Konec sedemdesetih so, skupaj z The Specials in Madness oživili ska v novi obliki, v soboto 21.5. pa poživili klub Pieffe Factory in dokazali, da leta so leta res samo stvar glave in ne tudi duha! Več v RŠ recenziji 23.5. ob 13.15. (v celoti!)
THE SELECTER, 21. 5. 2011; Pieffe factory, Gorica, Italija
* Ko gremo na koncert, smo po navadi polni nekih pričakovanj, še posebno če gre za nam drag bend. In včasih je prisoten tudi strah o razočaranju. No, tega v soboto v Pieffetu na koncu ni bilo. Je pa bilo vse drugo – veselje, sreča, evforija. Ampak gremo lepo po vrsti.
Veliko veselje in pričakovanje se je pojavilo takoj, ko je Pieffe Factory objavil, da bo gostil legende drugovalovskega skaja The Selecter. In tudi malo nervoze, ki je šla skupaj z vedenjem, da v tem primeru ne gre za čisto originalen bend, saj sta od njega tukaj le originalna vokala- Pauline Black in Arthur »Gapsa« Hendrickson. Ljudje smo v takih zadevah pač prav radi pikolovski in vihamo nos nad reunioni, v katerih ni tega in tega člana, po možnosti pa kar vseh originalnih. Toda kot že mnogi drugi so tudi The Selecter dokazali, da popolna originalnost ni pogoj za odličen koncert. Včasih pa je morda lahko še bolje.
Legende so se v Pieffetu tokrat kar malo pustile čakati in ura se je nagibala že krepko k enajsti, ko so se brez predhodnih ogrevačev prikazali na odru in nas vzpodbudili z uvodno agitacijo: Do you want to be selecterized! Nato pa se je začelo rajanje, ki je na plano prineslo kopico velikih in malih hitov, kot so Missing words, Danger, Out on the streets, priredbi Carry go »bring come« in Train to skaville. Slišali smo tudi nov single Big in the body, small in the mind, ki napoveduje Selectersko socialno in politično angažiran, menda tudi že posnet novi album, ter On my radio, s katerim so The selecter zaključili prvi del koncerta. Toda če so mislili, da jo bodo tako poceni odnesli, so se zmotili.
Njihova predstava, ki tudi za trenutek ni dala vedeti, da na odru ne stoji popolnoma originalna postava, je bila fenomenalna. Od zamaknjenih reggae melodij so prek ska poskočnic zapadali v punk norije in spomin, ki je videl nešteto ska koncertov si lahko prikliče le malo momentov ali dogodkov, ki bi bili temu po pozitivnem vzdušju in energiji enakovredni. Pauline Black in Arthur »Gaps« Hendickson sta dobro razpoloženje prenesla na vse zbrane. Pri tem ni zaostajal tudi njun spremljevalni bend, še posebej dvajsetletni klaviaturist, ki ga je za njegovim inštrumentom kar razganjalo. Užival je več kot očitno ves bend in Pieffetov oder je ta večer doživel najbolj dinamično predstavo, kar jih je recenzentka tam videla. In tudi eno najbolj spontanih in dobrovoljnih komunikacij s strani prve dive Two tona, Pauline Black, ki je s svojimi prijaznimi, na posameznike iz publike naslovljenimi komentarji in dialogi osrečila marsikatero srce. Pa ne samo s tem, pač pa tudi s svojim glasom, ki je na račun let – šteje jih že oseminpetdeset ¬- sicer izgubil nekdanjo deško barvo, zato pa pridobil globljo in še večjo moč, kot jo je imel kdajkoli prej. Leta pa se niso poznala tudi pri kondiciji, saj sta bila tako Pauline kot Arthur – slednji sicer z malo več težav zaradi prehlada - v pogonu brez prestanka. Takšen tempo, pa bi tudi kakšnemu precej mlajšemu delal velike probleme.
Človek bi pričakoval, da se bo za koncert takšne legende, kot so The Selecter, pred Pieffetom trlo ljudi, pa se to ni zgodilo. Verjetno zaradi moderne koncertne lenobe, ki ljudem preprečuje, da bi stopili iz svoje sobe in od svojega računalnika, kaj šele, da bi šli na koncert v drugi kraj. Je pa bila zato zbrana druščina kakšnih šestdesetih glasna in zadovoljna za veliko večjo množico. Celo tako zelo zadovoljna in glasna, da so po v bisu poslovilnem Too Much Pressure zahtevali še enega, ki ga bend očitno ni pričakoval ali nameraval odigrati, saj so potrebovali kar nekaj časa, da so prišli nazaj. Potem so se z Whisper in ponovitvijo Train to skaville, v katerem je Pauline na oder potegnila nekaj zagretih plesalcev iz prvih vrst, zares poslovili.
Pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>