Ivan Peternelj je tokrat namesto predstave oblikoval gledališko postavitev z glasbo v živo. Dogodek, ki ga je naslovil Nosorog je nastal v produkciji Zavoda Flota je bil uprizorjen pretekli torek v predverju Plečnikovih Križank. Izbor prostora uprizoritve vsekakor ni naključen, temveč še dodatno poudarja avtorjevo prevzetost nad simboliko in mitologijo.
Ivan Peternelj je tokrat namesto predstave oblikoval gledališko postavitev z glasbo v živo. Dogodek, ki ga je naslovil Nosorog, je nastal v produkciji Zavoda Flota in je bil uprizorjen pretekli torek v preddverju Plečnikovih Križank. Izbor prostora uprizoritve vsekakor ni naključen, temveč še dodatno poudarja avtorjevo prevzetost nad simboliko in mitologijo. Tako kot moč arhitektovega podpisa, ki ga pečati zlitek različnih arhitekturnih stilov in historičnega mešanja slogov, je v središču Peterneljeve estetike in poetike ponovno prepletanje raznolikih žanrskih pristopov, ki poudarjajo simboličnost prizorov.
Postavitev je moč prebirati kot podaljšek Plečnikove arhitekture, kot živ dokument časa in prostora. Nino de Gleria s kontrabasom na podestu sedeč kot živi kip. V ozadju se razprostira miza z mešalno mizo in rekviziti, ki ob bledi svetlobi tvorijo neopredeljivo gmoto. Osrednje mesto predstave je obeleženo s snežno belo ponjavo, ki se odslikava v platnu v ozadju. V ozadju na levi silhueta violinistke Jelene Ždrale.
Izrazitost ambientalne postavitve gledalca popelje v časovno odmaknjen, na pol sanjski, iluzionističen, mitološki, arhetipski svet. Peterneljev svet. Iz gledalcev se prelevimo v vojariste in še bolj v kreatorje novih pomenov in zgodb. Nizajočim prizorom namreč umanjka koherentnost in povezanost.
Peternelj odet v viteški kostum v središče svetega in nedotakljivega belega platna postavi leseno lutko. Gesto pa zaključi z galopom, s katerim obkroži oltar, iz katerega zre leseni pajac. Totem, bog ali le prispodoba nečesa čudežnega, višjega, nedotakljivega zavzame centralno točko nadaljnjega dogajanja. Nemo in nepremično iz središča spremlja dogajanje okoli sebe. Dogajanje, ki poteka sicer v sosledju, ampak za katerega se zdi, da pripada raznolikim paralelnim realnostim. Prividi in spomini. Med seboj prepletajoči se brez jasnega logosa.
Sprehod gospodične v baročni beli obleki z zelenjem v glavi. Gospodič s kladami kot podaljškom nog v dolgem dežnem fraku prehodi pot od leve proti desni in nato nazaj. Pozornost pritegne sključena, a nič kaj okorna podoba v črnem, ki se želi polastiti nedotakljivega. Peternelj sukcesivno uprizarja svoje številne simbolične like, med katere z intermezzi vstopajo mediatorka, sopranistka Gordana Hleb in igralec Blaž Šef. V nizu podob kot lutka v središču tudi Šef zavzame povezovalno vlogo branitelja totemske podobe ali celo usmerjevalca in poganjalca dogajanja. Kljub dirigentski poziciji, ki mu je pripisana, pa je tudi tokrat vloga med voditeljem in vodenim zabrisana. Nezavedno vstopa v zavest in prične uravnavati naša življenja. Tako se tudi likom, ki jih Šef vse manj uspešno kroti, uspe prilastiti nedotakljivega, s pomočjo katerega si gledalec ustvarja smisel.
Z odstranitvijo osrednjega protagonista, torej lesene lutke, ostanemo brez tal pod nogami. Performer se iz mnogoterih likov s premikom za platno prelevi v Dürerjev spomin, prikazen iz preteklosti, nato pa celo v njegovo inkarnacijo. Z le nekaj potezami s čopičem pred nami zrase kakopak Nosorog, kot simbol ustvarjalnega ega, nosilec antičnega znanja, Nosorogov rog pa kot falusni simbol oziroma idejni falus, ki poganja ustvarjalca naprej. Kastracija ideje, opravičene z nizom podob, ki vznikajo le asociativno.
Nosorog je tako izmuzljiv niz. Uganka. Sanje. Odprta za vpis mnogoterih pomenov. Priročna za zatis očesa. Priročna za potopitev v ambient, ki ga scenografsko tudi tokrat podpisuje Ema Kugler. Priročna skoraj za vse. Pa še vedno nekoliko neprijazna do gledalca, prestopajočega z noge na nogo iščoč najudobnejše pozicije gledanja.
Nosorog namreč niti na formalni ravni ne deluje kot celota. Opredelitev dogodka kot gledališke postavitve z glasbo v živo pa ne zadovolji. Predstavi umanjka dramaturgija.
Kolažiranje, ki ga ustvarja, tako uhaja - morda naključno morda zavestno -, na podoben način kot se rojevajo ideje, se nadgrajujejo, spodmikajo in nadomeščajo. Struktura se namreč hkrati postavlja in razpada, se drobi in prši. Tako je gledalec soočen z nizom označevalcev, katerih označenci pogosto umanjkajo ali pa se zaradi razpršenosti spodmikajo. Predstava tako ne da ni ne šiš ne miš, ampak tudi ne nos ne rog. Oziroma še nosorog sam postane igra med rogom in nosom ali celo nosorog brez roga.
Kljub izjemni ekipi in moči avtorskega podpisa v izgradnji drugih svetov tokrat Peternelju ni uspelo ustvariti dela, ki bi bil ekvivalenten Dürerjevemu Nosorogu. Nosorog, ki ga podpiše Dürer nikakor ni ekvivalenten Peterneljevemu. Če prvi ostaja zelo živa slika v spominu, slednji, vsaj kot celota, zbledi in utone v pozabo.
Z nosorogi in mlini na veter se je borila Jasmina.
Komentarji
komentiraj >>