Kdaj se preteklost zlije s prihodnostjo, bi se lahko vprašali ob razstavi Trenutki možnosti, avtorice Tine Smrekar.
Umetnica v galeriji Alkatraz opominja na časovni preplet mnogoterih realnosti. Večini razstavljenih predmetov je skupno navezovanje na preteklost, ki
v sedanjosti vedno dobi nov pomen.
Tina Smrekar v galeriji Alkatraz ne razstavlja prvič. Pred dvema letoma je prav tu s projektom Antistresne tehnike združila umetnost z vsakodnevnimi navadami posameznika. Slednjega so avtoričine domače in tuje razstave pogosto prikazovale ujetega v ekonomsko-socialne mehanizme, ki sooblikujejo umetniško prakso. Nemalokrat se je pridružil tudi motiv družbene angažiranosti, povezane s preteklostjo in prihodnostjo ustvarjalčevega delovanja.
Avtorica s svojo aktualno razstavo, Trenutki možnosti, tudi tokrat opominja na časovni preplet mnogoterih realnosti. Večini razstavljenih predmetov je skupno navezovanje na preteklost, osebni pogled umetnice pa se izmenjuje z motivi kolektivnih dejanj. V središčni inštalaciji se tako na polici nahaja vrsta mavčnih odlitkov, napolnjenih z rdečo barvo. S podlage jih na tla postopoma spodriva programirana ročica. Ob tem težko zgrešimo občutek, da bi razbitje lahko preprečili. Nekateri pogumnejši akterji tako niso bili le podvrženi razmišljanju o prihodnosti, temveč so s svojim posegom nanjo vplivali in s tem sooblikovali razstavo.
Ostale umetnine svojo idejno transformacijo lahko doživljajo le v opazovalčevi zavesti. Fotografije dvanajstih kavnih usedlin, skupno poimenovanih Ducat prihodnosti, zaznamuje abstraktnost, ki morda opominja na neznano bodočnost. Zdi se, da si z verovanjem v eno izmed dvanajstih prerokovanih usod lahko nekoliko začrtamo svojo prihodnost. Ta pa v sedanjosti nima povsem jasne oblike.
Podobno je tudi s preteklostjo. Serija fotografij okrušene keramike in nekaj razstavljenih obrabljenih skodelic namignejo na nezmožnost popolne rekonstrukcije minulega. Kot pove naslov, so le Razpoke v zgodbi. Verjetno bi sicer bolj ganile lastnika tovrstnih predmetov, v kolikor ne bi predstavljale arhetipskost preteklosti. Tako kot lončenina, ki jo izkopljejo iz zemlje, so le košček, s pomočjo katerega naj bi lažje razumeli svojo sedanjost.
Slednja ne more brez empirije. Koliko kozarcev vina smo potrebovali za naslednji korak? Bi nam bilo s skupnimi močmi lažje oblikovati kolektivno prihodnost, če bi se pred meseci znašli sredi arabske pomladi? Video inštalacija Ali bomo tudi mi kdaj pogumni s prepletenostjo geometriziranih oblik priča o nejasnosti spominov in posrednosti prenosa informacij. Težko razpoznavne podobe se sčasoma zbistrijo v molitev sklonjenih hrbtov na kairovskem trgu Tahrir, kjer revolucionarna vstaja še vedno buri številne duhove.
Naslov videa Ali bomo tudi mi kdaj pogumni pa ne namigne le na velika dejanja. Pogum lahko povežemo tudi s poseganjem v že omenjeno inštalacijo mavčnih kozarcev. Slednja podobno kot alternative dvanajstih kavnih usedlin opozarja na pasivnost nasproti aktivizmu. Posnetku se pridruži še risba, ki realnost zaznamuje s subjektivnim zrenjem: Tina Smrekar z minimalnim očrtavanjem in celostranskimi rdečimi barvnimi ploskvami nakaže svoje dojemanje velikih in malih zgodb sodobnih Egipčanov.
Mnogoteri razstavljeni motivi ne zaživijo le kot posamezne pomenske enote. Kontekst celotne postavitve preteklost predstavi kot podobo, ki vpliva na sedanjost. Hkrati pa se zavedamo, da z gledišča trenutne realnosti staro vedno pridobi nov pomen.
Kozarce je reševala Katarina Stopar.
Komentarji
komentiraj >>