Ogled predstave Macadamia Nut Brittle, kontroverzne italijanske skupine Ricci/Forti, je odgrnil tančico svojevrstnemu umetniškemu izrazu festivala Queer. Festival queer dokazuje pomen odprtosti za drugačne jezike, odpira vprašanja identitete, razumevanje in spreminjanje pojma queer. V središče postavlja skrite želje, fantazije, sanje, ruši stereotipe in skozi umetniški izbor odpira prostor za predstavitve alternativnejših in morda celo robnih umetniških produktov.
V Zagrebu so 26. aprila pozdravili že 9. edicijo festivala Queer. Filmski program, ki v letošnjem letu v središče postavlja Azijo, pa si je moč ogledati še vse do 6. maja. Festival queer dokazuje pomen odprtosti za drugačne jezike, odpira vprašanja identitete, razumevanje in spreminjanje pojma queer. V središče postavlja skrite želje, fantazije, sanje, ruši stereotipe in skozi umetniški izbor odpira prostor za predstavitve alternativnejših in morda celo robnih umetniških produktov. Ogled predstave Macadamia Nut Brittle, kontroverzne italijanske skupine Ricci/Forti, je odgrnil tančico svojevrstnemu umetniškemu izrazu festivala Queer.
Queer je še vedno percepiran kot kontroverzen termin, pogosto vezan ne netradicionalne, drseče identitete oziroma stigmatizirane, neheterospolne posameznike. Kot relativno nov in odprt termin ga lahko poljubno prestavljamo, reartkuliramo in vanj umeščamo vse, kar odstopa od tako imenovanega povprečja, ustaljenosti, konzervativizma, če želite. Prav takšni so tudi italijanski Ricci/Forti. Neutrudni. Uporni. Kritični. Brutalni in nežni. Odsev družbe. Odsev stanja, v katerem živimo.
Umetniški tandem sestavljata Stefano (Ricci) in Gianni (Forte), ki skupaj ustvarjata že več kot 10 let. Kontroverzneža, ki rušita tabuje in raziskujeta identitete, ki jih poganja sodobni kapitalizem. Potrošnja dobrin. Potrošnja ljudi. TV heroji, soap opere, reality showi, seksualnost. Berlusconijeva Italija. Čredna, vodljiva, zabavljaška, prazna. Za tematizacijo družbene problematike je potrebno izpostavljati, rezati, montirati grobo, predrzno, pogumno in neposredno. Oder, ki je na eni strani oglasni prostor in na drugi smetišče. Bipolarnost, ki pronica na vsakem koraku, poganja predstavo in ji daje napoj. Odkriva skrito, tabuizirano, nasprotujoče si skozi prenasičeno besednjačenje. Floskule pobrane iz televizijskih showov, chatov, bloganja, dnevnega sanjarjenja.
Takšna je tudi tokratna predstava Macadamia Nut Brittle, ki je bila prikazana na letošnjem Queeru v Zagrebu. Naslov predstave se nanaša na sladoled proizvajalca Haagen Dasz in hkrati opredeljuje tri moške protagoniste na odru. Razkriva njihova dnevna sanjarjenja, razkriva njihove fantazije o prihodnosti ali le spomine na najstniška leta, ko so bile sanje še dovoljene.
Besedilo je inspirirano s poezijo in literarnim univerzumom Denisa Cooperja. Je samostojna entiteta, tekoča, zapeljujoča, ustvarjena na neobvladljivi poplavi besed, kontradikcij, referenc iz medijskega sveta kot tudi polzečih zgodb posameznikov, ki se medsebojno spajajo v skupno izkušnjo. Prestavljeno v odrsko dogajanje, položeno v usta nastopajočih prinaša drseče, premeščajoče se prebiranje. Ubesedeno kot kontrapunkt reprezentacije. Na ta način podčrtuje praznino v poplavi besed, vezani na izjavljanje zunaj realnega, fantazmatskost izgovorjenega. Avtorja tako ustvarita kalejdoskopsko potovanje gledalca v svetove adolescentov, iščoč lastno identiteto in pozicijo znotraj družbe.
Scenografsko minimalistično oblečen oder, obdan s predmeti vsakdanjika: pladnji muffinov, plastične vrečke svetovnih multinacionalk, otroška ropotija, sladoledni lončki z okusom Macadamia Nut Brittle, plastični Ikeini stoli, reklamna stojala McDonaldsa, prozorni salonarji z visoko peto, vrvi …
Trije mladeniči v linearni vrsti, vztrajno ponavljajoč koreografijo predstavitve letalske varnosti, sinonima za način delovanja ideologij. Ponavljanje kot način utrjevanja ustaljenih vzorcev družbenega obnašanja.
V vse bolj izčrpan material poseže na pol cirkuško oblečena performerka, ki simbolizira ameriške sanje. Ki so že zdavnaj umrle. Tako kot zvezde, ki jih eno za drugo razporedi po prostoru. Z njimi hkrati označi mesta mladeničev in njihovih sanj, njihovih nerešenih obvez na zemlji. Duhovi in njihova mediatorka. Posrednik med enim in vsemi. Posrednica zgodb, ki se iz zgodbe posameznika naseljujejo v kolektivnem družbenem dojemanju stvarnosti.
Zgodbe, ki je na eni strani intimna, a hkrati tudi deljiva oziroma kolektivna, vpeta v družbeno produkcijo. Obsedenost s televizijo. Z zvezdništvom. Reality showi. Soap operami. MTV-jem. S potrošnjo. Z blagovnimi znamkami. Nejedljivo plastično hrano. Seksom. Nasiljem. Hrepenenjem. Nežnostjo. Razdori. Prekinitvami. Novimi pričetki. Spomini. Bežanjem.
Naštevajoč posamičnosti in zarezujoč v strukturo. Montažna dramaturgija, ustvarjena na močnih vizualnih podobah, popačenih entitetah na odru. Reprezentacije, ki bombardirajo naš vsakdan in pronicajo v realnost življenja. Življenje, ki postaja zgolj še sežetek prizorov iz filmov, knjig, oglasov. Alienirani posamezniki, zatopljeni v lastne svetove in fantazije o super herojih. Predstave o romantični ljubezni. Predstave o strasti. Predstave o popolnosti. Pa čeprav je realnost drugačna. Bridka. Namesto ljubezni nasilje. Namesto nežnosti brutalnost. Grenak priokus obojega. Hrepenenje z bolečino.
V pričakovanju potrditve se nenehno spreminjamo. Igramo. Se pretvarjamo. Nadevamo maske, uprizarjamo dialoge iz telenovel. Da bi očarali. Prepričali. Narcizem. Praznina. V dotiku, pogledu, pogovoru, seksualnem odnosu, ljubezenskem odnosu.
Performerji na odru razkrivajo razkorak med reprezentacijo in dejanskim življenjem, med zavestnim in nezavednim, med pričakovanim in dobljenim, med izgovorjenim in udejanjenim. Odnos med hrano in seksom. Hlepenje po užitku. Hipna potešitev. Razočaranje. Danes več ni razlike v seksualnih izkušnjah. Ljubezen zamenja seks. Zmenki na slepo. Istospolna ljubezen. Skupinski seks. Vse je zlagano.
Zbiramo. Razporejamo. Seštevamo. Konzumerimo. V ljubezni kot tudi v hrani. Prenažiranje in dekoriranje. Spoznavnost priteče prepozno. V iskanju identitete se izgubljamo v poplavi ponujenega, artificiranega.
Predstava Macadamia Nut Brittle skozi nenehno rezanje, montažno dramaturgijo spaja prizore s preigravanjem brutalnega z nežnostjo, preigravanjem identitetnega z množičnim, objekta s kvazi subjektom, označevalca z označencem. Bogati monologi polnijo praznino. Praznino uprizorjenega, praznino uprizarjanja, praznino fikcije in realnosti. Praznina izgovorjenega podčrtuje praznino udejanjenega. Naraščajočo brutalnost dopolnjuje mehaničnost, ki se razpira v kriku, bolečini ubesedenega.
Performerji s preobražanjem in uporabo prostora ustvarjajo smetišče znakov hiperkapitalizma. Do meje dobrega okusa. In čez. Tako strukturno kot jezikovno.
Montažna dramaturgija ustvarja zareze v pogledu, ustvarja prostore za vstop misli. Popularna kultura, kič, prenasičenost s podobami in besedami. Družba, obsedena z MTV-jevsko glasbo, upodobljeno v mimikriji oddaj tipa Postani zvezda. Potrebna je prekinitev, potrebna je dezinfikacija - lepljiv curek borovničevega soka, ki skrb za izgled preusmeri v skrb za ravnotežje, preživetje. Le-ta pa se prelevi v novo konstruirani izgradnji otroškega prostora igre podpisane s podobami likov iz Simpsonovih. Identiteta ne služi ničemur. Preživimo samo kot liki, družbeno konstruirane podobe. Vprašujoče v nas zazrta performerka z masko Barta ostane le mediatorka, pripovedovalka. Bart Simpsona, večnega oponenta in upornika.
Trash podobo v odnosu do besedila gradi na emocionalnem odzivanju publike. Predstava drsi od nevtralnega opazovanja preko humornega do nelagodja. Na ta način ustvarja most med družbeno fikcijo in realnostjo.
Pritlehno resno je ravnotežje med prizori in slabo videno projekcijo zapisa lovila Jasmina.
Komentarji
komentiraj >>