da ta ne bo ogrožala nacionalnih interesov. Kljub temu da odgovora kako, če sploh kako, na oblasti obdržati tako delno opravilno Vlado in koalicijo brez državnozborske večine, nismo dobili, se ta kaže med vrticami sicer burnega domačega notranjepolitičnega dogajanja. Očitno tako, da se bodo v državnem zboru v prihodnje še bolj izogibali ideološko razdvajajočim temam in zakonom.
Kljub temu pa so prav ideološke razlike med posameznimi strankami ključ njihovega političnega profila in posledičnega števila osvojenih glasov na vsakokratnih volitvah. Trgovanje s poslanskimi glasovi in tudi na račun človekovih pravic sklenjeni kompromisi se že praviloma obrestujejo predvsem poslanskim upokojencem in nacionalistom, ne pa največjim državnozborskim strankam, ki nenazadnje prevzamejo odgovornost za upravljanje države v naslednjem štiriletnem mandatu. Socialna demokracija do največjega števila poslanskih mest in mandata za vodenje vlade pač ni prišla zaradi zagovarjanja ideologije nacionalnega interesa in ekskluzivnosti heterospolne definicije zunajzakonske skupnosti ter družine in zato se številni njeni volilci upravičeno počutijo opeharjene in izdane.
Toda v tem se pravzaprav razgalja bistveni paradoks domače in vseevropske samooklicane strankarske levice. Tako kot njeni politični voditelji in v domačem primeru Borut Pahor so tudi njeni tradicionalni volilci vse bolj nazadnjaško konzervativni, velik del liberalno-levičarsko usmerjenega volilnega telesa, pa kljub ne prav prepričljivi ofenzivi kapitalu in neformalnim navezavam prijazne Liberalne demokracije ostajajo brez ideološko ustreznega demokratičnega zastopstva. Toda tako to gre. Razvoj države in z njo povezani boj proti korupciji, s katerima brez izjeme na veliko opletajo v vseh domačih državnozborskih in zunajparlamentarnih političnih strankah, ostajata predvsem ponarodeli floskuli za motivacijo politično že vnaprej opredeljenih konzervativnih volilcev. In dokler bo temu tako bo, kot so ugotavljali udeleženci posveta društva Integriteta, konzervativna Slovenija pač ostala visoko sistemsko skorumpirana država.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačo konzervativno sistemsko koruptivno državo v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>